Esej o starševstvu v Sloveniji za 21. stoletje

»Ljudje imajo vedno pravico do svojih mnenj, ne pa do svojih dejstev.« Daniel Patrick Moynihan.*

Uvod

Bolj ko posegamo na področje družboslovja in humanizma, bolj se nam dozdeva, da lahko dejstva prikrojimo na sebi lasten, fenomenološki način. Sam dojemam sebe in svet na svojski način in temu pripisujem objektivno resnico, kar se fenomenološkega stališča sploh ni tako napačno. Žal je med nami tudi nekaj posameznikov, ki želijo tako popačiti celo naravoslovna dejstva, vendar to danes ni predmet tega eseja. Pri predmetu medčloveških odnosov je prav področje starševstva in našega ravnanja z otroki izjemno občutljivo za različne interpretacije in razčustvovano izkrivljene poglede, ki si želijo priboriti pravico do ene in edine resnice. V Sloveniji pa so tudi žeton v neusmiljeni politični bitki, saj ljudje postanejo izrazito pozorni, kadar govorimo o otrocih, ki so manj zaščiten del naše populacije. Slogan »za otroke gre« je samo skrajno perverzna manipulacija prebivalstva, ki skuša skozi temeljenje na tradicionalnih vrednotah vzpostaviti trditev, da je avtorjem v resnici mar za vse otroke okoli nas. Takšen poskus pri nekaterih ljudeh vzbuja močen čustven odziv, saj je to področje res izrazito občutljivo za vsakogar med nami. V resnici pa je zgolj umazana politična igra.

Na podoben način smo občutljivi, kadar se pogovarjamo o starševstvu. Zelo hitro se postavimo v obrambno držo glede pravilnosti svojega odnosa do lastnih otrok ali otrok, ki jih imamo na skrbi. O pravilnem starševstvu imamo toliko mnenj kot je ljudi in mnogi svojemu pogledu pripisujejo status temeljne resnice. Namen tega eseja ni vzpostavitev še ene gurujevske resnice o tem, kaj je pravilno in kaj je narobe. Tudi zapisa ne pišem kot psiholog z napotki za posameznike med vami, temveč skušam v največji možni meri objektivizirati pogled na starševstvo skozi oči družbenih sprememb in zgodovinskega trenutka Slovenije. Torej je v resnici namenjen odločevalcem v naši deželi, ki imajo možnost sistemske rešitve na tem področju urediti bolje. Mogoče bi ga znali z zanimanjem brati nekateri sodobni pravniki z veliko mentalne širine. Glede na to, da živimo v demokratični republiki, kjer ima oblast v rokah ljudstvo, je tako seveda tudi namenjen vsakomur od nas, ker imamo vsi možnost vpliva na regulirane družbene odnose, tudi če se tega nočemo zavedati. Vsekakor pa se zavedam pasti, da bom tudi sam morebitno objektivnost zapisanega uspel zamegliti s svojimi subjektivnimi pogledi, ki nimajo in ne morejo imeti statusa dejstev. Temu se bom skušal v največji meri izogniti, sploh v začetku. Jemljem pa takšno tveganje v zakup. Proti koncu eseja pa bodo razloženi nekateri predlogi področij rešitev, ki so seveda zgolj moje osebno mnenje. Niso konkretni, zgolj področja, ki bi jih morali nujno in takoj urediti. Glede na predhodne izkušnje s podobnimi predlogi v Sloveniji moram žal izraziti precejšen pesimizem o tem, da bo kdorkoli, ki v tej državi odloča o področju družinske problematike, zapisano sploh vzel resno, kaj šele upošteval. Predhodni zapis iz leta 2009 je enostavno končal v predalih Državnega zbora RS brez enega komentarja ali reakcije. V desetih letih nismo tako dozoreli kot družba, da bi bili sposobni vsaj vzpostaviti dialog.

