Gilead, v katerega se bomo zbudili

Ta zapisek je skupek fragmentiranih misli zadnjih mesecev, ki mi ne dajo dušnega miru. V resnici se je zaradi takšnih razmislekov moje razpoloženje precej pokvarilo in upanje v boljši svet začelo zamirati. Zdaj imam novo upanje, da bo zgolj zapis teh koščkov nekoliko pomagalo pri izboljšanju lastnega počutja. Torej je moje gonilo precej egoistično, kar rad priznam. V zablodo utopičnega altruizma ne verjamem kaj dosti, za njegovo fasado se pogosto skriva bolj osebni motiv. Tako, tole pišem zaradi sebe. Upam, da boste brali in delovali tudi zaradi sebe. Pustite sanjačem sanje, tole tukaj je groba realnost.

V naslov sem dal ime distopične države iz romana Margaret Atwood Deklina zgodba. Mogoče se komu zdi že malo obrabljeno, da vsi nosimo po rokah njene simbole. Trenutno ne najdem boljšega izraza, s katerim bi opisal projekcijo družbe, ki se mi kaže na platnu bližnje prihodnosti, skoraj sedanjosti. Gilead je skupno ime za sodobni fašistični sistem državnih razsežnosti. In tako kot doživljamo majhne fašizme vsak dan, tudi že živimo v pomanjšanih celicah gileadov. Samo tega nočemo opaziti.

V tem zapisku bom omenjal nekaj imen mojih prijateljev in znancev, z njihovi pravimi imeni. Upam, da se boste prepoznali. Z različnimi dejanji, besedami in svojim javnim delovanjem dajete prepotrebno miselno gorivo za moje sicer črnogledo razmišljanje. Žal mi je samo, da so tudi vaša prizadevanja razpršena, vsaka in vsak na svojem koncu ropotate, vendar ste včasih malo osamljene in osamljeni ter preslišane ali preslišani. Nekje čepi iskra, da se enkrat ta prizadevanja združijo v resnično fronto poštenih, pogumnih in pametnih ljudi, ki jim etika ni tuja, ki poznajo nesrečno zgodovino naše vrste in so pripravljeni pogledati malo naprej. Vem, črnogled sem, vendar če se to ne bo zgodilo, se bomo precej kmalu zbudili v naši inačici Gileada.

Ivana je bila pred kratkim na Poljskem in med drugim tudi v Auschwitzu. Med objavljenimi fotografijami tega muzeja grozot je tudi citat ameriškega filozofa, pisatelja in esejista Georgea Santayane (1863-1952), ki se v prostem prevodu lahko glasi tako: »Tisti, ki pozabljajo na svojo zgodovino, so obsojeni na to, da jo ponavljajo.« In to se mi zdi primeren napis v samem začetku. Ali mislite, da ljudje pri nas vedo kaj je Auschwitz? Ne bi si upal tega trditi za večino. V članku o tem taborišču smrti sem prebral, da mnogi, ki pridejo tja, ne vedo, kje so se znašli. Turisti, ki se slučajno nahajajo na Poljskem, za nekaj deset evrov dobijo še ta ogled. V nevednosti blodijo med barakami in ne razumejo. Zgolj obiskovalci ene države čisto vsi zelo dobro vedo, kje so. In to so Nemci. Kaj intimno o tem mislimo Slovenci in Slovenke? Koliko je takšnih, ki so prepričani, da je holokavst judovska zarota, da so številke močno pretirane in da so bile »dokončne rešitve« nacistične države sicer malo grobe, vendar so bile pa »ideje dobre« in bi jih bilo potrebno uporabiti na malo drugačen način? Včasih jih zasledimo med spletnimi komentarji, posameznike in posameznice, včasih anonimne in drugič razkrite, ki nimajo težav z razlago, da je potrebno ideje za reševanje begunske krize iskati v tem mračnem obdobju. Mali fašisti živijo med nami ves čas. In mi smo tiho. Dopuščamo v imenu demokracije. In za razliko do Nemcev, ki svoje moralno očiščenje vzeli precej resno, dvomim, da res vsi dobro vemo, kaj je bil Auschwitz, kdo je bila Ana Frank in kaj se je zgodilo v Katinskem gozdu. Pozabljanje zgodovine se nam lahko zelo maščuje.

