Folk je bolan (sobotna kolumna)

Tole je dopustniška kolumna. Vendar pozor, napisana za tiste, ki niste šli nikamor. To seveda ne pomeni, da je vsi drugi, ki ste kam odpeketali, ne smete brati. Sploh ne! Le v mislih sem imel sodržavljane in sodržavljanke, ki na anketah »In kam letos na dopust?« obkrožite, kliknete ali izdavite, da boste ostali doma. Skratka, mi smo izven delovnega ritma, ritko namakamo v domači banji, na internetu gledamo tiste odlične serije, ki jih čez leto ne utegnemo, in počivamo. Slednje pomeni tudi sproščeno druženje ob kavi s pozitivnimi ljudmi v najlepšem mestu na svetu. Hvala vsemogočnemu za ta blagoslov, da živim, kjer živim. S pozitivnimi ljudmi mislim prave prijatelje, ki mi v prvi minuti snidenja ne razlagajo o svoji težki ločitvi, zapletenih stikih z otrokom, ki ga imajo z neznosno bivšo in nimajo različnih socialnih vprašanj. To ima svoje mesto in čas preostalih 50 tednov v letu, dajte no mir vsaj ta dva tedna!

Ko se takole po mestu izogibam različnim likom, ki me zagledajo in že zinejo frazo: »o tebe pa poznam, imam eno vprašanje zate …« se smukam po ulicah mesta v iskanju sence in se po kotih dobivam s prijatelji. Takrat, v trenutkih niti najmanj neprijetne tišine, opazujemo okolico. Seveda turiste. Raznobarvni in zmedeni blodijo med lepotami južne Prage, se dregajo v hrbte s priljubljenimi »palicami za selfije« in slepo sledijo vodiču z marelo. Mi, domorodci, smo seveda vzvišeni nad takimi izrazi primitivnega turistovanja in leno zdrsnemo v našo kleno govorico, ki je nihče ne razume. Ah, nam pa vsaj prinašajo cekine ti občasni obiskovalci,  ozaljšani s fotoaparati, bidoni za vodo in kapicami s ščitnikom. Pri nas jedo, spijo in v svoje kraje odidejo vsaj s kakšnim miniaturnim kurentom v kovčku. Ali idrijsko čipko. Turizem smo ljudje. Čeprav se v povprečju tujec še vedno zadrži v Ljubljani le dva dni in pol. Ravno toliko, da se požene z vzpenjačo na grajski kucelj, sprehodi skozi stari del mesta, pohrusta nacionalni obrok v avtentični obedovalnici in zvrne vrček domačega pivaka. Toliko jim imamo ponuditi. Je pa zelo lepo. Tako lepo, da nas bodo hvalili svojim prijateljem v domačih krajih, da bodo še oni prišli za kak vikend k nam na obisk.

Dvomim, da bi bil dober turistični delavec. Ideje že imam, vendar sem preveč ciničen in zatežen, da bi se lahko cele dneve smehljal  kratkohlačnim stricem iz bogatih dežel, ki po svetu potujejo z bledolično ženko in dvema namrgodenima najstnikoma, ki tudi letos še nista smela sama na Ibizo, temveč sta s starima fosiloma pristala v neki Sloveniji! Mladi popotniki v hostlih radi ostanejo dlje, predvsem zaradi ugodnih cen alkohola in rekreativnih drog, njihov cekin pa neredko konča v žepih črnih ekonomistov. Kakorkoli, imam občutek, da iz našega mesta ne potegnemo tistega, kar bi lahko. Moje mnenje.

Tako se vlečem čez Prešernov trg in zaslišim debato dveh mestnih brezdomcev, eden pravi: »veš, folk je res bolan!« In pri tem ni mislil tujcev, o ne! Tujci za našimi smehljaji ne opazijo neke vrste bolezni, ki se je zažrla v narod. Ta stavek namreč redno slišim vsaj desetkrat vsak teden. Zdi se mi, da bomo izbruh te bolezni začutili septembra, ko bo med nas pljusnil nov val odpuščanj. Mislim, da veste, katero bolezen imam v mislih. Pa lep dopust vsem!

Sobotna kolumna je svoje mesto našla v časopisu Svet24 in sicer dne 8. avgusta leta 2015