Komisija za preprečevanje odkrivanja korupcije

V naslovu ni prišlo do napake. Preberite ponovno. Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) je z zadnjim izborom senata postala institucija farse in bo, v kolikor ne pride do takojšnjih korekcij, kar je težko pričakovati, predmet posmeha.  Predsednik Pahor je s svojo napačno odločitvijo, tako menim za dve tretjini njegovega izbora, popolnoma kompromitiral urad, ki bo po tem mandatu očitno res zrel za ukinitev. Veliko bolj verjetno je, da bo ob dotoku novih »afer« in drugih predvolilnih tematik sramotni izbor predsednika Pahorja utonil v hitro pozabo. Politiki obeh strani se bodo lahko oddahnili. Obdobje afer je nepreklicno končano, začenja se čas lagodnih preventivnih akcij. Korupcija postaja zgodbica za popularne ukrepe in razpredanje, ne za delovanje. In imenovanje Komisije za preprečevanje odkrivanja korupcije bo popolno.

 

Nekako postanem živčen ob formalno »korektnih« zapisih, ki ob nastopu kakšne funkcije dopuščajo človečkom nekaj časa, da se navadijo, da se dokažejo. Vladi podarimo 100 dni, članom raznih komisij ne vem koliko, mogoče 200 dni? Koliko pa? Toliko, da se dokažejo. Mogoče kar cel mandat, če ne mislijo delati bolj očitnih neumnosti? Prosim! Večinoma ne gre za homo sapiense, ki smo jih včeraj uvozili iz dežele Poštenije, ampak jih lahko poznamo že nekaj časa in so se že dokazovali. V primeru, da se niso do sedaj dokazali, jih lahko spoznamo zelo hitro. Očitno! Pa poglejmo!

Boris Štefanec je svojo karto integritete že dokončno zapravil, še preden je prevzel funkcijo. Po dveh karizmatičnih vodjah Komisije smo dobili neznanca, ki je že v štartu politično umazan. Tokrat ne gre za naklonjenost kaki opciji, temveč za dejansko članstvo. Kaj pravi kronologija? 6. marca 2014 je Pahor dahnil svojo odločitev, istega dne je Štefanec izstopil iz stranke Pozitivna Slovenija (PS). Mogoče kakšno uro prej. Takrat, ko je že vedel, da je izbran? Drugače bi ostal še naprej v stranki? Medijska poročila 6. in 7. marca letos so bila različna, vendar izrazito nesorazmerna. Poglejmo politično korekten članek v Delu (6. marec 2014), citiram:

»Štefanec je širši in cehovski javnosti relativno neznan pravnik, zato njegovo imenovanje na čelo KPK pomeni posebno presenečenje. Šestdesetletni Pomurec ima dvajsetletni odvetniški staž, svojo poklicno pot pa je gradil tako v politiki kot v pravosodju. Prehodil je pot znotraj murskosoboške izpostave zveze komunistov, bil je sodnik v Ljutomeru in državni tožilec v Murski Soboti. Potegoval se je tudi za sodniško mesto v Kopru in notarsko mesto v Lendavi, vendar s kandidaturami ni uspel.« Konec citata.

Glej, glej, v četrtek v njegovem uradnem življenjepisu ni bilo govora o sedanji politični poti, samo zgodovinsko članstvo v Zvezi komunistov, kjer je »gradil poklicno pot«. Torej, karierni politik? Ne bi rekel. Nič posebnega, klasičen pragmatični aparatčik s periferije, ki se je poskušal nekam preriniti v svoji karieri, v 80ih seveda s pomočjo ZKS. Nič o Pozitivni Sloveniji. Bam! Uleti Bojan Požar in kot prvi objavi novico o članski izkaznici PS. Dan kasneje Štefanec pove, da je bil še dva dni nazaj član PS in, pozor, tukaj se pokaže vsa komunikacijska nerodnost in birokratska samozadostnost novega predsednika, izblebeta izgovor, da se je izpisal, da ne bi bilo dvoma o strankarski pristranskosti. A bejž’te no, gospod! A dvome se razprši tako, da se izčlaniš tisti trenutek, ko ti tajnica od Pahorja na mobilca čivkne, da si izbran? Gospod odvetnik ima toliko pojma o integriteti javnega uslužbenca kot se spozna vaški kunec na standardni set rock bobnov. Ne ve. Nič, nima pojma. On je samo prišel v Ljubljano, da bi sklenil svojo kariero z res odmevno vlogo in dobil tisto pohvalo, ki jo čaka že celo življenje. Ne vidi težav. Čaka na prvo plačo, 5. maja bo gospod, nič se bat’! 1. aprila začnete sedet v uradu, koliko ironije, in čez mesec pride javna plača. Da, gospod! 54 plačni razred. Koliko je to? Tam nekje 3.400 EUR.  Mhm, namestnika sta v 51 razredu in dobita malo več kot 3.000. V redu, kajne? Hvala.