Benito je bil najprej socialistični aktivist, levičar. V nekem trenutku je spoznal, da je delavski razred prešibek in da moč tiči v meščanstvu. Z obratom v desno je lahko dal duška močni lastni ambiciji, postati vodja. Organiziranje majhnih »borbenih skupin«, ki povezane v butaro tvorijo trdno fronto in jih zaznamuje sekira kot simbol moči za usmrtitev, mu je v zmešanih časih povojne Italije omogočilo ustvarjanje lažne kulise državljanske vojne in tudi velikega števila sledilcev. Lažne novice niso izum sodobnega časa, obstajajo že tisočletja, le mediji so se spremenili. Ustvarjanje masovne histerije in panike, da smo že v neposredni vojni je odličen poligon za ponujanje rešitve – izvensistemske bojne grupacije, ki bo učinkovito rešila probleme, ki ga šepava Država noče in ne zmore. Državni udar je možno elegantno izvesti s pravilno uporabo medijev in manipulacijo ljudi, da je oblast na koncu priborjena na povsem demokratičen način, legalno. V državi, kjer se manjši delež ljudi zanima za soustvarjanje vodenja države, je to lažje dosegljivo. V Gileadu se zgodi »kriza«, ki zahteva strožje zakonske okvirje za »zaščito ljudi«. Naslednji dan je prepovedano, da ženske hodijo v službo. Legalno in zakonito.

Ana Marija me je pred dnevi opozorila na dva pomembna poudarka. Očitni fašisti našega časa so prozorni, vidni, očitni … Svojih idej ne skrivajo, ponosno jih kažejo in razlagajo. Na nek način so enostaven nasprotnik. Težava je v prikritih fašistih, v tihih kimavcih, ki dopuščamo vse to okoli nas. Ta del se mi zdi pomemben, ker nagovarja naša nekoliko prikrita stališča, katerih mogoče tudi ne bi vedno javno objavili. Nagovarja našo nestrpnost, naše šovinizme in seksizme. Včasih se tega zavedamo, pogosto pa ne in zlahka izjavimo o izpostavljenemu fašistu: »vem, da ima malo čudna stališča, vendar vsaj pove tako neposredno in pogumno, zato ga rad poslušam …« In to je tista nevarna, pohlevna sredina brez povsem jasnih stališč, ki išče kanale za izražanje svojih potlačenih frustracij. Drugi poudarek, v tesni navezavi s prvim, obuja Adlerja in potrebo po moči. Iskanje tistega peskovnika, kjer bi človek lahko dokazal svojo nadvlado nad drugim človekom je ena naših precej zakoreninjenih potreb, vsaj tako menim tudi sam. Uveljavljanje moči v vsakodnevnih situacijah je en, nekoliko banalen, del te zgodbe. Drugi del je kompleksen – kje vse in na kakšen način se kažejo naša sovraštva, naše izločanje ali tlačenje nekoga drugega. Ta princip seveda ni omejen na kroge evidentnega fašizma, temveč je prisoten čisto v vseh delih naših družbe, na vseh polih politične opredelitve, svetovnonazorske poze. Vendar evidentni tolerantneži stežka priznamo, da pravzaprav nismo tako zelo tolerantni, pogosto nestrpni in željni moči. V sistemu v celofan zavite politične korektnosti naša nestrpnost uhaja na plano zgolj skozi pasivno agresivne izpade, v fašističnem Gileadu bi se lahko vsi skupaj končno sprostili in pokazali odkrito svoje sovraštvo in svojo moč. Ta obet je nevarno dražljiv. Koliko ljudi pri nas mislite, da bi glasovalo za absolutizem? Ker bo seveda razsvetljen. Kaj pa za diktaturo? Ker bo seveda poštena. V šankističnih debatah sproščeni sonarodnjaki z veseljem delijo takšna stališča.

