Kaj bi lahko bilo narobe z nami?

Če bi vsakič, ko mi nekdo postavi ta stavek, dobil kovanec, bi bil danes kar premožen mož. Saj se razumemo, kaj je s tem mišljeno? Vse to, kar nas teži, ta včasih kar neznosna teža čudne družbe, v kateri bivamo. Ko imamo občutek, da je vse narobe, še najbolj seveda z nami samimi. In če bi imel res moder odgovor na to preprosto vprašanje, ne bi bil zgolj premožen, verjetno sploh ne bi pisal takšnih zapiskov, temveč bi v miru razumevanja nekje v kotu čakal, da se mi iztečejo ure na tem planetu. Tako pa v dolgih nočeh brez spanca pišem. Ne ravno obupano, vsekakor pa v iskanju ključa te zapletene ključavnice. Tudi nocoj se bom potrudil po lastnih močeh, da mogoče skupaj pridemo korak bližje skrivnosti te naše napačnosti. In ker ne želim, da vse skupaj zveni tako skoraj obupano, kot je samo iskanje rešitve, sem se namenil, da na koncu vsakega odstavka podam še idejo tega, kako bi znalo biti bolje.

Medklic. Ti stavki so nastali sredi noči, ko se je v glasbenem mlinčku vrtel album LeOnde mojstra Ludovica Einaudija, ki se je sprehajal po klavirskih tipkah. Hvala novi prijateljici, ki mi ga je predstavila. Skoraj vsak večer me zdaj ta gospod obišče s svojo glasbo. Potem čutim mir in zraven kanec otožnosti, pa ne preveč. Če zdaj to glasbo poiščete in si jo nudite, boste mogoče padli v podobno stanje, v katerem sem pisal. Pa se bomo malo bolje razumeli. Če vam je pa to odveč, pa nič za to, še vedno lahko berete dalje.

Prva misel, ki je tudi najbolj očitna, gre v smer naše obsedenosti z materialnim. Želimo posedovati, imeti, kupiti. Drvimo po toboganu zbezljanega potrošništva. Nekdo se spomni črnega petka in že vlečemo iz žepov stotake, deklice želijo novih oblek priznanih znamk, dečki tehnološka čudesa, vsi drugi pa strojčke za preganjanje dolgčasa, kak predmet s katerim se bodo jutri pohvalili pred znanci. Staro zavračamo in ne popravljamo, želimo novo. Človek ni več človek, zgolj potrošnik. Ste pomislili, da bi mogoče več darovali? Vse tisto, česar ne potrebujete, razdali med ljudi? Imeli manj in se nekoliko osvobodili. Ste že začutili to olajšanje darovanja? Če niste, velja poskusiti. Ne da prodajate, podarite. Ne podarjajte manjvredne šare, zgolj predmete, ki so vam odveč, mogoče pa drugemu pomenijo veliko.

Pohlep se nam je zalezel tudi v odnose. Iščemo popolnost tam, kjer je ni in kjer je ne more biti. Najboljši oče, najboljša mama, najboljši partner in najboljša partnerka. Vsi popolni in vsi zgrešeni. Neskončno vrtenje v krogu iluzije. Smo takšni kot smo. Tukaj dobri, tam slabši, mogoče kje odlični in drugje precej zanič. Vprašanje je, ali lahko eden z drugim zdržimo in se imamo lepo ali je bolje, da gremo svojo pot. Niso nekakšne duše dvojčice naš ideal, smo zgolj ljudje v iskanju sreče. Mogoče smo kdaj bolj uspešni in kdaj manj. Vsekakor pa ne idealni, to so zgodbice za odrasle otroke. Lahko postanemo iskreno zadovoljni s tem, kar imamo? Kadar imamo ob sebi ljubeče bitje, vsaj eno samo, imamo veliko. Nam je lahko to dovolj ali bomo hlastali za več in več, dokler ne bomo utrujeni omagali. V miru se lahko vprašamo, kako bi bilo, če bi za trenutek obstali in se naužili sreče tega trenutka, z ljudmi, ki so ob nas.

Svet deluje zapleten, težko ga spremljamo, ko se vrti vedno hitreje. Seveda zgolj v prenesenem pomenu, pa vendar. Hitreje in bolj zapleteno, da tega več ne dojemamo. Tako ni čudno, da pomislim, kako nimamo več pravega posluha za preprosto. Pogosto slišim, da so res vredne stvari daleč ali, ponovno, zelo drage. Mogoče samo ne vidimo radosti v najbolj preprostih rečeh okoli nas. Iz skodelice sveže kave se kadi in ko jo s hladno roko objamemo, da nekaj njene toplote preide v nas, ko vase potegnemo vonj … tam izza hriba se prebija na svetlo sonce na še eno pot čez nebo. Čarovnija novega dne, ki ga lahko po lastni izbiri preživimo polno ali bedno. Koliko dni nam še ostane? Smo se prevalili čez polovico in počasi zamiramo, pa tega sploh ne vemo. Bomo kmalu obžalovali izgubljene dneve ali nam jih je ostalo neskončno mnogo? Ne vemo. Res bi bilo malo nerodno, če bi veličino preprostih izkušenj spoznali šele takrat, ko nam bo življenje že polzelo med prsti. Naredimo to kar zdaj, v polnimi pljuči zadihajmo … tako preprosto je.

