Kaj je narobe z nami?

Na dan osamosvojitve naše države sva s prijateljico sedela v Tivoliju, ko je nebo presekal jugoarmadni Mig in zagrozil s povračilnimi ukrepi. Zvečer so se mladci z zastavami metali v Robbov vodnjak in naslednje jutro je bila vojna. Vojna, za katero zdaj vemo, da to ni bila. Ker je nespodobno omenjati takšno besedo ob vseh tragedijah, ki so jih več let preživljali naši balkanski sosedje in na srečo ostaja za nas izven dosega razumevanja. Ostaja pa ta občutek od evforije do streznitve, od metanja na glavo v vodo do hladnega tuša.

Ideja samostojne države je bila konec 80ih let predvsem ideja civilne družbe, kjer so bile besede “ekologija”, “demilitariziran”, “enakopraven”, “demokratičen”, “samostojen” ne zgolj floskule, temveč vodilni motivi celotnega projekta. Mirna, prijazna in zelena dežela, ki želi zgolj živeti sama in od dela svojih pridnih rok. Danes vemo, da od te ideje ni ostalo popolnoma nič. Ekološko, danes popularno rečeno – trajnostno, nismo zaživeli ne leta 1991, še manj tako živimo danes. TEŠ6, Lafarge, sežigalnice odpadkov in najbolj banalno smetenje okolice so samo najbolj očitni pokazatelji, da je od zelene ostala bolj drekasta rjava, ki bi lahko bila prej naša nacionalna barva.

Kampanja vstopa v EU, ki se nam je tudi zataknila v grlu, je bila pospremljena tudi s kampanjo vstopa v NATO. Eno brez drugega ne gre so govorili. Pa smo šli. Po izkušnji 10-dnevnega oboroženega spopada ni nikomur padlo na pamet, da bi bili mirovniška država, celo nasprotno. Zdaj vemo, da smo bili tudi trgovčiči s smrtjo, in da smo ostali minorni militaristi, srečni, da so nas “zavezniki” vzeli pod svoje poveljstvo. Danes tako branimo interese močnih in pomembnih po svetu, pošiljamo svoje ljudi na misije in kupujemo večkolesnike za bodoče vojaške akcije, ki z nami osebno nimajo nobene logične povezave.

Mogoče še najbolj bolijo naši etični porazi na zadnjih treh točkah osnovne ideje. Enakopravnost naj bi bila nasprotje privilegijev, nasprotje zatiranja kakorkoli drugačnih, pa naj bodo to drugače misleči, delujoči, obarvani, manjšinski – skratka vsi tisti, ki odstopajo od “partijske linije”. Enakopravnost vključuje veliko mero tolerance, zrelosti, ki je tudi danes ne zmoremo. Povsem vseeno je, ali je govora o istospolno usmerjenih, etničnih manjšinah ali celo politično drugače mislečih. Vzpostavili smo družbo sovražnosti in nikakor ne tolerance. Slovensko pravosodje, ki ima za simbol teto s tehtnico, je najbolj v nebo vpijoče neenakopravnosti, saj še vedno velja: če imaš in zmoreš, si zaščiten, v primeru, da nimaš in si šibek, boš nasrkal. Nič drugače kot v prejšnjem sistemu.

Demokratični pač nismo. Še danes pravzaprav ne vemo, koga v resnici volimo. Edina izjema so neposredne volitve za profesionalnega mahača z zastavo, nesrečno kreaturo naše parlamentarne demokracije, ki je zgolj maškara. Vse druge kvazi-demokratične izbire so zavite v tančico nerazumevanja, kvot in zamegljene proporcionalnosti. Tudi danes težko kličem na odgovornost svojega poslanca-izbranca, saj niti ne vem, kdo je. Po vsej verjetnosti nekdo, ki ga je stranka visoko uvrstila na svoje sezname, njegovega imena pa nisem niti obkrožil sam ali večina mojih sosedov. Od ljudstva ločeni izbranci glasujejo po strankarski pripadnosti in navodilih, ne po volji ljudi. Ni čudno, da vedno večjemu odstotku ljudi ta šarada mirno visi dol, saj ni nobenega občutka, da v resnici “ljudstvo vodi državo”. Vsako olimpijsko obdobje, ali celo bolj pogosto, pač tekmujejo različno obarvane ekipe šampijonov, ki nas posiljujejo s svojimi frazami. Ljudstvo je od tega utrujeno.

Tudi samostojni nismo, nič več. Smo neuspešni kmet na šahovnici velikih Narodov. Včasih zaletavi in pogosto osramočeni, ko na nas vržejo oko gospodarji iz Bruslja. Včasih slabo črpamo sredstva, včasih jih moramo tudi vračati, ne znamo izvesti navodil pametnih birokratskih glav ter delujemo zmedeno in pohlevno. Vmes plačujemo članarino v klubu pomembnih, kjer ne odločamo o ničemer. Smo kot neuki otroci, ki nam vzvišeni evropski pedagogi v vrtcu državnosti redko ponudijo sladkega korena, pogosto pa požugajo s šibo. Mi pa capljamo za njimi v ravni črti, se držimo za vrv, da ne pademo še bolj pod kolesa recesije in ponavljamo: “saj se bomo naučili, ne bomo nikoli več, pardon, samo še nekaj časa nam dajte …” Kadar poslušamo naše baje izvoljene voditelje, kako s cmokom v grlu berejo z listkov različne izgovore in opravičila, smo osramočeni. Takrat se v polnosti zavemo, da samostojni prav gotovo nismo.

In rdeča nit naših napak zadnjih desetletij? Nismo bili pošteni. Pogrnili smo na vseh testih poštenosti, od lastninjenja in certifikatov, odkupa stanovanj, poslovne etike pa vse do politične etike. Nazadnje se nam vse to pozna na čisto osebni poštenosti. Posledice tega razkroja poštenosti čutimo vsi in smo razočarani. Vtis je, da prav nič več ne deluje tako, kot bi moralo. Preden smo se se zavedli, smo postali država izvoljenih lopovov in nepoštenjakov. In seveda, zapisal nisem nič novega, zgolj povzetek stanja. Žalostno, mar ne?

Matic Munc

p.s. ker potem pogosto poslušam očitke, da takšni malo resignirani zapisi ne ponujajo nobene rešitve in so kontraproduktivni, tokrat za čisti konec predlog poti rešitve iz te greznice. Povrnitev k osnovni ideji, ki nas je peljala ven iz prejšnje skupne države – zakaj smo to želeli in kaj smo želeli doseči. Ideja majhne, samozadostne, zelene in do ljudi prijazne države je bila močna pred 25imi leti …in ni bila nikoli uresničena. Zdaj ali nikoli?