Klan rjavih noskov v državni upravi

Najprej razčistimo pojme. Rjavi noski so uslužbenci, ki večino svojega časa uporabijo za vztrajno lezenje svojim predpostavljenim v … Zato imajo rjave noske. V slovenski državni  upravi jih namreč mrgoli in jih velja spoznati malo pobliže. Za kotenje te posebne vrste nevretenčarskega humanoida obstajajo med vsemi javnimi uslužbenci namreč dobri pogoji, seveda pa tudi precej logični razlogi. V tem prispevku jih bomo pobliže spoznali. Namerno je v naslovu pojem »državni«, kar vam želim nemudoma razložiti. Javni sektor je izjemno širok pojem, ki zajema vse javne uslužbence, trenutno v Sloveniji približno 160.000 zaposlenih, vključuje pa seveda poklicne gasilce, letalske meteorologe, voznike reševalnih vozil in seveda bolj poznane šolnike, policiste, zdravnike, vojake, pravosodne policiste, psihologe, socialne delavce in še marsikoga. 160 tisočakov ljudi. Nikomur nimam namena delati krivice in metati v isti koš tako različne delovne profile je seveda neumnost. Recimo, da nekateri delajo bolj na različnih terenskih nalogah in so v stiku z resničnimi ljudmi, drugi pa so dejanski birokrati, prekladalci papirjev in dežurni žigosarji. Slednje povprečni slovenski zaposleni v realnem sektorju ali brezposelni, kar postaja številčna kategorija  slovenskega življa, žal tudi dojema kot lik osovraženega »javnega uslužbenca« – rigidnega  pisarniškega molja, ki vleče plačo za svoje pitje kave in je sam sebi namen. No, zato, da ne bi delal nepotrebne krivice ljudem, ki si sicer iz javnega denarja svoj kruh služijo s prekleto naporno službo – peljite se kdaj sredi največjega prometnega zamaška v reševalnem avtomobilu ob prižgani sireni in boste vedeli, kaj pišem – sem se omejil na ožjo podskupino in to so zaposleni v državni upravi. Najbolje izpolnjujejo profil tistega očrnjenega birokrata in v resnici nimajo sploh nobenega stika z realnim življenjem izven njihovih pisarn. Njihova karierna pot pa je pogosto zaznamovana s tem, da morajo v pravem trenutku počepniti pa pravem mestu in pred pravo osebo. Temu se po domače reče sicer tudi sistem VIP ali »veze in poznanstva«, ki je še vedno glavni kadrovski načrt v Sloveniji. Preko strica do poklica!

Nobenega namena vas nimam moriti s prevelikim številom suhoparnih podatkov in golih številk, pa vendar se bomo samo v začetku zagrizli v eno primerjavo, ki sem jo snel z uradnih evidenc presvetle e-uprave, ki je čisti blagor za nekoga, ki se rad igra s številkami. V začetku leta 1991 je imela še nesamostojna Slovenija 9.773 čistih državnih uradnikov, leto dni kasneje, ko se nam je vmes zgodila Osamosvojitev, že 14.566. To je do določene mere razumljivo, novi organi, ministrstva in druga šara ki pritiče državi. Štiri leta zatem je številka državnih birokratov kar nabreknila in se ustavila pri cifri 26.461 zaposlenih, leta 2001 prebila plafon pri 30.671 in leta 2005 dosegla 34.257. Kasneje se je ta številka vrtela okoli 34 tisoč zaposlenih. V letu 2009, ko smo že bili v tej krizi, je številka še rastla, celo leto 2010, ko so slovenska podjetje propadala in odpuščala delavce,  se je ves čas zadrževala nad 34 jurji, bila celo leto 2011 minimalno pod to mejo, sredi leta 2012 padla malo pod 33.000 in se oktobra 2013 ustavila na 31.310 zaposlenih državnih uradnikov. Se opravičujem za ta cunami številk, vendar želel sem vam predstaviti razvoj te uspešne dejavnosti skozi faze razvoja naše domovine. Biti državni uradnik je lahko uspešna kariera, celo vseživljenjska in glede na minimalen nihljaj navzdol v času recesije tudi precej varna zaposlitev. Razen mehkih odpuščanj, beri nenadomestitvi kadra ob upokojitvi kakšnega zaslužnega birokrata, seveda masovnih odpuščanj ni. Ta varnost pa ima svojo ceno, ki je pogosto povezana z obarvanostjo noska dotičnega uradnika, vendar o tem kasneje.