Trije predhodni principi

Tako pri opisovanju stanja kot kasneje možnih rešitev iz zapletenega področja starševstva v Sloveniji sem uporabil tri predhodne principe, ki dajejo celotnemu povzetku svoj ton.

Princip nihala. Preprosto fizikalno dejstvo je, da kadar iz ravnovesne lege odmaknemo nitno nihalo in ga spustimo, le-to zaniha iz ene skrajne lege v drugo in nato počasi nazaj ter ponovno, dokler se ne umiri. To dejstvo lahko uporabimo tudi kot princip za ilustracijo dogajanj v družbi. Kadar so norme družbe odkrenjene v eno skrajnost in se spričo družbene spremembe sprostijo (zanihajo) po pravilu zavzemajo diametralno nasprotno polje. Gredo iz ene skrajnosti v drugo. Ta princip nihala doživljamo v veliki meri glede obravnave nasilja, odnosa do žensk, odnosa do moških in tudi odnosa do starševstva. Slovenija je mlada in neuka demokracija, ki besno niha levo in desno glede svoje generalne usmeritve. Družbena klima se nikakor ne zmore umiriti in žal bo tako še dolga desetletja, če bo seveda kot državna tvorba sploh obstala.

Ockhamova britev. To raziskovalno načelo angleškega frančiškana in logika Ockhama nam veleva, da pri razlagi nekega raziskovalnega pojava skušamo uporabiti čim manj potrebnih faktorjev. Po domače – enostavne rešitve so najboljše. Bolj ko zapletemo razlago, bolj smo zapleteni mi sami. To načelo naj bi bilo tudi naravno v smislu, da Narava sama stremi k veliki poenostavitvi procesov, saj je to energetsko najbolj zdržen način. Zakaj se mi zdi ta princip pomemben? Ljudje pri razlagi družbenih pojavov in tudi lastnih osebnih zgodb pogosto skušajo naplesti vedno bolj kompleksno zgodbo in tako zaidejo v teorijo zarote. Da bom jasen: področje starševstva nikakor ni enostavno in ne sme biti predmet poenostavljanja na način, da se ga jemlje z levo roko. Nikakor. Po drugi strani pa je vključevanje vedno bolj zapletenih in nepomembnih faktorjev enostavno škodljivo. Britev brata Ockhama dojemam kot razumno srednjo pot, kjer skušamo z minimalnim številom sicer nujno potrebnih argumentov zadovoljivo razložiti nek pojav. Zato v tem eseju ne boste zasledili že skoraj paranoičnih scenarijev o popolni prepletenosti vseh pri odločanju o neki konkretni zadevi, čeprav se obstoja neformalnih mrež v Sloveniji zelo dobro zavedam in tudi njihovega včasih odločujočega vpliva. Položaj teoretika zarote bi nam onemogočal iskanje konkretnih rešitev, saj bi to pomenilo, da se tako ali tako ne da ničesar spremeniti, ker bo stric iz ozadja pritisnil na nek gumb ali obrnil določen telefon, da bo naš trud zaman. Tako enostavno ne želim gledati na prihodnost slovenske družbe, saj bi zapadel v globok obup.

