Kakšen je dolg politikov? (kraljevi komentar)

V gimnaziji nisem imel sociologije, tudi na faksu ne. Prvič sem se s sociološkimi teksti srečal na radiu Študent, kjer so se mi zdeli zapleteni in brezvezni. Hja, psihologe so nas trenirali v vzvišenosti in samozadostnosti, zato je sociologija veljala za izmišljeno vedo faliranih filozofov. To so minuli časi. Pred kratkim mi je prijateljica Polona poklonila zanimivo sociološko knjigo in zdaj sem dovolj star ter z dovolj veliko iluzijo modrosti in manjšim napuhom, da sem jo prebral z zanimanjem. Potem so pa še okoliščine tako nanesle, da sem mlademu dekletu pomagal pri pripravi na maturo iz istega predmeta. Tako me je začela zadeva zanimati in danes ne mislim več, da gre za izmišljeno vedo. Nekateri teoretični koncepti so vredni pozornosti, povrh vsega pa tudi v praksi našega družbenega življenja povsem preverljivi in dokazljivi. Danes mi bodo služili kot podstat za razmišljanje o represivnih organih države.

Z velikim pompom je Država (represivni organ) pospremila sprejetje zakona o odpisu dolgov. Ta veličastni dogodek so izdatno pokrili uradni mediji (represivni organi), predvsem s čudovitimi slikami slavnostnega parafiranja dogovora v ljubljanskih Križankah. Čas za selfije. Čas za bleščeče nasmeške. Čas za blefiranje ljudi. Mojster Plečnik ne more reči nič na vse skupaj, je pa dejstvo, da izpred tega istega hrama kulture mestni redarji odganjajo ljudi, ki si niso mogli plačati vstopnice za katerega od koncertov Festivala Ljubljana. Čeprav gre za javno površino, katere uporabe mestni kalifat ne bi smel tako omejevati. Nekaj dni nazaj dvolični podpis domnevne razbremenitve revnih in potem nov dokaz oblastniškega delovanja MOL (represivni organ), ki služi zgolj stigmatizaciji in razslojevanju. Bogati z vstopnico notri, manj bogati brez vstopnice niti več na klopci pred Križankami. V tem trenutku vas prosim, da prekinete branje te kolumne in če imate internet na You Tube poiščete komad Slon in sadež Mestni redar, saj nudi glasbeno podlago stanju v najlepšem mestu v vesolju. Ne moti toliko sama dvoličnost in nastavljanje objektivom ob podpisu odpisa dolgov, kot motijo dejstva.

Od 212 občin v Sloveniji je dogovor podpisalo 34. Baje bodo druge malo kasneje, ko občinski sveti pridejo s počitnic. Mogoče. Gre za odpis dolgov izpred leta 2013, ki so že vsi v postopkih izvršb in vsote so minimalne. Država je celo tako drzna, in na tem mestu komaj zadržujem bruhanje v loku po rogljičku iz sosednje kafane, da na svoji spletni strani zapiše nekaj v stilu (verjemite, ne bom citiral te nesramnosti, lahko jo pa najdete sami), da se je v duhu solidarnosti odločila pomagati najšibkejšim, da bi tako zmanjšala socialno izključenost in bla bla bla … Ker bo odpisala neizterljiv dolg 50 EUR iz leta 2012? Dejte no bit resni! Počasi bom pozabil na slovnična pravila in bodo tukaj sekale besede v slengu in še kakšna kletvica bo padla zraven. Poenostavil bom. Prav nič niste zmanjšali bede slovenskih prebivalcev, le sebi ste pripeli medaljico za zasluge, birokratsko delo zaradi teh minornih dolgov pa preložili seveda na centre za socialno delo, ki so kadrovsko podhranjeni. Naj mula nosi še eno vrečo, saj še vedno stoji! Dolžniki te države smo vsi, imamo pa različno velike dolgove. Koritniki politiki imajo na svojem minusu iskrene človečnosti  velike cifre, vendar se tega ne zavedajo. Tako kot jim ni jasna resnična stigma, resnična revščina in resnična izključenost. Za njih je to statistična kategorija. Zato ta odstavek končujem statistično – petina homo sapiensev v Sloveniji živi pod pragom revščine. Petina! In s svojimi ukrepki balončki jim pač niste pomagali.