Opravičevanje nasilja v vseh oblikah je tukaj zelo blizu. Trdno sem prepričan, da vsaj polovica ljudi okoli mene ne vidi nobenega problema v domačem nasilju skozi kruto žaljenje in poniževanje svojih družinskih članov, poleg tega pa radi uporabljamo sprevržen izraz »vzgojna klofuta« kot da bi to bil dejanski strokovni termin. V naši miselnosti je trdno zakoreninjeno prepričanje, da nekaj udarcev po riti ni še nikomur škodilo. Takšne pogled uspešno podpihuje tudi del dejanske strokovne javnosti, ki nastopa s pozicije strokovne avtoritete. Ta trenutek je javnost radikalno razcepljena na dva nasprotujoča pola, pravzaprav je tako že dve desetletji, kjer je polovica tihih ali odkritih nasilnežev in druga polovica mehkih nasprotnikov nasilja. Zgolj drobna manjšina je izrazito proti nasilju kot takem. Ko pride do javne debate o tem, je seveda skoraj 100 odstotkov ljudi za ničelno toleranco, saj se zavedajo, da bi bilo malo nespodobno trditi drugače. Vendar ta zunanja podoba ni resnični odraz njihove notranje miselnosti. Ohranjanje te dvoličnosti vzpostavlja konstantno napetost, posameznik s težavo drži svojo masko ves čas in venomer. Določena »mehka« oblika fašizma bi mu omogočala, da lahko končno sprosti svojo nasilno naravo. Borci za otrokove pravice na besedah nimajo težav s tem, da bi pobili begunce na naših mejah.

Tone je resnični borec za norce, borec za pravice tistih, ki jih večinski del družbe rad ožigosa za psihične bolnike in jih skuša odrivati na sam rob, da ne bodo kazili podobe idilične pokrajine. Naš odnos do duševnega zdravja je izrazito mačehovski in je še eden izmed simbolov Gileada, kot ga vidim. S človekom v stiski je najlažje operirati, ga potiskati in mu ukazovati. Močna želja, da bi povprečna normativnost prevladala, izrablja različne načine, da odseka vse tisto, kar tako ali drugače štrli iz povprečja. Spoštujem prizadevanja Toneta, upam, da mu sčasoma pomaga vedno več ljudi, ki znajo z zdravo pametjo presoditi, kaj je norcem v pomoč in kaj je element njihovega zatiranja.

Ana ni edina, je pa bila ena prvih, ki mi je razlagala o pojavnosti naših domačih incelov, neprostovoljnih celibatnikov. Mladi in jezni moški sledijo ideologiji, da je feminizem pokvaril sodobne ženske do te mere, da jih oni ne morejo dobiti za spolne partnerke, čeprav jim to pripada. Pripada po izmišljenem naravnem zakonu. Zato so polni testosterona in besa pripravljeni ves svoj gnev izliti na ženske svoje generacije, ki so »pokvarjene«, »promiskuitetne« in »feministične«. Simbol popolne ženske vidijo v mladi, pohlevni in bogaboječi devici s podeželja, ki bi mogoče lahko bila njihova žena in mati njihovih otrok. To je del generacije mladih moških pri nas, lahko so študenti ali tudi ne. Iskal sem njihove zapise in ni bilo težko, še kdaj naletim na njih. Ni jih malo, svoja mišljenja delijo na različnih spletnih forumih ali v živo, poleg tega pa pogosto pripeljejo tudi fašistične poglede na celotno družbo, saj taki dve miselnosti očitno odlično uspevati skupaj.

