Igra prestolov

Dolgo sem se držal ob strani, a sem pred kratkim popustil globalni histeriji nad nanizanko vseh nanizank, ki sta jo v knjižni obliki k nam prenesla Pižama in Branko Gradišnik. Avtor, George R. R. Martin, je bradata pisateljska kreatura in morebitni asocialni samotarski veseljak, saj je ustvaril izjemno zapleten fantazijski svet s stotinami likov, katerih imena si ne bi zapomnil niti Rain man. Poleg imen je zarisal še umetno deželo, zaradi katere potem vedno pogleduješ na zemljevid na začetku knjige, da izveš kje je ta preklicana Rečnjava ali Dornija. Kdaj hudiča je imel čas vse to narediti in tudi zapisati. Ja, material za popolne obsedence, za iskalce kultnega. Da ne bo pomote, Martin je genialec, mi je pa malo otežil življenje. Nekje v kotu svojih možganov moram držati celotno shemo Igre prestolov in povrh tega še vse osebe, ki tako ali tako umirajo po tekočem traku. Knjig nisem bral v celoti, listal sem. Gledal sem nanizanko. In vizualno je to mojstrsko narejena zadeva, zaradi katere ljudje ponoči ne spijo in gonijo do onemoglosti vse torente tega sveta. Igra prestolov  ima dve rdeči nitki – seks in nasilje. Ali drugače – nasilje in seks. To je to v fantazijski embalaži vitezov, zmajev, lepotic kipečih nedri, velikanov, kraljev, ljudožercev, princes, škratov in navadnih plebejcev.

Odlično primerjavo nudi Igra prestolov eni drugi igrici, ki jo v Sloveniji dobro poznamo v živo – Igra stolov. Kdor želi uspeti v življenju na klasičen način, torej da bo relativno premožen, delno ugleden in vsaj malo vpliven, bo moral na neki točki sprejeti politično igro in skočiti v bazen z morskimi psi. Pri Igri stolov je težko vedeti ali se nek kandidat bori za nas ali za svoj stol. Želimo verjeti, da za nas, vendar to vedno manj. V družbi vedno večjega nezaupanja in sumničavosti – podobno je v Igri prestolov, kjer so vsi potencialni sovragi in zavezniki – vsakogar, ki stopi na pot politike gledamo postrani in med zobmi sikamo: »No, le kje se bo pa tale pokvaril?« in »Kdo bo pa tega kupil?«. Zaupanje v politiko je na ravni temperature, ki še ohranja pivo godno za večerno nogometno tekmo, torej malo nad ničlo. Paradoks, ki ga poznamo že odlično gre takole: nismo zadovoljni, vse je narobe in ko se pojavi nekdo, ki bi mogoče nekaj spremenil, ga obtožimo tega, da je plačanec tistih, ki želijo, da je vse tako kot je. In lej vraga! Pogosto se niti ne motimo. Krajša zgodovina ravno minulega obdobja nas uči točno to, da so programi, obljube in ideje le prazne fraze nabritih političnih komercialistov, ki želijo zgolj to, da sežemo v žep po svinčnik in nekam stisnemo svoj podpis ali nekaj obkrožimo. Tako zdaj ujeti v praznem prostoru nezaupanja lebdimo in nimamo oprimka. Slišim cinične pripombe o tem, da smo nekateri takšni cepci, da celo še vedno verjamemo nekomu, ki je nekaj zapisal. Ja ljube duše, kaj pa naj drugega nekdo naredi kot da zapiše svoj program? Kako naj drugače dokaže, da je vreden zaupanja? Naj jih damo vse na detektor laži in jim v žilo vbrizgamo še serum resnice? Potem pa jih nekaj ur pečemo na vročem stolu, izprašamo popolnoma vse in na koncu v gnusu odvržemo, ko izvemo, da je ta-in-ta kot otrok v trgovini kradel čungalunge, mulec pokvarjeni! In tak bi rad vodil državo? Nak! Za nas takšen ni dovolj dober.

Seveda se bo letos Igra stolov odigrala po klasičnih pravilih in se bo igrala še daleč potem, ko boste oddali svoj glas. Zraven bo na srečo nekaj novih, bolj nabritih igralcev. Pravila pa so naslednja. Obstajajo blazinjeni stoli, ki prinašajo simpatične dohodke, službeno stanovanje, avto in mobilni telefon, fikus ter prsato blondinko za tajnico. Obstajajo anatomski dvižni stoli, ki prinašajo nekaj dela, solidne dohodke, varnost in obet službenega stanovanja. Obstajajo še trdi delovni stoli, ki prinašajo zanesljivo državno službo, upogljivost hrbtenice in košček varnosti. Vse to bo treba podeliti in razdeliti med mnoštvo igralcev. Nekateri bodo tudi nesrečneži, ki bodo čakali na nov krog Igre stolov. Nihče ni dokončni zmagovalec in tudi nihče dokončni poraženec, kar daje igri dodaten čar in draž.

Ko sediš na klopci v čakalnici nekega oddelka slovenskega zdravstva spoznaš, kako malo je vse tole zgoraj vredno. Spoznaš vrednoto zdravja, ki ga jemljemo kot samoumevnega samo do točke, ko ga izgubimo. In takrat smo vsi isti. V strahu. In mimo tebe vozijo enega za drugim ljudi, ki potrebujejo zdravljenje ali tolažbo ali kar oboje. Vedno večja gneča. Reševalci še vozijo. Na hodniku je že cela kolona postelj na kolesih in vozičkov. Spoznaš tudi to, da smo očitno sistem pomoči sočloveku prenapeli, počil je. Ne vem, kako vsak dan delavci zdržijo v tem tempu neskončne reke zlomljenih ljudi, ki skozi vrata še kar vdirajo.

»Dejte mal prostora, da gremo lahko skozi do ambulante! Hvala!«

Gospa na berglah se še malo bolj stisne ob zid, gospod na postelji poleg nje je zakinkal in tam na koncu spet nekoga peljejo. Ta podoba kronične preobremenjenosti, naročanja, opravičil, čakanja in gneče je podoba, ki so jo zakuhali kronični igralci Igre stolov. Zgolj zase in nič za druge. Prišel bo čas, ko bodo sami v podobnem položaju, prestrašeni in bolni. Mogoče bodo takrat preko vrste klicali svojega žlahtnika, ki so mu leta 2 ali 3 odstopil enega od manj uglednih stolov in je prišel čas za vračilo usluge. Verjetno se ne bodo stiskali v vrsti z drugimi plebejci in dihali istega prežvečenega in postanega zraka. Kakorkoli, na koncu vsi pristanemo na istem, privilegirani in odrinjeni. Na koncu nas v tej igri čaka še zadnji stol – tisti, ki se ga poriva in je na koleščkih.