Kako nahraniti tamagočija?

Še pomnite male elektronske zverinice velikosti obeska za ključe? S pritiski na gumbe ste jih lahko hranili, božali, uspavali in na splošno skrbeli za njihovo blagostanje. Če je bil tamagoči nekaj ur zanemarjen, je začel počasi drseti v depresijo in ob nadaljevanju zapostavljenja pač kar elektronsko umrl. Kradem idejo strokovnjaka za družabne medije Aleka Boškoviča, da so prav ta omrežja sodobni tamagočiji, ki vreščijo za pozornostjo in hrano v oblikah klikov, drugače odmrejo. Če ste glasbenik ali glasbenica, je zelo verjetno, da imate nekaj teh sodobnih digitalnih pošasti.

Pravim, da je zelo verjetno, ni pa nujno. Imeti profile namreč, ne glede na to, da želite v javnost. Obstaja kar nekaj ustvarjalcev, ki sicer so kje prisotni na mrežah, vendar se izogibajo najbolj razvpitim in znanim. To počnejo iz načelnih razlogov, ki niso vedno enoviti. Najdemo pa recimo odklanjanje pohlepnega koncepta korporacij, ki nas delajo za ovce ali pa tudi pogled na umetnost, ki se, če je kvalitetna, prebije do poslušalcev in gledalcev tudi brez naprezanja pri širjenju informacij. Prvo skupino zlahka razumem, saj nam tudi tistim, ki se recimo malo več ukvarjamo z omrežji, vsaj enkrat na teden pride v glavo ideja, da bi vse ugasnili in šli živet v gozdno kočo. Omrežja so pohlepna, zahtevna in nas hitro zasvojijo. To razumem. Težje mi gre po možganu misel, da se na nek magičen način umetnostni izdelek prebije do ljudi sploh brez obveščanja. Ta sistem mi ni jasen, mi deluje preveč vudu, vendar pač …ljudje smo različni. Recimo, da smo tukaj zbrani tisti reveži, ki ohranjamo strandardna družabna omrežja in se recimo ukvarjamo … z glasbo kajpada. Tako ali drugače. Kot ustvarjalci ali promotorji. Kako torej lahko mi nahranimo te sodobne tamagočije?

Trezen pogled na sodobno sceno napihnjenih profilov, širjenje neumnosti in sovražnosti nas hitro navda z obupom. V tej mlaki naj plavam? Naj pokažem svojo umetnost? Verjetno nimam nobenega upanja, da bo sploh kaj poistalo vidno. Utopil se bom v greznici. Tega se ne grem. Ja? Zveni znano? No, ponujam malo drugačen pogled in poskus plavanja ob toku, ne proti in tudi ne povsem z njim. Še vedno pa se lahko v vodi počutimo relativno dobro.

Najprej izjemnega pomena – ciljna publika. Kdo so ti vaši sedanji in možni sledilci? Koliko so stari, kaj počnejo, kdaj to počnejo, koliko jih je in tudi, kje se zadržujejo, ko so na internetu. V tem podivjanjem svetu številk bi lahko hitro zapadli v tekmovanje – in to pogosto vsi počnemo. Besno pogledujemo oglede, virtualne dvignjene prste in število delitev. Kdo ima več. Vendar … uspeh je lahko povsem drugje. Mogoče je vaša glasba malo manj popularna, namenjena manjši skupini ljudi, ki pa so zvesti in jih zanima vaše početje. Tudi oni blodijo nekje po internetu. Če jih tam ujamete, nagovorite in pridobite za svoje glasbene izdelke, bodo mogoče oni to povedali še komu in se bo začela valiti čisto majhna snežna kepa. Graditev skupnosti poslušalcev ni nujno na cilju pridobitve velikeoh mas. Torej, vaš relativno tipični podpornik in podpornica sta? Njej in njemu govorite in pojete, igrate in sporočate. V tej niši se lahko skupaj najdete, naredite prijten balonček, ki je všeč mogoče zgolj vsem vam, vendar je to povsem dovolj.