Z Marušo sva bila v skupinah s študentkami. Večinoma so poročale o spolnem nadlegovanju, o ponavljajočem nespoštljivem odnosu naključnih moških do njih, o pripombah, namigih, potezah … Iz skupine v skupino so se zgodbe ponavljale in niso imele značilnosti izjeme, prej pravila. Patriarhat se odlično drži tudi v mlajših generacijah, skozi sprevrženo optiko razumevanja feminizma so nekateri mladi moški izrazito jezni, ker ne morejo priti do spolnosti na načine, ki njihovemu patriarhalnemu pogledu na svet pritičejo. Ali so to zgolj inceli ali novodobni desničarski neoliberali je v končni fazi precej vseeno. Skupno jim je sovraštvo do žensk, poskusi spolnega nadlegovanja na različne načine in upanje, da se nekateri aspekti fašizma vrnejo, ker bo spet zavladal red in pravičnost. Ne verjamete? Pokukajte v kakšne kote interneta, kamor redko zaidete.

Razočarani, jezni in testosterona polni mladinci iz prejšnjih dveh odstavkov stavijo na svojega guruja sodobnega časa. Jordan Peterson pridiga poenostavljeno zgrešene pojme evolucijske psihologije na način, ki jih množice rade goltajo. Naravni red, močnejši spol in druge puhlice zvenijo odlično prav v ušesih ozkogledih bodočih fašistov, ki tega ne bi priznali nikoli. Darwin se suka v svojem grobu zaradi zlorabe evolucije v takšne namene, vendar množice požirajo nauke in kimajo. V strahu pred svobodo in osvobojenostjo nekaterih se zatekajo v lažno krilje občutka varnosti – in to iluzijo jim nudi obet večjega reda, večjega števila pravil in seveda kaznovanje vseh, ki bodo štrleli iz te poštirkane bodoče družbe novodobnega fašizma.

Dali in Neža, mladi filozofinji, ki verjameta v praktične vidike filozofije, že celo leto naše občestvo nadlegujeta z različnimi oblikami filozofskih debat in krožkov. Ravno sedaj, v juniju 2019, smo sredi kratkega cikla »O fašizmu«. Odziv ljudi je mogoče manjši od pričakovanj, vendar večji od tega, kar je bilo prej – nič. Nekateri ljudje počasi prihajajo iz svojih kokonov in spregovorijo o tematikah. Ljubezen do modrosti, prababica vsega znanja na tem planetu, ni zgolj zatežena ostarela teta v kristalnem akademskem stolpu, lahko je živa in aktualna. Mogoče bo učenje razmišljanja počasi celo prodrlo v naše šolske klopi kot nekaj obveznega in nujnega. Ljudje radi ponavljamo prežvečene fraze, ki smo jih ujeli nekje na hitro, jih niti ne znamo pojasniti in včasih jih v celoti niti ne razumemo. Samo dobro zvenijo in mi smo face. Uporaba možganov je precej dobra preventiva pred takšnimi in drugačnimi glasnimi glumači, ki prodajajo fraze, pred zavajanji v javnosti. Zdrava skepsa na podlago delujočih možganskih celic. Ni slabo!

Ali bodo tudi pri nas ženske, ki zaničujejo zgodovino feminizma, in spodbujajo tradicionalni pogled na žensko-moške odnose, kadarkoli lahko uzrle posledice svojega delovanja kot to v Gileadu do določene mere sprevidi žena komandanta. Ne sme več brati in pisati, ne sme javno nastopati in je občasno jo mož pretepe za kazen, ker je kršila pravila. Res me najbolj strese ob javnih nastopih žensk, ki podpirajo patriarhat, ga opravičujejo in napadajo borke za ženske pravice. Seveda so neke vrste maskote fašizma, zlahka in s ponosom lahko pokažejo na njih kot živ dokaz, kaj je res »spodobna in pametna ženska« in hkrati pokažejo, da pri njihovih prizadevanjih ne gre za kak moški lobi ali sovražni klub. Z njimi so tudi prave ženske, so uravnoteženi po spolu, normalni in spodbujajo »različnost«. Vam ta »buzz word« zveni v glavi? Ste ga prebrali nekje pred kratkim, v nekem čudnem kontekstu? Pomislite malo …