Sistemska korupcija. Če sem v prejšnjem odstavku skoraj zanikal obstoj neformalnih mrež, jih v tretjem principu ponovno porivam v ospredje. Slovenija je izrazito majhna družbena struktura, majhna država med seboj močno povezanih ljudi. Ta princip vsi med nami izkoriščamo vsak dan, kadar želimo sebi pridobiti določeno prednost, saj zgolj pokličemo znanca, ki nam to lahko uredi. Ta nedolžna oblika drobnih koruptivnih dejanj izgubi svojo nedolžnost kmalu, ko se podamo na področja, kjer je koncentracija moči in denarja večja. Oblast je zelo sladka za mnoge med nami, svojo osebnostno motenost dobesedno hranijo s spletom moči in denarja, čemur pogosto sledi tudi njihova medsebojna povezanost preko spolnosti (partnerji, ljubimke in ljubimci, … ). Tako imamo na poljih politike, pravosodja, psihologije in sociale, ki me skozi kontekst današnje teme še posebej zanimajo, opravka s klani med seboj tesno povezanih ljudi, ki dobesedno mračijo naš položaj že četrt stoletja in dlje. Katerakoli strokovnost je že zdavnaj pozabljena, gre zgolj za ohranjenje svojih položajev (moč), ki omogočajo tudi lagodno preživetje (denar), povezovalni element pa je spolnost, saj gre za sorodstveno in partnersko povezane ljudi, ki skrbijo eden za drugega. V tako majhnem kotlu kot je Slovenija se je ta princip tako močno razširil, da z vso resnostjo trdim, da je sistemska korupcija glavni razlog naše stagnacije kot družbe v celoti. Do sedaj se še ni našel junak (predsedniški kandidat, vodja politične opcije ali mnenjski voditelj), ki bi odločno napovedal boj tej pošasti. Poslanec Bojan Dobovšek je eden redkih, ki skuša nagovoriti javnost glede tega perečega problema. Na področju prava deluje ustavni pravnik in bivši pomočnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Bećir Kečanović s podobnimi stališči, vendar je vedno bolj odstranjen iz javnega diskurza, saj so takšne teme oblasti neprijetne, ker je sama seveda del koruptivne sprege. Vodstvo trenutne omenjene Komisije je v posmeh celotnemu boju proti korupciji v Sloveniji, kar je delno odgovornost obstoječega Predsednika RS, ki je očitno brez razumevanja korupcije ali pa preveč vpleten v mreže, da bi lahko odločal samostojno. Takšno stanje je alarmantno, lahko nas žalosti in hkrati opozarja na prihodnost. Slovenija mladih ljudi na takšni poti in s takšnim vodstvom bo v desetletju postala docela mafijska dežela, kolikor že ni. Umik iz družbenega dogajanja ali celo umik iz države bo logična reakcija razmišljujočega in etičnega človeka, saj povsem sam ne moreš boriti boja proti koruptivni hobotnici.

Zgodovinski okvir

Trenutek v času, ki ga živimo, ponuja zgodovinsko enkratno priložnost, da Slovenija obrne krmilo glede odnosa do starševstva. Imamo še največ dve leti časa, da trezno razmislimo in tako delujemo glede sistemskih sprememb glede starševstva. Razlog za tako apokaliptično napoved je sprejem Družinskega zakonika, ki je po svojih neverjetnih mukah v preteklih letih sprejet in bo začel veljati v roku vpeljave. Glede na to, da odločevalci nimajo niti najmanjšega pojma, kako naj bi Zakonik spravili v prakso in glede na to, da bomo opuščali staro prakso je moment res enkraten – z lahkoto naredimo takšen kaos, da nas bodo kleli še potomci dveh generacij ali pa strokovno in modro uredimo razmerja na način, da bo to družbeno sprejemljivo in hkrati omogočalo posameznikom zakonsko orientacijo na področju starševstva. Žal, ponovno, močno dvomim, da se birokrati na slovenskih ministrstvih za pravosodje in socialo zavedajo tega trenutka. Ideje, ki se slišijo glede implementacije Zakonika že kažejo na to, da znamo zajadrati v še bolj čudno smer. Mogoče bo celo Zakonik potreboval kakšno novelo zelo kmalu, saj so zakonodajalci v histeriji hitrega sprejema Zakonika, ki ga ne bo sesul referendum, še vedno mnoga področja zapisali šlampasto. Vendar – imamo Zakonik, kmalu bo začel veljati in vplival bo na vsa družinska razmerja v naši državi. Vendar, poglejmo malo v zgodovino.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je bil sprejet leta 1976. Ta zakon je 40 let grenil življenje mnogim ljudem, ki so se tako ali drugače zapletli v spor z Državo ali svojim partnerjem. Mogoče je bil ob nastanku ta zakon zelo sodoben, vsekakor pa je neverjetno, da smo ob tako hitrih družbenih spremembah zgolj popravljali, novelirali in črtali člene tega istega zakona iz Jugoslavije. Dejstvo, da je nastal v povsem drugačnih razmerah doma in v svetu, življenja ljudi pa so šla naprej in temu zakon ni bil sposoben slediti. Ena bistvenih pomanjkljivosti je bil odnos do starševstva, o čemer bom še bolj podrobno pisal kasneje.