Veleposlanica v lepem Parizu je trošila denar iz reprezentance za svoje užitke, se vozila na počitnice in  kot varuško zaposlila hčerko vodje kabineta ministra. Ker lahko. Ker je to del kulture sloja, ki mu mi trije, spoštovana bralka in cenjeni bralec, seveda ne pripadamo. Ne znamo se pogovarjati o vsotah, ki jih varuhi različnih pravic in državni funkcionarji potrošijo za svoje frizure, avtomobile in dopuste.  Nekateri trošijo vsaj svoj denar, drugi našega, skupnega. Šolstvo ( represivni organ Države) bo še vedno spodbujal sklanjanje glave, kimanje in povprečnost – končaj dobro šolo in se ti bo dobro godilo na tem svetu, saj boš imel varno službo, kjer boš lahko trošil državni denar tudi za sebe. Milina! Raj na Zemlji. Ukradeni denarci spoštovanje goljufive gospe veleposlanice niso bili velikostnega razreda 50 evrčkov. Verjemite da ne.

Ali iz zadnje vrste slišim, da spet samo pritoževanje in kritiziranje pa nobenih konkretnih predlogov. Prav! Ljudem je potrebno omogočiti pošteno delo za pošteno plačilo, lahko v obliki javnih del, spodbujanja drobnih podjetniških pobud in pregona šefov, ki nikoli ne plačajo opravljenega dela. Ljudem je potrebno dati možnosti spodobnega bivališča v skladu z njihovimi možnostmi, ob medgeneracijskem sodelovanju osamljenih starostnikov na preveč kvadratih in brezdomnih mladih brez kvadratov. Ob sprostitvi stanovanjskih kapacitet različnih ministrstev, ki zdaj samevajo, njih ključi  se valjajo pri nekem uradniku. To so prazna stanovanja, ki plesnijo medtem ko na ulici plesnijo naši ljudje. Bodo takšne pobude zrasle na zelniku vedno manj sposobne ministrice Anje? Seveda ne.  Ona se rada slika z župani in podaja floskul polna sporočila za javnost.

Nikoli ne bom podpiral sistemov, ki omogočajo dobrine brez napora. Kjer je vse kar samo po sebi razumljivo, da nam nekaj pripada. Dragi moji, ne pripada nam. Ustvarili si bomo sami ali si ne bomo. Naša izbira. Na tej poti pa imamo pravico, da nam Država ne meče polen pod noge ter da nam ne prikriva in laže. Dokaz, da žal slednje še vedno počne, je nerazumljivo dejstvo, da svetovalke na zavodu za zaposlovanje ne vedo nič o spremembi pravil osebnega dopolnilnega dela, ki od 1. januarja  letos omogočajo dodaten zaslužek za opravljeno delo tudi brezposelnim na denarno socialni pomoči. Spoštovane kolegice pod komando Anje, zakaj tega ne poveste prosilcem za delo, ki prihajajo na vaše famozne pogovore, ko sestavljate ničvredne zaposlitvene načrte? Zakaj ljudje tega ne smejo zvedeti od vas in se morajo potruditi sami ali izvedeti od kakšnega lipeta kot je pisec teh vrstic? Ali ne bi tako še bolj razbremenili revnih in izključenih, če lahko delajo za svoj denar drobna osebna dela? Da ne govorimo o samozavesti, ki si jo lahko tako pridobiš. Ne boste odgovorile, saj vem. Molčite v svojih bisernih gradovih socialne politike.

Kraljevi komentar je našel svoje prvo mesto seveda v Kraljih ulice in sicer v septembrski številki leta 2015