Ko bom enkrat minister za socialo

Bilo je noro! Sredi noči me zbudi divje zvonjenje hišnega zvonca, nekdo se je nalepil na gumb in ga zdaj tišči do onemoglosti. V omotici nataknem hlače in majico, odvijugam do vrat in krmežljavo pogledam skozi kukalo. Dva resna možakarja v oblekah in kravatah, resnih obrazov in očitno živčna ko hudič. Policija? Nespečni mormoni na misiji? Mogoče kakšna frka v bloku? Z desnico potipam, če je bezbolski kij na svojem mestu in previdno odpahnem duri.

»Jaaa?«

»Munc, z nami morate. Cerarju se je načrt sfižil do betona, Židan se pet čez dvanajsto kuja in nimamo človeka. Kapica in to. Razumete?«

»Ne, kaj ima to z mano? In kdo sploh sta?«

»Janežič in Miroslavič. Iz SMC sva … se opravičujeva zaradi ure … nujno je!«

Kravatar na desni, ki je govorim medtem ko je njegov kompanjon vneto kimal z na krtačko postriženo glavo, je bil v vidni zadregi. Meni pa nič jasno.

»Kaj točno hočete od mene? Saj vas nisem niti volil, na Twitterju in v blogu se neprestano delam norca iz vašega šefa, on pa meni še na najbolj preprosto vprašanje o socialnem programu vaše stranke ne odgovori. Torej?«

»Ravno za to gre Munc … veste, mi nimamo socialnega programa in smo tako …računali na te preklicane socialne demokrate, da bodo na ta resor spet porinili tisto svojo Kopačevo. Mi tega ne razumemo, samo zdaj hoče biti Židan minister za gospodarstvo. To je za nas nesprejemljivo.«

»Ok, kaj imam jaz s tem?«

»Torej … hmmm … no, doktor Miro želi, da prevzamete resor za socialo in delo in vse tisto. Kot čisto neodvisen. Imamo glasove, razumete? Karl bo za vse dvignil roko, samo da bo spet zunanji, imamo manjšini, Alenka hoče biti komisarka in bo glasovala, Novakova tudi … Oblecite se, gremo!«

Še vedno zmeden si nataknem še japonke, pustim listek ženi, da grem na Vlado in minuto kasneje že sedim na zadnjem sedežu črne limuzine, ki drvi v smeri Kotnikove in Ministrstva. Pingvina me mimo vratarja, ki rešuje sudoku, potisneta v veliko pisarno in povesta, da moram do jutra napisati razumljiv program, ki ga bom prebral pred Državnim zborom. Sendviči, kava in energetske pijače so v sosednji sobi, ona gresta še malo odspati, ker bo jutri težek dan. Naj se počutim kot doma. Pred odhodom mi še napišeta geslo »ministrica_anja« za vstop v službeni računalnik in me pustita samega. Po mene bosta prišla ob 9. uri zjutraj. Še dobro, da sem vzel sabo tobak, zvijem smotko in seveda nikjer ne najdem pepelnika. Tako ali tako sem sam v hiši, če odštejem golmana pri vratih in glede dima mi nihče ne bo težil. V plastični kozarec nalijem malo vode, otresem prvo sled pepela, vtipkam geslo in začnem pisati.

Slovenija potrebuje popolno reformo socialne države. Sklicevanje na socialne transferje in tudi njihovo izplačevanje na podlagi zanič računalniškega sistema je zabloda. Potrebujemo povsem nov informacijski sistem. Vendar to ne bo dovolj. Ljudem moramo dati upanje, da bodo lahko živeli od svojega dela. Delo je seveda pravica, vendar mora postati tudi dolžnost v primerih, ko je človek dolgo časa nezaposlen. Država bo uvedla pojem »socialne dolžnosti« in jo tudi pomagala izpolnjevati. Razpustili bomo neučinkovite zavode za zaposlovanje, statistiko nezaposlenih bodo vodile upravne enote. Vsaka slovenska občina bo morala zagotoviti svoje prostore, Država pa bo zagotovila tudi svoje, kjer se bodo po Sloveniji odprle dejanske informacijske točke za iskalce zaposlitve. Njihovo urejanje bodo prevzeli brezposelni, ki jih bomo vključili v široko mrežo javnih del po celi državi. Veliko je za postoriti in ljudje potrebujejo delo. Za to bodo tudi plačani in spodbujeni, da si z našo dejansko pomočjo najdejo tudi resno službo, posel ali projekt. Učenje zadružništva, kooperativ, start-upov in projektnega dela bo nujno za vse, ki životarijo. Kdor ne bo želel delati javnih del, ne bo več dobil socialne podpore, razen če je dejansko dela nezmožen. Moramo si pomagati in Država ne sme ob tem stati ob strani, temveč svojim ljudem dejansko pomagati do človeka vrednega dela in zaslužka. Javni delavci bodo urejali okolico, obnovili športna igrišča in otroška igrišča. Tako bodo imeli občutek vrednosti in ne bodo depresivni.

Vzporedno s tem bomo razpustili centre za socialno delo v tej obliki, kot jih poznamo. Nasilje v družini bo prevzela nova služba Socialne policije z močnimi pooblastili, ustvarili bomo Družinska središča za resnično svetovanje in pomoč, izplačevanje dodatkov, štipendij in drugih denarnih transferjev pa bomo prenesli na upravne enote. Strokovnim delavcem in direktorjem, ki se s tem ne bodo strinjali, se bomo zahvalili za sodelovanje in poiskali pogumne, strokovne in poštene ljudi, ki so trenutno brez zaposlitve. Ljudi bomo učili delati z ljudmi na terenu.

Napisali bomo povsem nov Družinski zakon, kjer bomo sodobno in razumljivo zapisali odredbe in ukrepe, ki služijo zaščiti šibkih in urejanju razmerij v družinah. Vsaka odločitev o družini bo sodna, sprejeta na Družinskih sodiščih. Ustanovili bomo neodvisen Rejniški center in tudi Posvojiteljski center, ki bosta oba pod nadzorom civilnih združenj. Nevladne organizacije bomo iskreno povabili k sodelovanju na področjih, kjer delujejo.

Zagrel sem se. Prsti letijo po tipkovnici in v pavzah zvijejo še kakšen valjček tobaka. Puham v zrak dimčke in gruntam. Takrat mi začne zvoniti mobilnik. Zvoni in zvoni. Iščem ga po žepih. Ni ga. Sem ga kam odložil? Ne. Predirljivo zvoni in ne neha.

»Ej Matic, ura zvoni, devet je, zbudi se, v pisarno moraš, stranke imaš že dopoldne …«