Ko ovce obmolknejo (sobotna kolumna)

Nemogoče je bilo ta teden spregledati poročilo o nezakoniti  posvojitvi dveh otrok, kar je s svojim strokovnim delom potrdila slovenska socialna inšpektorica. Zapis je najprej zakrožil na socialnih omrežjih po internetu, prvi medij, ki je o tem pisal, pa je ravno časopis, ki ga držite v rokah. Verjetno bodo drugi sledili, saj je zgodba tako neverjetna in grozljiva, da ob njej nihče ne more ostati nem. Sedaj imamo potrjeno s podpisom in žigom osebe, ki preiskuje takšne zadeve, da je CSD Žalec deloval nestrokovno in nezakonito. Pozor, kadar govorimo o nezakonitosti, moramo vedeti, da je lahko v ozadju kazenska odgovornost oseb. In v primeru, da se to dokaže, gredo takšne osebe, pa četudi strokovni delavci v službi države, za rešetke. Še več, pojavlja se tudi sum ponareditve listin v dokumentaciji, kar je še eno kaznivo dejanje. Skratka, v Žalcu so do grla v gnojnici, ki so jo sami nakidali na kup.

Zakaj so delovali točno tako? So bili zlonamerni, popolnoma nestrokovni, so imeli napačna navodila ali še kaj, bomo verjetno izvedeli skozi sodni postopek, ko bo ista država Slovenija, ki jim je dala službo, njih preganjala po uradni dolžnosti preko tožilstva. Ne pišem zgolj o opominih in izgubi službe, gre za možnost zaporne kazni in seveda posledično tudi odškodninske odgovornosti te iste Slovenije. Nekaj je bilo že napisanega o pogumu inšpektorice Tutte, ki je močno zažvižgala v piščalko in to glede na njeno funkcijo. Od daleč gledano je pljunila v lastno skledo in začela kljuvati točno tiste oči, česar vrane iste jate pač naj ne bi počele. V resnici je naredila dejanje osebe, ki razume strokovnost in integriteto. Na tak način je z eno potezo prekinila slabo predhodno prakso omlednega socialnega inšpektorja, ki v eni zadevi od leta 2007 še vedno ni uspel narediti inšpekcijskega nadzora. Bo že. Zaseden je. Otroci so medtem že na srednji šoli, naslednjič bodo že sami poročeni in imeli otroke. In seveda, da ne bo pomote, tudi ta inšpektor ima še vedno službo in je celo predpostavljeni zgoraj imenovane. Toliko o reku, da naj pridejo na prava mesta ljudje, ki so za njih res usposobljeni.

Torej, o ozadju tako očitnih kršitev vsega, kar zapovedujeta doktrina socialnega dela in zakonodaja, bomo še brali. In se ob tem lahko ponovno zgražali. Škoda je narejena. Danes želim vaš pogled usmeriti še v drugo smer. Proti vsem tistim, na katere sta se starša napačno posvojenih otrok v času svoje borbe obračala in so ju pustili na cedilu. To so tiste ovce iz naslova te kolumne. Namreč, današnji rezultat je šele etapa zelo dolgega birokratskega boja, ki traja vsaj dve leti. Dve leti ni nihče trznil. Dve leti sta dobivala klasične odzive slovenskih uradov, ki imajo v imenu in poslanstvu to famozno »korist otroka«. In kaj lahko preberemo v teh suhoparnih dopisih uradnikov? Da niso pristojni, da ne vidijo nobene napake, da se je potrebno s takšnim stanjem sprijazniti in podobne kvačke. Na tem mestu se mi res postavlja vprašanje ali bi tako ravnali, če bi šlo za njihovega otroka ali otroka njihovih bližnjih? Dvomim. Ali imamo torej sistem za revne in manj vplivne, ko je za njih vsaka drobtinica dobra, in sistem za bogate koritnike, ki sem jih zlorabe institucij ne dogajajo? Očitno. Dve Sloveniji.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 15. novembra 2014