Težko je pridobiti relevantne statistične podatke o nekaterih področjih družbenega dogajanja pred osamosvojitvijo. Tako lahko bolj »preko palca« in anekdotično zapišem, da je pred letom 1991 bilo področje razveze zakonske zveze ali razhoda izvenzakonske zveze (ki jo je utemeljil šele ZZZDR) reševano v veliki meri bolj »socialistično«, predvsem je bilo manj ostrih tožb in vpliva odvetnikov. Velika večina razvez je bilo sporazumnih, manjši delež pa je bil kritičnih in rizičnih, torej da je šlo za močne spore. Država je preko svojega organa socialnega nadzora (CSD) posredovala zgolj v očitnih primerih zlorab ali kaznivih dejanj, kjer je funkcioniral sistem rejništva. Zanimivo je, da je bilo razvez do leta 1976 približno 2.000 na leto, po tem letu pa je številka narasla na 2.500, kolikor je razvez tudi danes, čeprav je porok veliko manj. Torej, zadnjih 40 let se na leto razveže približno enako število ljudi, seveda pa se jih poroči veliko manj. Glede vprašanja dodelitve otrok je bila doktrina jasna – otrok pripada materi. Zgolj v redkih primerih, ko so bile matere povsem nesposobne (odvisnice od alkohola ali drugih drog, s težjimi težavami v duševnem zdravju ali drugače neprimerne), je bil otrok dodeljen očetu. Ta zastarela doktrina je temeljila na napačnih predpostavkah, ki so žal bile takrat močne na področju psihologije, so pa v svetu že davno presežene. Da, v svetu, ne pa pri nas. Doktrina kategoričnih dodelitev otroka materi je izrazito prisotna v Sloveniji, predvsem na nekaterih CSD in na nekaterih sodiščih. Nosilke doktrine so še vedno žive in celo službeno aktivne, hkrati pa so bile mentorice nekoliko mlajšim kolegicam, ki pa so zdaj že v zreli dobi in zasedajo tudi odgovorne položaje. Uporabljam žensko obliko samostalnikov namerno – 90 do 95% vseh strokovnih delavcev v pravosodju in sociali je ženskega spola. Verjetnost, da boste v svojem primeru naleteli na socialnega delavca in sodnika hkrati je enaka zadetku pri lotu.

Po letu 1991 in osamosvojitvi, pa že tudi konec 80. let prejšnjega stoletja, so se v Sloveniji krepila Nova družbena gibanja, neformalna mreža nevladnih organizacij (NVO) zelo pestrih področji (ekologija, pravice LGBT oseb, mirovništvo, …), torej oblika organizacije ljudi skupnih interesov, ki je sicer delovala na političnem področju, vendar ni bila neposredno pod vplivom vladajoče politike. V prejšnjem režimu je bilo to urejeno preko SZDL (socialistične zveze delovnega ljudstva), ki naj bi bila široka platforma vseh možnih interesov, če je bila Komunistična partija pač elita. Po letu 1991 so nove stranke z ljudmi prejšnjega režima zelo hitro ugotovile, da je družbena moč NVO velika in jo je možno dobro izkoristiti. Tako so redke prave oporečnike Slovenije nevtralizirali in sama gibanja utopili v svojih ldsih, sdsih in drugih klasičnih strankah, kjer so bili v vodstvu strank vseh političnih opcij dejansko ljudje prejšnjega režima. Osebnosti oporečništva kot France Tomšič, Jože Pučnik in Dušan Plut so bile nevtralizirane in odstranjene z zornega kota javnosti. Sistemska korupcija je dobila krila, ni bila več centralizirana, temveč razpršena med interesne skupine, lahko zapišem tudi politične stranke. Slovenija je vstopila v prvo dobo negodne demokracije – v otroštvo, iz katerega ne more izplezati še po 25 letih. Vezi znotraj neformalnih mrež je krepila tudi umazana trgovina z orožjem, o čemer pišeta Matej Šurc in Blaž Zgaga, ki je vpeljala tudi vidik denarja, torej bogatenja teh mrež. Zanimivo je, da iste ljudi, ki jih srečujemo recimo v aferah trgovine z orožjem, srečujemo tudi tam, kjer skušajo uveljaviti vpliv na odločanje o slovenskih otrocih. Eden od razlogov je krepitev otroške prostitucije v Sloveniji, kjer kriminalni krogi v tesni navezavi s politiko potrebujejo okolje, kjer lahko opravljajo svoj posel. Zelo grobo zapisano, vendar mafijec trguje s tistim, kar se dobro prodaja – lahko so to kalašnikovke, kokain ali spolne usluge deklic in dečkov.

