Jaz imam prav!

Zadal sem si nemogočo nalogo, da vam v nekaj odstavkih razložim svoj srd nad početjem mnogih ljudi okoli nas. Vendar … če ni druge poti, poskusimo tako. Občutek imam, kot da je ena glavnih okupacij vseh močno vase zaverovanih osebkov, da na vse možne načine trdijo svoj edini prav, ga razlagajo, vrivajo drugim in tako blebetamo v nedogled, ne da bi kdo koga čisto zares slišal. Povod za vse to pa so, prav ekskluzivno, starši najstnikov. V svojih zablodah gredo daleč, precej predaleč.

Torej, če imamo v glavi takšno klasično telenovelo, ko dva zagreta strica eden drugemu razlagata, kdo je v resnici zmagal v 2. svetovni vojni, iz tega ne bo nastala večja škoda, razen, da se bosta po nekaj urah kričanja upehala in končala tam, kjer sta začela. Recimo, da za moč svojih argumentov ne bosta uporabila pesti ali ogrodja svojih hojic. Drugače je v družini. Dve odrasli osebi, vsaj na papirju, sta se pred leti zavestno, polzavestno ali zaradi mene nezavestno odločili, da bosta imeli otroka, dva ali tri. Včasih v navalu ljubezni, včasih po skrbnem načrtovanju in da, včasih tudi vsled počenega kondoma. Kakorkoli, dete je prišlo na svet. Raslo je, se razvijalo in glej ga vraga, sčasoma razvilo svojo miselnost in dobršen del samostojnosti. Baje to za svoje potomce tudi želimo, da se postavijo na svoje noge in tuhtajo s svojo glavo. In ravno s tem nastane problem.

Mnogo staršev v tem trenutku razvije eno izmed uničevalnih taktik. Prepričani postanejo, po neki zablodi, da imajo v vsem prav. Da točno vedo, kaj je dobro za njihove otroke, da imajo moč preprečevanja vsega, kar jim ne ustreza in ukazovanja tistega, kar zahtevajo v življenju svojih mladih. Absurdnost takšnega mišljenja res težko povsem popišem, povzroča pa veliko škodo. Spodbuja po eni strani visoko stopnjo upora in po drugi v kali zatira vso samoniklost ter ruši nežno samozavest. Jezen in obupan sem nad zgodbami mladih, ki jim njihovi najbližji rušijo sanje in zmožnost razvoja samo zato, ker so sami tako zagrenjeni ali neizživeti, da tega ne privoščijo niti naslednikom.

Spoznavam, da mnogi med vami, ki imate mlade, njihovega mišljenja sploh ne poznate, njihovih resničnih vrednot, zanimanj … Oddaljili ste si jih s pasivno agresivnostjo, zaničevanjem, ignoranco in vsemi drugi neustreznimi reakcijami. In to samo zato, ker jih ne zmorete sprejeti kot sebi enakovredne partnerje v pogovoru, ker ne prakticirate pravega sobivanja, temveč menite, da vodite manjšo diktaturo, kjer vas bodo poslušne sluge upoštevale. Motite se! Edini rezultat, za katerega vam podpišem garancijo, da boste dosegli, je mogoče popolna in dokončna odtujitev vašega otroka. Dokler ga s sponami ekonomske odvisnosti še lahko vežete nase ali celo izsiljujete, nima veliko izbir. V trenutku, ko bo lahko razprl še denarna krila, bo odletel. Če ga boste dovolj močno pritisnili, ga boste odrinili točno v tista gnezda, kamor ne želite – v svet kriminala, večjih duševnih težav in propada. Dobro preiščite svojo dušo, če je v resnici to tisto, kar ste ob rojstvu želeli podariti kot popotnico novemu članu našega plemena. In če je odgovor negativen, zamenjajte svoj večni prav za veliko mere tolerance do svojih ljudi, ki šele vstopajo na veliki oder tega življenja.

Kolumna za časopis Svet24 za dan 14. januar 2017