Trendi iz sveta sporočajo, da je čas sfiltriranih lepotcev in lepotic v odhodu. Ljudje imajo dovolj teh človeških lutk in prihaja sicer nov trend, ja, lahko rečemo podprt ponovno z isto pohlepno industrijo, da se pokažete čim bolj naravno ali s tujko »real me« podoba na omrežjih. Lahko damo za trenutek na stran dejstvo, da gre samo na trend in v tem vidimo možnost za vse tiste, ki se vam bruha ob zlaganih objavah? Ideja v ozadju je preprosta – delaj samo tisto, kar ti je ok, s čimer lahko živiš in se gledaš v ogledalo. Povej in pokaži iskreno le tisti del sebe, svojega življenja in ustvarjanja, ki ti je še udoben in na način, ki je le tvoj. Pokaži občasne boje s tesnobo, dvomi, obupom in dolgočasjem. Pri tem še ena sproščujoča novica – čeprav živimo v svetu kratke pozornosti, kjer vladajo rafalni video posnetki, ni nujno, da pri tem kažete. Lahko naredite »faceless« gibljive posnetke, uporabite umetno inteligenco za izdelavo animacije ali preproste aplikacije, ki vam to omogočajo. Pozabite, da mora vse biti »selfi«, sploh če vam gre to na jetra.

Vemo, da ljudje na omrežjih berejo malo, večinoma gledajo premikajoče sliike, vendar mogoče to ne velja za vaše ljudi? Mogoče pa kaj preberejo, tudi malo daljše zadeve in tako lahko navežete stik. Konec koncev so samo omrežja in lahko poskusite. Če tak način ne bo deloval, pač vse skupaj izbrišete in greste v drugo smer.  Tako kot internet žal beleži skoraj vsak naš korak ljudje tudi pozabljamo in gremo naprej. Torej zelo težko naredite usodno napako, razen seveda če bi bili izjemno žaljivi ali nespodobni. Drugače pa se lahko igrate z različnimi oblikami, tudi če spletni guruji rečejo, da to ne deluje. Mogoče pa za vas bo delovalo.

Ker je tale blog namenjen ljudem iz glasbenega sveta, ena grenko-sladka tema. Še nikoli v zgodovini ni bila glasba tako enostavno dostopna. Še vedno sem kdaj povsem šokiran nad dejstvom, da v žepu nosim glasbe celega sveta. Praktično vse. Imam v sekundi v slušalkah. To je enkratna prednost in možnost. Grenkobo dodaja trezna pripomba, da veliko ljudi ima svojo mobilno napravo, ki ji še vedno smešno rečemo telefon, nastavljeno na »mute« ali tiho in ne posluša zvokov, gleda zgolj podobe. Torej želimo prepričati ljudi, da je skladba vredna posluha in kar je odlično, zgolj z enim klikom jo lahko prinesemo nekomu v žep. Bodite ponosni na to, kar delate. Vem, da je težko in včasih stresno, ko dajete v svet svoje izpovedi in je strah pred kruto kritiko velik, vendar je to tudi praznovanje. Naredili ste nekaj. Delite z nami. Nagovorite nas, da prižgemo zvočnike in slušake in poslušamo celo skladbo, ne zgolj 15 sekund in celo cele albume. Glasba je čudovita in omrežja so orodje, da glasbo delite. Počnite to. Nič ni lepšega kot videti nasmeh na obrazu umetnice, ko nekdo reče ali napiše, da ji je njena pesem polepšala dan, dala misliti, privabila solze … Glasba je čustveno početje in v nas zbuja čustva. Delite zato, da boste dobili odziv. Da, možno, da bo kdo pljunil, vendar tako je življenje.

In ker mnogi res ne marate tega obreda futranja tamagočija, pa veste, da to nekako morate, hranite ga toliko, daje vam ok. Če ga imate na dieti in ga nafutrate enkrat tedensko, seveda ne bo srečen, bo pa preživel. Zaradi tega sicer ne boste imeli najbolj rejenega in poznanega tamagočija, boste ga pa imeli. Ne glejte zgolj ljudi, ki so to digitalno igro prignali do absurda. To je njihov način, mogoče ni vaš. Najdite svoj način, ki vam dovolj udoben, da zaradi tega ne želite vsak teden vsega ugasniti. Omrežja se hranijo z zgodbami in podobami. Zgodbe so vaše in podobe so tudi vaše, osebne, animirane, abstraktne, umetniške, dokumentarne in še in še.  Če povsem zanemarite svoje tamagočije, bo bodo res počasi crknili, tako kot v starih časih.