Ali je potem čudno, da je desni del slovenskega političnega spektra ponorel in začel razpredati teorije zarote, da je Melita Župevc po strankarski liniji pač porinila notri trojanskega konja Pozitivcev, da bi malo umirili napade na šerifa Zorana, ki že težko prenaša vse postopke? Ali nas to čudi? Mene ne. Če bi bil desničar, bi ta trenutek rohnel nad korupcijo v samem vrhu Komisije. Pošteno. Rohnim pa ne zato, ker sem desničar, kar sicer res nisem, temveč zaradi higiene. Zaradi napisa na spletni strani Komisije: integriteta, odgovornost, vladavina prava. Pogosto sem si ta izrek celo sposodil. Ker verjamem v njega. Štefanec ne ve, kaj pomeni. Drugače bi danes že brali njegov odstop.

In še nekaj vam povem. Nikoli, niti v največji stiski … Tudi če bi tičal v priporu v Murski Soboti brez pravne zaščite ne bi vzel za svojega zagovornika meduzastega Štefanca. Žal. Ne sede mi. Ne vliva nobene garancije in nobenega karakterja. Mogoče se motim. Ampak dvomim.

Prvega namestnika Darka Stareta sem osebno srečal samo enkrat. O njem imam čisto dober vtis. Previden in zvit možakar, ki je izkušnje iz SOVE lahko uporabil tudi pri delu na Komisiji od leta 2010. Desničarji tudi njega ne marajo, ker naj bi baje maltretiral ubogega Janšo z dopisi. Dvomim, da je to delal namerno ali zaradi zasebnega interesa. Deloval je kot človek, ki se trdno drži predpisov in pravil ter jih tudi vestno izpolnjuje. Dvojni diplomant – Višja šola za notranje zadeve in Pravna fakulteta v Ljubljani. Karierni skoki: Policija, tudi inšpektor za krvne in spolne delikte pri Generalni policijski upravi, 2002 postane pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije, 2006 inšpektor na področju zasebnega varovanja in detektivskih dejavnosti. 2007 namestnik direktorja SOVE vse do zaposlitve v Komisiji. Je veteran vojne za Slovenijo, nosilec bronastega znaka zaslug za varnost, srebrnega znaka za prispevek k razvoju in krepitvi varnosti ter avtor različnih strokovnih člankov in prispevkov s področja kriminalistike ter kazenskega prava. V Komisijo ga je seveda pripeljal Klemenčič kot kadrovsko okrepitev. Korektno.

Zame največje razočaranje je imenovanje drugega namestnika predsednika Komisije. Jurij Ferme je še eden izmed uspešnih Korošcev v Ljubljani. S svojim zvestim delom za Državo je zdaj nagrajen s tem položajem. Zakaj sem tako razočaran? Gospod Ferme je bil v času, ko se je Država trudila pisca tega prispevka spraviti v pripor in kasneje v zapor, kar ji je mimogrede uspelo, na zelo visokem položaju v Policiji. Kariero je sicer začel kot vodja slovenjgraških kriminalistov, je pa tudi še en veteran vojne za Slovenijo. Ob nastopu funkcije vodje slovenskih kriminalistov aprila 2011 je nadomestil upokojenega Jevška. Direktor Policije je bil takrat Janko Goršek in predsednik vlade Pahor, šušljalo pa se je tudi o tem, da je Ferme politično naklonjen bolj desni opciji. Ferme je ob nastopu funkcije napovedal temeljit obračun z gospodarskim kriminalom in korupcijo. Opa! Kot policijski svetnik sicer ni imel podatkov o povezavi kriminala in politike, kar je za visokega policijskega uradnika dovolj žalostno. Je pa sumil, da kapital, ki lahko izhaja tudi iz kriminalne dejavnosti, kupuje moč, tudi politično. Da desni politični opciji ni povsem neprijeten, lahko priča dejstvo, da ga po februarju 2012 niso zamenjali. Videl sem ga samo enkrat osebno v Državnem zboru. Neprijeten miličnik iz 80ih, ki se je prigrebel visoko. Skupaj z Marjanom Fankom tvorita jedro tistega, kar je narobe v vrhu slovenske Policije. Birokratska počasnost, finte iz 80ih, politična korektnost in pohlevnost do oblastnikov.