Res lahko opazimo, kako v javnih diskurzih, spodbujenih na nivoju Evrope, iz leta v leto odmevajo trendovske kodne besede, ki naj bi pojasnjevale našo povezanost. Z dobršno mero cinizma lahko njihov izvor pripišemo izmišljeni komisiji evropskih birokratov, ki vsako lepo pomodruje ob slovarju besed in izbere najbolj primerno. Imeli smo drugačnost, imeli smo multikulturnost, imeli smo večgeneracijsko, imeli smo inkluzivnost, participacijo, različnost … Imeli smo in imamo te močne besede, ki na trenutke obstanejo prazne in brez vsebine. Res je. In res je tudi, da jih z veseljem posvojijo fašistični snovalci sloganov, jih uporabijo, obrnejo in zlorabijo. Dobri striček Goebells je večno mlad v svojih idejah, ki so sveže tudi v 21. stoletju. Zato nas ne sme čuditi, da bo ženska, ki napada feminizem, zase izjavila, da je prava feministka, da bo z veseljem sporočila, kako resnično podpira različnost, le da jo razume malo drugače. V isti sapi bo verjetno povedala, da je nekaj njenih najboljših prijateljev gejev in jih zelo spoštuje, ampak … Kako zlahka zdrsneta z jezika besedi »odgovornost« in »spoštovanje«, s katerima se strinjamo, vendar je razumevanje precej različnost. Spoštovanje na naš način in zgolj na naši, odgovornost pa prav tako.

Fašizem tako niso samo črne srajce, podkape in airsoft pokalice za fantke, ki se niso dovolj igrali v gozdu. Bolj prefinjen fašizem nosi uglajeno obleko, operira z večjimi vsotami denarja in obvlada govorico sprejemnih dvoran. V pogovoru je vljuden in se smehlja, ne napada na robu besnila s peno stekline v kotičkih, sploh ne! Zato uspešni in jezni študenti pametno debatirajo o poglavjih nekega Petersona, ga citirajo in argumentirajo. Sami logiki ni kaj očitati, vsebinski sklopi, ki jih dajejo v logične premise pa so tako bolestne, da jih je težko izpodbiti. Kar je še huje, da mnogi zgolj s smešenje odmahujejo nad takšnimi trditvami in se jih ne želijo lotiti sistematično in ostro.

Nisem levičar in nisem desničar. Trudim se biti neke vrste humanist. Boli me, da humanisti sodobnega časa ne zmoremo moči, volje in časa, da bi stopili skupaj proti razraščanju sodobnega fašizma v naši matrici družbe. Spregledujemo, dopuščamo, minimaliziramo … Ne nastopimo odločno proti drobnim vsakodnevnim fašizmom našega časa. Ne potrudimo se, da bi razložili lekcij iz zgodovine, ki so res tehtne in usodne. Pogosto izgubljamo čas v brezplodnih klobasanjih, v besednem onaniranju za malo boljši občutek. Besede so dobre, vendar niso dovolj. Prelite v dejavnost lahko pomenijo premik v realnosti. Slovenski intelektualec in intelektualka pa pogosto zaprta v labirintu svoje akademije ne vidita realne slike. Znanje je moč, vendar uporabljeno v praksi, ne samo sebi namen.

Kliknem na novice. Ste imeli občutek, da odnos Nemčije do strahot fašizma kujem v zvezde? No, ga ne. Razstava fotografij preživelcev holokavsta uničena in fotografije porisane s svastikami, Merklova svari pred porastom antisemitizma in njen minister opozarja Jude naj v javnosti ne nosijo jarmulk na glavi. Tako v novicah. Prvi komentar slovenskih internetnih pametnih glav: »Merklova si je sama kriva, desničarji so edeni pravi varuhi evropskih vrednot in branilci pred nevarnostjo muslimanov.« Tako ji odgovarja slovenski anonimni jezljivi, frustrirani, mogoče neprostovoljno celibatni osebek brez zgodovinskega spomina. Jaz bi bil zelo previden in zmerno zaskrbljen zaradi takšnih pojavov. No, sem že.