Nekoliko drugače je bilo na področju ženskih društev, ki so nastajala po letu 1991. Vsekakor je šlo za sprostitev nihala povsem patriarhalne družbe pred tem obdobjem, česar posledice čutimo še danes. Še vedno živimo v prevladujoče patriarhalni družbi, kjer boj za ženske pravice ni končan. Za moške pravice pa se sploh še ni začel, saj nihče ni videl potrebe po tem. NVO na področju ženskih pravic, predvsem skozi luč tabuiziranega nasilja, se je krepil. Delo prvih aktivistk za ženske pravice je spoštovanja vreden, saj so skušale feministični pogled sploh vriniti v prevladujočo moško družbo, ki se je temu posmehovala ali celo odkrito napadala takšne poskuse. Tukaj so izkušnje prof. Svetlane Slapšak zelo povedne, saj je bila zaradi svojega feminističnega prepričanja v prejšnjem režimu tudi zaprta, predvsem pa nadzorovana in preganjana. Prepričanje, da se je to končalo leta 1991 zaradi formalne demokracije je precej naiven. Politični vpliv v teh proto-feminističnih organizacijah je bil ves čas na strani sedanje SD, prej Združene liste socialnih demokratov ali drugače prebarvane Komunistične partije. Simptomatično je, kako se SD oklepa resorja sociale tudi v letu 2017 na nivoju vlade, čeprav je zdaj tudi članom stranke jasno, da imajo na čelu docela nesposobno ministrico, vendar je motiv moči premočen.

Tretji faktor iz let po 1991 (poleg širjenja sistemske korupcije in sprostitve nihala prevladujoče patriarhalne družbe) je bilo oziranje proti EU. Slovenija je imela od začetka načrt, da postane članica evropske skupnosti. Ta želja pa je bila pogojena tudi z velikimi ovirami. Prvi znaki iz Bruslja so nakazovali, da ima Slovenija na mnogih področjih zakonodajo, ki niti od daleč ni prilagojena evropskim standardom in je morala začeli mučen proces usklajevanja z ogromno količino birokratskih navodil bodočih gospodarjev iz Evrope. V obdobju kmalu po osamosvojitvi pa vse do sprejema v EU leta 2004 je bilo potrebno najprej prevesti tisoče strani direktiv in uredb, kasneje pa se seveda truditi ta načela dejansko prenesti v slovenske zakone. To je veljalo za dejansko vsa področja resorjev, tako tudi za področje družinske politike. Slovenija takrat ni zmogla dovolj politične volje, da bi presekala s tradicijo ZZZDR, temveč se je lotila noveliranja tega zakona na način, da je mašila večje luknje in brisala balast. Tako je leta 2004 ZZZDR doživel največjo novelo in v tistem času smo bili sprejeti v evropsko druščino. ZZZDR, ki je bil že tako zastarel zakon je doživel še dodatno amputacijo in postal komaj uporaben zmazek.