Praznine ne napolni dobra večerja, še manj nov kos obleke ali elektronike. Na stene te praznine lahko zgolj sami nalepimo svoje lastne slogane preživetja. Misli, ki dajejo smisel. Je mogoče neka pametna glava v preteklosti imela v mislih, da obstaja za vsakogar takšna super misel, ki se ji skrajšano reče kar – smisel?

Gledam nesrečne duše ob meni. Sedimo na avtobusu, vsak na svoji poti. Vsi gledajo v ekrančke in še malo, pa bom sam segel v žep po svoj magični strojček, da izvem nekaj novega. Redko se gledamo v oči, vratovi so dobili tako čudno grbo in sklonjenih glav gremo nekam. Ja, odtujeni smo postali, osamljeni v svojih malih svetovih. Na zvezi z mnogimi neznanci, sami ob boku znancev. Človeku takšna usoda ni ljuba, želi si stika z drugim bitjem in ostaja nesrečen. Saj vidite, da je vse zgolj variacija na eno temo – poglejmo se, začutimo bližino človek ob nas. Ne oddaljujmo se, raje se približajmo. Sprejmimo to tveganje medčloveškega spleta, ko nas lahko drugi tudi rani in prizadane, bomo vsaj vedeli, da živimo. Tveganje vsekakor, pa tudi obet razumevanja in spoštovanja, ki ga ne more menjati prav noben avtomat, še tako napreden in zvit.

Opažam veliko ljudi, ki mi tožijo, da so postali v prsih prazni. Tisti ogenjček strasti, ki so ga čutili še pred kratkim, se je upihnil. Mogoče prav v to praznino mečejo toliko teh stvari, pa včasih tudi kilograme hrane in hitre zabave. Žal padajo v brezno brez dna. Te praznine ne napolni dobra večerja, še manj nov kos obleke ali elektronike. Na stene te praznine lahko zgolj sami nalepimo svoje lastne slogane preživetja. Misli, ki dajejo smisel. Je mogoče neka pametna glava v preteklosti imela v mislih, da obstaja za vsakogar takšna super misel, ki se ji skrajšano reče kar – smisel? Dvomim v to, je pa vseeno zabavno o tem misliti. In ko mislim, nekako nisem več prazen. Veste, začasno sem svojo super misel za na steno praznine ukradel eni zelo zanimivi osebi, ki nam jo je razkrila v nekem debatnem krožku. Ker nimam lastninske pravice nad tem življenjskim sloganom, ga mirne duše delim z vami: želim ta svet zapustiti malo boljši, kot sem ga dobil ob rojstvu. Zvito je tole odpeljala gospa, kajne? Brez velikih pričakovanj, tako skromno in prijazno, pa vendar malo bolje kot je bilo. Meni kar deluje, ne vem pa če bo vam. Poiščite svojega! Da boste z njim v težkih urah tapecirali stene te nesrečne praznine.

In za konec, da vas malo dregnem iz spanca – tako negibni ste nekateri! Poglejte, človek, to smešno dvonožno bitje skoraj brez kožuha, z dvema opletajočima okončinama ob strani in veliko glavo ni narejeno za sedenje in ždenje na mestu, narejeno je za gibanje, za tek, za plezanje in skakanje. Vsakič, ko se raje usedete v svoje vozilo in se peljete nekaj sto metrov do naslednje postaje ste izgubili lepo priložnost, da razgibate svoje mišičevje in prevetrite svojo glavo. Ne bodite prosim negibni, postanite gibljivi in pregibni, skočni in prožni. Hoja je človeku naravna, uporabite jo in zraven opazujte svet okoli vas, čudeže narave. Prvi korak je težek, naslednji zletijo kar sami.

Točno ena ura in minuta je, odkar sem pognal glasbeni album in ostalo mi je le še nekaj sekund, pa se izteče. Tako. Zdaj je konec. Ta trenutek nimam več ene misli, da vam jo zapišem. Bodite v miru.

Fotografijo za tale zapis sem s spleta ukradel svoji virtualni znanki, mojstrici fotografije Sandri Požun, katere veliki oboževalec sem. Upam, da ne bo preveč jezna. Je pa ena največjih enookih čarovnic, kar jih poznam, če me razumete.