Kaj napisati?

Že dvakrat sem napisal kolumno z istim naslovom Izgubili smo vsi in sicer leta 2011 in nato 2014. Obakrat ob tragediji, ki je zahtevala otroško življenje zaradi nasilja odraslih. Tokrat je ne bom še tretjič, res ne. Malo dvomim, da se res spomnite, katera dogodka sta vzbudila to potrebo, da se zapiše nekaj takšnega. In zanalašč ju ne bom pogreval, saj zgolj pričata o grdi lastnosti človeka, da pozablja, venomer pozablja in se tako malo nauči. Začuden sem, da smo sploh pririnili tako daleč v tem našem domnevnem razvoju, ko pa imamo tako luknjičast spomin. Seveda je tukaj kavelj – spomin nam dobro deluje, kadar gre za naše egoistične cilje in slabše, ko izkušnje kažejo na naše napake. Nasilje je ena od človeških kroničnih napak, vkodirano je v samo esenco naše vrste. Je tudi naše gibalo in oporna točka nadvlade. Zato nočemo govoriti o stranskih pojavih tega čudovitega izuma.

Zahtevate, da pišem o smrti otroka. Sprašujete, kako je to možno in kdo je to dopustil. Iščete vzroke in jih ne razumete, ko se nam pokažejo v vsej svoji grdoti – človek je izkoriščevalsko in sadistično bitje, ki celo predstavnike lastne vrste uničuje, da o drugih niti ne izgubljam besed. Tam nadebudna lastnica psička mlati po smrčku, ker debil ne razume, kaj pomeni ukaz »sedi«, v parku skupina človeških mladičev poliva mačko z bencinom in kreše vžigalnik. Dolgčas jim je. In potem kmalu padejo težke roke po obrazu, glavi otroka, ker je bil preveč glasen. Preveč tega sem doživel in videl. Mnogi mi ne verjamete, kadar trosim anekdote iz svoje prakse. Pa kaj! Ni vam potrebno razumeti, da kakšna slovenska mati otroka rada udari po ustnicah, da se bo naučil lepše govoriti in zraven tudi ugasne kak čik na koži. Raje verjemite, da se to dogaja v nekih daljnih in umazanih deželah. Pa pojdimo tja!

Ste danes jedli čokolado? Po vsej verjetnosti je nastala kot produkt suženjskega dela otrok na plantaži nekje v Maliju, deželi, ki jo težko najdemo na zemljevidu. Koga briga, saj mogoče pa ni res! Seveda ste danes uporabljali svoj čudoviti pametni telefonček, ko ste pisali po knjigi obrazov, se s prijateljem dogovarjali za kavico v senci ali gledali nov video svetovne zvezde. Po vsej verjetnosti je del žlahtnih kovin v tem čudesu tehnologije plod dela afriških otrok, ki nad ognjem žgejo staro tehniko, da bi ven dobili dragocene snovi. Ob tem se sproščajo strupeni plini, ki morijo te otroke. In seveda – po vsej verjetnosti imate oblečeno tkanino, ki je rezultat tlake otrok nekje daleč. Njihovi drobni prsti so sešili vašo srajco ali krilo. Nehajmo se slepiti, vsi smo posredno morilci otrok tega sveta. Samo včasih je to prikladno umaknjeno našim očem, da lažje spimo. Tokrat je groza blizu in smo vznemirjeni.

Saj veste, da mi ni težko napisati kaj ostrega o slovenskih državnih organih, ki so povsem nesposobni prepoznati, preprečiti in sankcionirati nasilje v naši družbi. Ni težko, ker je tega tako veliko. Danes tega nalašč nisem počel, ker je čisto vseeno. Tisti, ki ste vedeli, da je deklica zlorabljena in ste bili tiho, boste ceno svojega molka plačevali celo življenje. To je vaša kazen. In opozorilo in hkrati prošnja vsem drugim – nikoli, za nobeno ceno ne bodite tiho. Molk ubija. Dobesedno.

Kolumna se je v soboto 9. julija 2016 pojavila v časopisu Svet24