Ko je bilo objavljeno uradno prečiščeno besedilo »novega« ZZZDR, je ta izšel tudi v tiskani obliki pri Uradnem listu z zelo obširno spremno besedo, kjer je močno besedo zastavil dr. Karel Zupančič, eden večjih strokovnjakov družinskega prava pri nas. V tem obdobju se je avtor eseja ravno pripravljal na strokovni izpit iz socialnega varstva. Zupančič je napisal izredno poglobljeno analizo drugih evropskih praks, argumentirano kritiziral doktrino ZZZDR, vendar resignirano ugotovil, da tole pač imamo, čeprav je nujen sprejem sodobnega Družinskega zakonika. O nekaterih vidikih starševstva, ki jih je Zupančič izpostavil kasneje. Mene osebno je šokiralo dejstvo, da nihče od mojih kolegov ni nikoli prebral tega obširnega in strokovnega uvoda, ker niso imeli volje ali pa celo niso razumeli zapisanega. Nihče ni sprejel doktrine evropskega prava, temveč smo trmasto rinili v smer ZZZDR. Tam smo izgubili dragocen zgodovinski trenutek in ta izguba je naredila veliko škodo v zadnjih 13 letih.

Kako velika je ta izguba? Poglejmo številke. Na leto v Sloveniji sklenemo med 6.000 in 7.000 zakonskih zvez (6.667 leta 2016), beleženje izvenzakonskih zvez niti ni možno, saj dejansko nimamo usklajene metodologije beleženja, kdaj se takšna zveza sploh formira (obstajajo vidiki Upravne enote, Finančne uprave RS, CSD, sodišča in še koga). Dobra tretjina zakonskih zvez se konča z razvezo ali približno 2.500 letno. Od tega je približno 50% razvez sporazumnih in 50% posledica tožbe. Na letni ravni 1.250. Nimam podatka, vendar če bi povprečno v zakonski zvezi obstajal en otrok, kar je znižano povprečje zaradi parov brez otrok, je na leto vsaj 1.250 otrok dodeljenih na podlagi prakse sodišč. V 13 letih je to vsaj 16.250 otrok, verjetno pa veliko več. Do leta 2010 so slovenska sodišča v 95% dodeljevala otroke materam, skrajno prakso je imelo okrožno sodišče v Novi Gorici, kjer je bilo 99% otrok dodeljenih materam. ZZZDR nikoli ni utemeljil skupnega starševstva, temveč so se skozi prakso različni strokovni delavci različno znašli – beri, iskali luknje v zakonu. Še lani je stranka na sodišču v Ljubljani od strokovne sodelavke izvedela, da skupno starševstvo v Sloveniji sploh ni možno, kar je hudo zavajanje ljudi.

In zdaj imamo Družinski zakonik (DruZ), ki ga paranoiki zaradi posvojitev istospolnim parom niso minirali z referendumom. Zakonik ni idealen, ima veliko napak, vendar je konceptualno veliko boljši od ZZZDR. Smo v fazi implementacije zakonika. Tukaj smo zdaj. In točno tu lahko naredimo kot družba veliko napak, saj nam bo nova doktrina DruZ začrtala pot razvoja družinske politike v Sloveniji. Glede na to, da družinsko politiko v Sloveniji povsem konfuzno vodi SD s svojimi birokrati, smo lahko upravičeno zaskrbljeni. Konec koncev je »mala socialna reforma« takratnega premierja Boruta Pahorja ob asistenci ministra Svetlika (DESUS) uspela osiromašiti velik delež prebivalstva z jemanjem socialnih denarnih korektivov (denarno socialna pomoč, varstveni dodatek, štipendije, otroški dodatek, …) na tak način, da se velika večina ljudi ni pritožila, temveč sprejela dejstvo, da so pač postali reveži. Ista stranka zdaj vodi socialno politiko države očitno še vsaj eno leto. Ravno dovolj, da uniči tudi doktrino starševstva.