Oba, tako Fank kot Ferme, sta imela vse podatke o sistemski korupciji v zadevi, zaradi katere sem kaznovan in mi je preprečeno poklicno delo. Niti trznila nista. Ferme je bil seveda ponovno miličnik v službi Države. Aprila 2012 je kot direktor Uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave Jurij Ferme povedal tole:

Po zadnjih dogodkih, ki so se zgodili, teče intenzivno zbiranje podatkov in obvestil o tem, kdo vse je sodeloval pri ugrabitvi in skrivanju koroške deklice. Policisti preiskujejo, ali je lahko nekdo bil pomočnik pri tem kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe ali storilec. Poudarjam, da lahko primer samo delno komentiram, se pa opravljajo razgovori in pregleduje vse zaseženo gradivo – od računalnikov do pisnega gradiva. (vir: http://www.zurnal24.si/intenzivno-o-tem-kdo-je-skrival-korosko-deklico-clanek-153800)

 

Nikoli ni naredil ničesar za razkrivanje ozadja. Javno je rekel »ugrabitev«, kar je nedopustno za visokega policijskega uradnika, ki očitno niti Kazenskega zakonika ne pozna, rad pa daje javnosti všečne izjave. Kot tretji ali četrti mož slovenske Policije je pomagal pri prikrivanju resnice. In zdaj je namestnik Komisije. Služi kot ravnotežnostni element za nespretnega in nerodnega Štefanca? Povsem mogoče. Torej bo desnica na koncu povsem zadovoljna, medtem ko bo napadala »pozitivca« Štefanca. Običajna slovenska politična igra.

 

Prvo sporočilo za javnost nove Komisije, recimo temu tako, je bilo omledno kot postan topli sendvič. Besede so se vlekle kot topljeni sir med zobmi. Komisija bo po novem malo manj represivna in bolj preventivna. To se bere tako: ne bomo več bojevniški in seveda ne bomo protestno odstopili tako kot naši podivjani predhodniki. Mirno bomo podelali cel mandat in bomo večinoma tiho. Sploh tam, kjer je najbolj vroče.  Prihaja torej do tretjega stila vodenja Komisije in ta deluje najslabši.

Komisija za preprečevanje korupcije je v svoji zgodovini doživela dva različna načina vodenja. Drago Kos je kot bivši kriminalist in spreten v javnih nastopih izpostavljal predvsem načelna mnenja, ki so bila vezana na konkretna imena in primere koruptivnih dejanj v Sloveniji. Predstavljal jih je na odmevnih tiskovnih konferencah in kot močna oseba se je dogajanje okoli Komisije vrtelo okoli njega. Vse pohvale mu gredo za to, da se je zanimal tudi za primere sistemske korupcije v socialnih, policijskih in pravosodnih primerih, ki zadevajo pravice otrok v Sloveniji.  Iz tega časa je nastalo nekaj izjemno pomembnih načelnih mnenj Komisije, ki pa so vseeno ostala dokaj spregledana. V času desne vlade Ivana Janeza Janše je Komisiji grozila ukinitev. Vsekakor je šlo za stare zamere iz leta 1993 in afere Depala vas. Janši ukinitev ni uspela in Kos je lahko vseeno zmagovito leta 2010 predsedovanje senatu prepustil Goranu Klemenčiču ter njegovima namestnikoma Roku Praprotniku in Liljani Selinšek.

Ne pozabimo, da je bil za enega izmed namestnikov najprej imenovan neznani državni računovodja Jože Končan, ki pa je takoj odstopil. Po eni interpretaciji desnega političnega spektra zaradi politične kontaminacije Klemenčiča, o tem kasneje, po drugi razlagi zaradi popolne osebne nekompatibilnosti birokrata Končana, ki ne bi mogel slediti bojevniškemu načinu Klemenčiča. Na ponovljen razpis za drugega namestnika sem se prijavil tudi podpisani, saj sem imel občutek, da izpolnjujem vse pogoje. Postopek je bil maksimalno korekten (recimo poslanec Gvido Kres iz SLS in Simona Habič iz Integritete), na koncu se je izkazalo, da se lahko nenormalno zaplete glede delovne dobe. Misliš, da je imaš dovolj, pa je nimaš. Kakorkoli, predsednik Türk je imenoval novi senat in slovenski desnici ni bilo nič prav. Praprotnik in Klemenčič naj bila garancija, da levica  nadaljuje svoj primat na Komisiji.

