Filozof na praksi

V vsakodnevnih debatah opažam, da v nekaterih malih okoljih človeških skupnosti prihaja ponovno do izrazitega dualizma in sicer na nekoliko drugačnem področju od poznanih. Gre za spopad med zagovorniki tehnologije in zagovorniki duhovnega sveta človeka. Sicer, če smo malo velikodušni, je to prenesen konflikt telo-duša, ki ga, žal, v zahodni družbi poznamo že več kot dve tisočletji. Ozaveščen vzhodnjak bo težko razumel to našo borbo, saj bo znal pogledati na svet celostno.

Celostnost, celota, krog kot simbol če hočete, so pojmi, ki nam gredo težko po grlu. Želimo predalčkati, želimo deliti, da bi bojda bolje razumeli, da bi imeli več nadzora nad našimi dogodki. Paradoksalno sem prepričan, da na tak način vedno bolj izgubljamo kontrolo in se drobimo v nepomembnih podrobnostih. Glede na to, da sem se zadnje tedne zavedel svoje lastne obsedenosti s pametnim telefonom in se lotil razstrupljanja, ni čudno, da skušam narediti nekaj distance do prekomernega verovanja v tehniko. V isti sapi pa skeptično odkimavam seveda tudi nad religiozno zaverovanosti v instant duhovnost. Zgolj sobivanje je pot preživetja.

Včasih je težko najti modro srednjo pot, kadar imamo opravka z dvema skrajnostima. Ne mislim se odpovedati tehnologiji v celoti, ker se mi zdi to enostavno neumno. Ob zmernosti prinaša veliko prednosti, predvsem glede iskanja relevantnih informacij, kadar znamo izločiti pleve. Zelo hitro pa nam lahko začne res nadomeščati pristne medčloveške odnose in gledanje v ekrančke postaja glavna metoda preživljanja prostega časa med prijatelji in intimnimi partnerji. Ta del nekako ni več smešen, temveč radikalno povečuje odtujenost med ljudmi in vodi v eksistencialno praznino.

Na drugi strani pa včasih šokiran obsedim med odraslimi ljudmi, ki resnično ne želijo biti v stiku s svojim manj oprijemljivim delom osebe, s tistim, ki nam daje smisel. Tako preproste razlage o pojavih med ljudmi in v njih samih, kot jih pogosto slišim, me napelje na misel, da imam opravka z inteligentno manj razvitimi ljudmi, ki težje uporabljajo svoj mentalni aparat. V resnici so te osebe enostavno prenehale razmišljati o bolj zapletenih vidikih našega bivanja in jih zamenjale za najbolj instantne duhovne neresnice, ki se dobro berejo. S sprejemanjem teh očitnih bedastoč se pred seboj in drugimi opravičijo, saj vendar imajo nekakšen pogled na svet. Nič jih ne moti, da je to pogled nekoga drugega, recimo ambicioznega internetnega guruja, vseeno jim je za dejstvo, da so te razlage nelogične, pravljične in običajno tudi povezane s kakšno povsem materialistično potrebo izvora idej – po domače – model želi mastno zaslužiti na vaš račun, ker izkorišča naivnost.

Lov za ravnovesjem med obema skrajnostima je lahko projekt za celo življenje. Ni recepta. Stegujete namišljene roke in upate, da ne boste padli preveč trdo na tla. Trudite se. Vztrajno. Vlagate veliko energije in včasih dobite na kratki rok malo nazaj. Tako pač je. Če opazite, da postajate sužnji sodobne tehnologije, mogoče je čas za droben razmislek in spremembo. So takšni vaši otroci? Vendar ne mečite ihtavo vsega v koš in se ne zatekajte na drug pol, kjer vas čakajo recepti srečnega življenja. Razmišljajte. Ne boli.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 31. julija 2017