Otroci v zakonskih in izvenzakonskih zvezah

Čeprav v Sloveniji velja izenačitev zakonske in izvenzakonske zveze od leta 1976, tega večina ljudi ne ve. Prepričani so, da je prstan in matičar velika zaveza, mala zaveza, ki nima pravnih posledic, pa življenje »na koruzi« z otrokom. Seveda to ne drži. Povsem enaki postopki čakajo starše ob razvezi zakonske ali razhodu izvenzakonske zveze. Še vedno imamo veliko družin, ki so se razšle, vendar nimajo izvršilnega naslova za svoj razhod, ker niso šli nikoli na sodišče. To ima velike pravne posledice tako za njih kot otroke, vendar o tem zelo malo slišijo od strokovnih delavcev, ki se najraje izogibajo dodatnemu delu s »koruzniki«. Dejstvo je, da število sklenjenih zakonskih zvez v Sloveniji upada in narašča število izvenzakonskih zvez. Poglejmo številke.

Leta 1954 je bilo v Sloveniji sklenjenih približno 14.000 zakonov, izvenzakonske zveze niso bile priznane in otroci teh zvez so bili »pankrti«, zato nimamo nobenih podatkov tega obdobja. Leta 1980 je bilo sklenjenih približno 12.000 zakonov, in takrat se je prvič preštelo tudi izvenzakonske zveze po neznani metodologiji, ki jih je bilo vseh skupaj nekje 10.000, torej v štirih letih od sprejetja ZZZDR, ko so bile izvenzakonske skupnosti sploh priznane. Ob osamosvojitvi je začelo število sklenitev zakonskih zvez upadati in jih imamo leta 1990 le še 8.500, ob vstopu v EU pa le še 6.500 na leto. Istega leta, torej 2004, je bilo v Sloveniji vse skupaj že 40.000 izvenzakonskih zvez. Trend števila na leto sklenjenih zakonov ostaja isti tudi v 2010 (6.700).

Glede na povsem zmešano metodologijo določanja, kdaj zveza izven zakona sploh obstaja, je beleženje teh zvez praktično nemogoče. Ker nas zanimajo zgolj tiste, kjer se rodijo otroci in so predmet starševstva (v tem eseju se ne dotikam otrok v posvojitvah, otrok v istospolnih skupnostih in otrok brez priznanega očetovstva, ki so seveda tudi otroci med nami in enakovredni), si lahko pomagamo z drugim podatkom. Leta 2010 se je v Sloveniji rodilo 22.343 otrok. Od tega je bilo v zakonski zvezi rojenih 9.884, v izvenzakonski zvezi pa 12.441 otrok, kar je 55,7% vseh otrok. Da, v Sloveniji imamo več izvenzakonskih zvez kot zakonskih in razmerje je verjetno res 55:45.

Še enemu podatku lahko sledimo. Priznanja očetovstva morajo podpisati zgolj očetje, ki niso poročeni z materami svojih otrok, torej imajo izvenzakonsko partnerko. Leta 1960 je bilo takšnih zgolj 1.460, torej pred sprejetjem ZZZDR, to so bili tisti, ki so priznali »pankrte«, vsi ostali so ostali brez veljavnega očeta. Leta 1990 je bilo takšnih že 6.150, leta 2005 8.175 in leta 2008 11.552. Trend naraščanja števila izvenzakonskih priznanih otrok je strm.

Privzamemo lahko trditev, da je od približno 20.000 na leto rojenih otrok v zakonu rojenih 45% in da se ta odstotek postopno manjša, v izvenzakonski zvezi jih je 55% in ta odstotek raste. Statistično bo prišlo do razveze ali razhoda v tretjini primerov, kar velja za obe obliki. 7.000 otrok letno postane »predmet« norega balinanja med odvetniki, pravosodjem in zmešano socialo. To je naložba v našo prihodnost, v naše mlade. Mnogi izmed teh se zaradi mučnih postopkov borijo z lastnimi travmami še dolga leta, seveda pa velja to tudi za odrasle, njihove starše, katerih napaka je bila, da so si za starša svojega otroka ali otrok izbrali osebo, s katero pač ne bodo preživeli vsega življenja. Razveza ali razhod sta stresna dogodka sama po sebi, v Sloveniji največji stres povzročajo državni organi z izvajanjem institucionalnega nasilja nad državljankami in državljani. Zakaj je tako, kmalu.