Klemenčič naj bi bil blizu pokojni LDS, saj je postal državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) v mandatu Katarine Kresal. Formalno nikoli član stranke. Na MNZ naj bi prevzel sekretarsko mesto zgolj zaradi projekta slovenske FBI, torej NPU. Potem je tudi odstopil, kot je napovedal, in odšel na Komisijo. Poleg vedno bolj dramatičnih opozoril tega senata o razraščenosti sistemske korupcije  nam bodo ostali v spominu tudi po uvedbi spletnega Supervizorja za nadzor porabe javnega denarja, poročil o Janši in Jankoviču ter seveda končnemu protestnemu odstopu senata Komisije. Poročilo je Janšo stalo mesta predsednika vlade, Jankoviča pa zgolj mesta predsednika Pozitivne Slovenije, ne pa tudi županskega mesta. Tako je bilo.

Mogoče bo zdaj drugače? Vsaj kar se tiče županov. Vlada RS je preko govornika Gregorja Viranta predstavila svojih 17 ukrepov za preprečevanje korupcije, ki se berejo čudovito. Poglejmo še to sedemnajsterico:

 

Za začetek, etični kodeksi obstajajo že od leta 2011, samo se jih nihče ne drži (vir: http://www.arhiv.mju.gov.si/si/delovna_podrocja/uradniski_svet/kodeks_etike_javnih_usluzbencev_v_drzavnih_organih_in_upravah_lokalnih_skupnosti/). Torej lahko dva ukrepa kar pozabimo, saj bi že morala veljati. TEŠ6 je torej zdaj uradno projekt, ki izkazuje takšno koruptivno tveganje, da si zasluži svoj ukrep. Prav tako velja za revizijo bančne luknje, vendar pozor! Glasovalna megla zadnji četrtek v Državnem zboru bolj kaže na lepotno operacijo v povezavi z naslednjim ukrepom  – novelo zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki je baje precej brezzoba. Potem sledi čudovita naloga za bivšo prokuristko podjetja Klima d.o.o. (http://maticmunc.net/korupcija-v-zdravstvu-ali-neznosna-sibkost-nasega-spomina/), ki je po spletu političnih odločitev ministrica: centralizacija in informatizacija javnega naročanja v javnem zdravstvu. To bo super! Načeloma lahko samo kimamo ob lepih besedah: sprejetje novega zakona o Slovenskem državnem holdingu, ureditev javnih naročil, vpeljava pravila “zakonodajne sledi”, ureditev evidence sklada kmetijskih zemljišč in gozdov … Vse lepo.

 

Potem pač pridemo do bistvenih področij (po moji oceni):

– odpoklic župana – junija letos baje lahko pričakujemo spremembo zakona o lokalni samoupravi, ki bo uvedla možnost odpoklica župana na pobudo volivcev in spremembo zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, s strožjo pravno podlago za odpoklic ob obsodbi;

– odpoklic posameznika z javne funkcije in prepoved opravljanja javne funkcije – podobno kot zgoraj, novela zakona o integriteti in preprečevanju korupcije naj bi ponudila strožjo pravno podlago za odpoklic posameznika z javne funkcije;

– učinkovit in pregleden nadzor nad delovanjem nosilcev javnih pooblastil in zbornic – delovna skupina bo pripravila analizo in predloge ukrepov za izboljšanje sistema;

– sistemska reorganizacija delovanja inšpekcijskih služb – reorganizacija med letoma 2014 in 2015;

– reorganizacija delovanja Komisije – okrepljene nadzorne pristojnosti Komisije in neodvisni organ nadzora nad delom Komisije;

– omejevanje korupcijskih tveganj v javni upravi – posamezna ministrstva morajo do konca letošnjega leta pripraviti analizo in akcijski načrt za omejitev tveganj ali preprečevanje, odkrivanje in pregon korupcije;

– omejevanje korupcijskih tveganj v pravosodju – ministrstvo za pravosodje mora v sodelovanju z drugimi pravosodnimi organi do konca leta 2014 pripravi etični kodeks za sodnike in tožilce, organizirati usposabljanje v zvezi z etiko in integriteto, oblikovati kodeks poslovnega obnašanja (skupaj s komentarjem in praktičnimi primeri), podrobneje opredeliti merila za izbiro in ocenjevanje sodnikov v posebnem aktu, sprejeti smernice o nasprotju interesov med opravljanjem funkcije in po njenem prenehanju ter pripraviti usposabljanje v zvezi z etiko in integriteto državnih tožilcev.

