Kdo so in kdo niso slovenski »whistleblowerji«

Žvižgač se mi še vedno ne zdi dober izraz, kakorkoli obrnem. Ne pojasnjuje v celoti pomena originalnega izraza in če kdo predlaga kaj boljšega, dobrodošel. Whistleblower je človek v določenem sistemu, ki z razkritjem notranjih informacij tvega kariero, ugled in lahko celo življenje. Wikipedia je jasna: whistleblower je oseba, ki razkrije kršitev, domnevno nepošteno ali prepovedano dejavnost v organizaciji. Domnevno kršitev lahko opišemo na več načinov: kot nezakonitost, grožnjo javnemu interesu/zdravju/varnosti, goljufijo ali korupcijo (konec navedka). In to nima nobene zveze z aktualnim jamranjem o tem, kako Damjana Žišt varuje svoj vir. Damjana pač ščiti malega policijskega klepetalca, ki njej omogoča »ekskluzivo«, da je pač prva na lokacijah, kjer se nekaj dogaja. Vau! Tvegal je praktično življenje, ko je poklical novinarko in ji namignil, da bodo jutri trkali pri Jakiču. Bodite resni.

Smešno je, ker šerif Ljubljane na tiskovni konferenci »razkrije«, da bo moral naslednji dan na NPU, da se ne bo treba novinarjem matrati z žvižgači. To je napačno pojmovanje. V tem primeru ne bi šlo za nobenega whistleblowerja, temveč za navadnega novinarskega ovaduhca v vrstah Policije, ki novinarje vedno pokliče, če ima kaj »vročega«. To so večinoma viri, s katerimi razpolagajo slovenski novinarji – kriminalisti, tožilci in drugi, ki imajo z določenimi novinarji že ustaljen  dogovor, da pokličejo, kadar imajo na sporedu kaj zanimivega. To je vir, ki ga zdaj vitežko ščiti Damjana Žišt. Ne ščiti nikogar, ki je tvegal vse tisto, kar sem opisal v uvodu, temveč ščiti ustaljen vir, ki je na podoben način razkril, kdaj bo izvršba pri Jankovičih, da se je tam trlo novinarjev, ki je razkril, da se nekaj dogaja pri Baričeviču, da se je tam trlo kamer in fotoaparatov. To ni delo whistleblowerja, prosim vas!

Namreč, v Sloveniji se lahko ta etična zaveza – ščitim svoj vir – zlorabi na način, da do novinarja pride oseba, ki želi biti anonimna in zaščitena ter brez dokazov natvezi zgodbo, ki jo novinar tudi brez preverjanja objavi. Domnevni vir je seveda »zaščiten«, saj gre vendar za etiko novinarja, halo! Zgodba je zlagana od začetka do konca, vendar tisti, o katerem je zgodba napisana, nima ne pravne in pogosto tudi ne javne možnosti, da bi zgodbo demantiral. Namreč, nekateri slovenski mediji, recimo RTV Slovenija in Delo vsekakor po mojih izkušnjah, brez obrazložitve zavrnejo zahtevo za popravek po Zakonu o medijih, same osnovne zgodbe pa novinarji niso šli niti toliko preverjati, da bi videli, ali pije osnovno vodo. Objavljena laž tako začne postajati resnica.

Slovenska whistleblowerja sta na primer Aleksandra Štiblar in Erik Brecelj. Razkrivata gnilobo sistema, v katerem sta delovala ali še vedno delujeta. Aleksandra na tožilstvu in Erik v zdravstvu. Oba sta imela težave ali jih še imata na delovnem mestu, za njima se šepeta in šitijo govorice, nekateri so jima sposobni stisniti roko zaradi poguma. Erik je v nekem intervjuju povedal, da ga lahko samo še ubijejo, utišati ga pa ne morejo. V sociali nimamo whistleblowerja, ker so vsi lepo pohlevni in nimamo ga niti v šolstvu. Še ne.

Tipičen, vzorčen primer zgodovinskega whistleblowerja je seveda Globoko grlo. Tvegal je veliko, novinarjema je razkrival vedno več dokumentacije v zadevi Watergate in na koncu je Nixon pokal kufre, novinarja pa snela Pulitzerja. Vendar, imel je podatke. Prave in obtožujoče.  Bob Woodward in Carl Bernstein sta tvegala veliko. The Washington Post je tvegal veliko. V primeru, da bi se neosnovano spravili na Predsednika ZDA, torej z ponarejenimi, izmišljenimi »dokazi«, bi Bob in Carl končala v zaporu, Post pa bi nehal izhajati. Pika. Zato sta fanta previdno in natančno preverjala podatke Globokega grla in ves čas dvomila.

Slovenija! Novinarki piše anonimni človek, napiše nekaj obtožujočih stavkov o javni osebi. Novinarki takšna natolcevanja super sodijo v njeno zgodbo in jih objavi. Recimo, osebi, o kateri se piše, ne da niti možnosti, da bi se o tem izjasnila. Že gre v eter. Zgodba je bombastična, sicer neresnična, vendar vzbudi zanimanje javnosti, kar bombastične zgodbe naredijo vedno. Posledice? Kljub lažem novinarka dela dalje, anonimni vir je zaščiten, razžaljeni osebi je onemogočen tudi civilni pravni spor z dobrimi možnostmi zmage, saj bo vsak sposoben odvetnik razložil, a se bo novinarka sklicevala na svojo visoko etiko in varovala anonimni vir.

Nekateri novinarji imajo zelo dobre zveze v Policiji, od koder brez težav dobivajo precej bolj zaupne informacije o nekom. Tukaj prednjačijo seveda reveži na Dnevniku, katerega prodana naklada strmo pada, ki si poskušajo kožo rešiti z objavo dokumentov, ki jih res ne bi smeli, in jih nihče drug nima. Dobijo jih očitno iz vrst Policije ali Tožilstva. Dele sodnih spisov kot v primeru Tomaža Lovšeta ali policijske izmišljotine kot v mojem primeru ali primeru napada na budističnega lamo Shenphena. Vedno isti uborni pisci, vedno isti način »iz dobro obveščenih virov« in po pravilu lažno, nedokazano, senzacionalno. To seveda niso whistleblowerji. Tu so v ozadju policisti in/ali tožilci, ki želijo priliti nekaj olja na medijski ogenj v borbi, da nekoga zašijejo. Ne tvegajo ničesar. Novinarček pa zvesto in pokorno piše. Vse pa seveda pod mantro: »javnost ima pravico vedeti, javnost ima pravico vedeti …«

Če bi tak posameznik res imel pogum in bi res želel tvegati za pravo pravičnost, bi odtujil dokumente o svojih šefih, če takšni obstajajo, kako si delijo božičnice, uporabljajo službene avtomobile v lastno zabavo, hodijo na drage počitniške seminarje na državne stroške. V takšnem primeru bi se tak »cinkaroš« prelevil v resničnega whistleblowerja. Do takrat pa ostanejo zaničevanja vredni hlapci slovenske medijske greznice.

Matic Munc