Sami lahko pobrskate za seznamom, ali pa ste ga celo kdaj dobili na svoj elektroniki naslov, vseh državnih agencij in uradov, ki skrbijo za naš blagor. Lista se bere kot Vojna in mir pred lekturo, bolj radovedni bralec pa zdaj zdaj vmes pričakuje tudi kakšen Urad za iskanje rud in izgubljanje časa v duhu Alana Forda. 2milijonska država potrebuje stotnijo vladnih agencij in direktoratov, da v resnici skrbijo za to, da se premikamo tja, kamor želimo, torej v svetlo bodočnost? Mnogih od njih in njihovega delovanja seveda kot navadni državljan še niste zaznali, vendar vas prepričujejo, da so nujno potrebne. Malo bom v duhu tega trenutka – Direktorat za varstvo v prometu je vedel celi dve leti (2 leti) za razsežnost ponarejanja vozniških dovoljenj, dokazil o varni vožnji  in mogoče celo zdravniških potrdil za voznike, vendar je bil ob tem modro tiho, da bojda ne bi oviral kriminalistične preiskave, medtem ko so ti »vozniki«, ki sploh ne bi smeli biti na cesti, mogoče tudi ubili kakšnega udeleženca v prometu, saj je bil verjetno osnovni razlog odvzema vozniškega dovoljenja precej tehten. Višek birokratske arogance, ob kateri je na mestu trditev: »Pa dobro, vi ste pa res sami sebi namen – in pri tem še delate škodo!« To je samo mogoče ta trenutek najbolj izpostavljen  primer, jih je pa seveda veliko več. Razlog za obstoj takšnega števila različnih direktoratov in agencij obstaja, je logičen skozi politična očala, povsem nerazumljiv pa običajnemu smrtniku. Pa tudi o tem malo kasneje.

Mobing v državni upravi je prisoten ves čas in sicer v treh oblikah.  Če začnemo pri klasiki, šefi in šefiči seveda poskušajo uveljaviti svojo avtoriteto in višji uradniški naziv na način izvajanja pritiskov na podrejene.  Pri tem morate upoštevati, da je povprečni vodja malo večje organizacijske enote v državni organi skozi svoj bleščeč vzpon na stolčke svoj nosek že moral precej zamazati in seveda to tudi pričakuje od podrejenih. Delitev na »vodstvu zveste« in »vodstvu nezveste« je redna in očitna. Nagrada za zvestobo in redno poročanje predpostavljenim o početju tistih, ki niso pridni, je recimo tisto blesavo minimalno napredovanje v nazivu, ki prinaša mogoče 80 EUR višjo plačo, razporeditev na lažje projekte, boljše delovno mesto in podobno. Seveda drži tudi to, da se ob prihodu novega šefa, ki je nastavljen seveda povsem politično, začel pa je delati recimo v organu v sestavi kakega ministrstva, kjer so zaposleni še mnogi iz časov prejšnje politične opcije. Dogaja tudi to, da zaposleni ovirajo  novega vodjo. Pošiljajo mu napačne podatke, zamujajo in se na splošno obnašajo kot čreda podivjanih majhnih otrok, ki želijo spraviti ob živce učiteljico. Horizontalni mobing, torej pojav, ko se med seboj dobesedno drkajo sodelavci, tožarijo in mečejo polena pod noge, pa ima svoj razcvet ravno v organih državne uprave. Različnih političnih opcij, različnih birokratskih nazivov in seveda, da ne pozabimo, zelo različnih intelektualnih sposobnosti, so odlični igralci te igrice. Vodenje države? Dajte no, ne ostane veliko časa za to, saj so medosebna rivalstva veliko bolj pomembna. Tako se pač leze po lestvici, kjer mogoče na koncu enkrat celo končaš kot državni sekretar, minister ali celo predsednik vlade.

Omenil sem različne intelektualne sposobnosti. Lahko postavimo pravilo ali celo zakonitost: višje v hierarhiji državne uprave ko je posameznik, večja verjetnost je, da je intelektualno manj sposoben. Pametni ljudje se večinoma igrice »čigav nosek bo bolj rjav« pač kmalu ne želijo iti in se preselijo na bolj zelene pašnike, kjer mogoče celo uspeva dejanska sposobnost. Pogosto boste zato naleteli na nižjega državnega uradnika, ki je bister in sposoben, vendar je njegov predpostavljeni precej omejen. Ne pozabite, na položaj se je povzpel preko političnih hrbtov in to ni ravno znak kakšne inteligence.