 

Pri teh slednjih ukrepih lahko rečem, da so na papirju zapisani nekatera res kritična področja za tveganje korupcije. Sploh zadnji dve zavezi sta resni. Seveda pa nikjer ni pravega ukrepa za preprečitev sistemske korupcije, lobiranja pod mizo in sprege politike, gospodarstva in kriminala. Sam tudi res ne vem, kakšen naj bi tak ukrep bil. Ukrepi so tudi samo zamišljeni in ne izvedeni. Zaenkrat. Nekatere ideje so dobre, vendar se bojim, da bodo ostale zgolj kot ukrepi zaradi ukrepov. Tega ne mislim zgolj zaradi Pahorjeve napake ob imenovanju senata Komisije, ki bolj kaže na to, da Država ne misli resno in iskreno. Ne samo zato.

 

Takšno mišljenje temeljim na dveh dejstvih – kodeksi vedenja javnih uslužbencev veljajo že 3 leta. Kaj to v resnici pomeni? Kot birokrati smo jih dobili na elektronsko pošto in več kot polovica uslužbencev tega tudi prebrala ni. Ampak … delodajalec je storil svojo dolžnost! Je formalno obvestil. Vse je lepo in prav! Potemkinove papirnate vasi, spoštovani bralci in bralke! Prav tako smo morali pred kakšnim letom v vseh javnih zavodih ustanoviti nekakšno notranjo mini komisijo za ugotavljanje tveganj korupcije. Delodajalec, v mojem primeru famozni Generalni urad za izvrševanje kazenskih sankcij, je že vnaprej pripravil smernice teh istih tveganj. In potem je bilo zelo težko govoriti o resničnih tveganjih za sistemsko korupcijo. Ob mojem odhodu na prestajanje kazni zapora je bila ta mini komisija prijeten debatni klub, ki se je dobival na 3 mesece, ker tako piše v pravilniku. Tako se »strogi« vladni ukrepi potem prelivajo med ljudi. Počasi postajajo nesmiselni in sami sebi namen. Zakaj? Ker slogan Komisije glede integritete, odgovornosti in vladavine prava seveda ni prišel do slovenskega uradnika na način, da bi ta to razumel in mogoče celo ponotranjil. Ne! Ostal je pač še en birokratski nebodigatreba, ker so se tisti na vrhu tako spomnili. Se vi iz nas norčujete? Očitno.

 

Slovenija je država, ki je tako močno obremenjena s korupcijo v vseh porah družbe, da bi trajalo mogoče 10 let, da bi se začel proces zdravljenja. In še to zgolj ob predpostavki resnično odločnega boja na vseh nivojih. Komisija, ki ima približno 40 uslužbencev in za predsednika nekoga, ki ne razume pojma integritete na lastnem primeru in za enega namestnika nekoga, ki je sistemsko korupcijo, na katero je naletel po službeni dolžnosti, gladko spregledal, je v tem boju seveda premalo. Veliko premalo. Pahor je nekaj dni po objavi 17 ukrepov naredil dva ogromna koraka nazaj v varno območje političnega lobiranja in politične korupcije.

 

Država Republika Slovenija kadre za Komisijo pogosto nabira iz vrst kriminalistov in uslužbencev ministrstva notranjih zadev. To ni nič takšnega, korupcija je stvar preiskave in pregona, saj gre za zavrženo kaznivo dejanje in ne za tematiko teoretiziranja. Glede Komisije odloča sicer Predsednik Republike na predlog izbirne komisije. Formalno ima vseeno trenutno Borut Pahor v rokah končno odločitev. Seveda je storil napako. Ponovno. Po imenovanju trenutne Varuhinje človekovih pravic je Pahor naredil še drugo usodno potezo v smeri popolne ohromitve tistega dela državnega aparata, ki naj bi skrbel za zaščito temeljnih pravic ljudi. Dobili smo še drug marionetni urad. Po mojem mnenju imamo načeloma štiri takšne paradržavne institucije nadzora nad rabotami Države. Dve sta padli na polju politike, dve se držita. Tomaž Vesel na čelu računskega sodišča se ne izpostavlja, Nataša Pirc Musar drži položaj pri Informacijskem pooblaščencu. To so slabe novice za kondicijo demokracije in pravne države. Opozorila senata Komisije v odhodu so bila vseeno preslišana. Konec vsega poštenega v naši državi je blizu. Potop je neizbežen.

Foto: Saša Despot