Rjave noske sem srečal vedno in povsod. Svojo dejansko nesposobnost opravljanja poklica skrivajo za podredljivostjo, pretirano prijaznostjo in nekolikanj upognjenim hrbtom. Ob prvi priložnosti tečejo v pisarno šefa, da poročajo o tem, kako je nekdo prižgal čik na dvorišču ali pa grdo govoril o zadnjih odločitvah resornega ministra. Seveda ne zamudijo priložnosti, da branijo svojo pozicijo tako, da vržejo pod noge polenček ali dva. Recimo tak primer je moja bivša kolegica, ki je v svojem prostem času premeščala uradniške spise v naših omaricah, da je bila naslednje jutro zmeda. Mimogrede je bila seveda tudi namestnica direktorja v času njegove odsotnosti, kar govori o izvrstnem kadrovanju po principu – sposobne ljudi na prava mesta! Drugače so rjavi noski nižjih rangov izredno poceni in cenene državne prostitutke, ki so se pripravljene prodati recimo za ceno potnih stroškov, že omenjenega napredovanja za kak plačni razred in druge malenkosti.  Ko se na razpis za delovno mesto prijavi recimo več kot 100 kandidatov in se izbere takšnega, da se lahko skupaj vozi na delo s svojim sovaščanom, ki je slučajno šef kadrovske, vam je vse jasno. Poceni roba.

Zdaj pa tisto, kar sem vam ves čas obljubljal, pa naj bi prišlo malo kasneje. No, to je zdaj! Zakaj in kako prihaja do takšnega naraščanja števila zaposlenih, naraščanja števila uradov in konec koncev razširjenosti mobinga. Vsaka politična opcija, ki prevzame oblast, se po zmagi loti kadrovanja. Vsaka – rdeča, črna, sivo-kodrlajsasta, rumeno-modra ali pikčasta. Sicer uporabljajo zlizan in beden argument, da ne menjajo toliko kadrov kot prejšnji ali kaj podobno abotnega, vsekakor pa se vsi lotijo kadrovskih menjav. Vseh zaposlenih ne morejo zamenjati, saj imajo ti osebki pogodbe za nedoločen čas in ne obstaja noben pameten razlog za prekinitev delovnega razmerja. Sami nočejo iti, krivdnih razlogov iz naslova političnega neujemanja pa ni še nihče izumil. Najbolj enostavno je odvečne politične nasprotnike parkirati na kakšno manj ugledno agencijo ali jih celo pustiti tam, kjer so in odpreti kakšno novo, ki bo bolj pomembna od prejšnje in tja nastaviti svoje ljudi. Vedno to ne gre in je potrebno zraven vriniti nekaj svojih ljudi, ki bodo najedali prejšnje in počasi »sovražno prevzeli« agencijo. Mešetarjenje s kadrovskimi stolčki je bistvena igra političnega boja ves čas od enih do drugih volitev. Nekateri posamezniki v Sloveniji pa še vedno živijo v prepričanju, da v resnici volimo ljudi, ki nas želijo voditi in so celo tega sposobni. Ne, v resnici je igra v tem, kako čim večjemu številu svojih prilizovalcev in pribočnikov zagotoviti čim večje število varnih in relativno dobro plačanih služb. Pika.

In tako nastane rjavi nosek. Kot mlad uradnik Janezek  vstopi nekje v tale zmešani sistem, mogoče ga je vseeno priporočil mrzli stric Tone po materini strani, ki je lokalno uspešen politik Stranke prepoštenih Slovencev. Tukaj je moral naš siromak prvič malo namočiti svoj nosek v greznico, ko mu je pol leta kasneje  ta isti stric namignil, da je potrebno tisti razpis za obnovo krajevnega pločnika pač poriniti naprej, da bo posel dobil sosed Franc. Janezek, dolžan uslugo Tonetu, seveda to naredi. Za nagrado prehiti na lestvici birokratov sicer izobraženega kolega in postane načelnik manjšega organčka. Stranka prepoštenih Slovencev uspe na volitvah nategniti največ ljudi in sestavi vlado. Tam je mesto tudi za strica Toneta, ki zasede mesto direktorja Direktorata za raziskovanje vplivov okolja na rast rumenih marjetic. Seveda s seboj potegne tudi Janeza, ki se končno preseli v belo Ljubljano, in postane osebni sekretar strica. Njegov nosek je ob tem že močno rjav. Izgubljati mora predloge tistih zaposlenih na omenjenem Direktoratu, ki niso člani prave stranke, urejati sestanke z različnimi lobisti in gojitelji rumenih marjetic, ki imajo svoj gospodarski interes. Včasih tudi vidi kakšno vsoto denarja, ki zamenja lastnika, in je o tem tiho. Stric ga hvali in mu razlaga: »Vidiš Janez, tako se pa dela politika«. Janez je ponosen na svoj uspeh  pri rosnih 30-ih, daleč je prilezel od ekonomskega tehnika in nakupa tiste diplome neke neznane univerze v Tbilisiju. Ker je na pravi poti, odpre svojo spletno stran, kjer zapiše v naslovu – Janez Poštenjak – čez 4 leta želim biti predsednik Vlade Republike Slovenije. In veste, da mu lahko uspe?

Matic Munc