Obravnava nasilja

Moramo biti pošteni in priznati, da je v Sloveniji glede nasilja do konca 80. let prejšnjega stoletja veljal skoraj popoln tabu. Samo v primerih krutih nasilnih dejanj (poskusi uboja, poskusi umora, uboji, umori, težje poškodbe, …) se je sistem odzval, drugače je bila tišina. Tukaj smo bili za svetovnimi trendi zavračanja nasilja kot zavrženega dejanja cela desetletja v popolni temi. Če ne verjamete, kako razširjeno je bilo nasilje v slovenski družbi, pogosto podkrepljeno z alkoholom, berite knjigo Milene Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače. Mogoče vam bo ob nekaterih poglavjih malo slabo, vendar to so zgodbe ljudi iz Slovenije.

Delovanje NVO v obdobju tranzicije je prineslo večjo ozaveščenost in boj za ničelno toleranco do nasilja. Ta boj so vodile ženske, kot že napisano, v družbi, ki je bila in ostaja večinsko patriarhalna. V tem sivem polju šepave zakonodaje, zavračanja državnih organov in drugih težav, so izborile veliko več pravic za oškodovance in oškodovanke nasilja, kot smo si lahko mislili leta 1990. Vendar je veliko zadev narejenih zgolj na načelni ravni, ne pa v praksi. Nasilje je zažrto v slovensko družbo in večina ga odobrava. Žal.

Moški nismo nikoli ujeli tega vala družbene odkritosti in iskrenosti ter stopili iz omare kot oškodovanci. Nasilje ne pozna spola, nasilje je ali ga ni. Storilci so moški, storilke so ženske, storilca sta lahko oba, storilka ali storilec je lahko istospolno usmerjena oseba, hendikepirana oseba na vozičku, čisti Slovenec, Rom, begunec ali direktor mednarodnega podjetja. Moški svojih zgodb kot oškodovanci nasilja nismo nikoli predstavili javnosti v letih 1990 do 2004 in tako tudi nikoli ni zaživel noben NVO, ki bi trezno in strokovno branil pravice moških oškodovancev ali da bi se lahko ženski NVO odprli tudi moškim. Ta trend je zdaj šele zaznan pri Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK), drugače pa ne. Moške nas je sram, da smo pretepeni, da v nas mečejo pepelnike, stole. Iz nas se je sistem tudi norčeval, češ »kak dec pa si, da babe ne usekaš nazaj« in to seveda ne v gostilniških debatah, temveč na Policiji, na CSD, na sodiščih … To so znaki, v kako primitivni obliki demokracije živimo, netolerantni in nerazgledani. Kakorkoli, noben NVO za pravice oškodovanih moških v Sloveniji ne obstaja, so zgolj nerazumni ali pohlepni projekti osebnostno motenih posameznikov, ki želijo očitno luknjo zakrpati s svojimi osebnimi maščevalnimi ali podjetniškimi idejami in vlečejo na limanice resnično oškodovane moške.

Pri vstopu v EU, in seveda tudi prej, je bilo jasno sporočeno od naših gospodarjev iz Bruslja, da tudi na področju obravnave nasilja nismo niti blizu evropskim standardom in prihajala so jasna navodila. Ta navodila so rezultirala v sprejemu novele Kazenskega zakonika (KZ-1) v začetku 2009, ko smo končno dobili samostojno kaznivo dejanje Nasilje v družini (191. člen), ki policistom omogoča preiskavo in tožilstvu pregon in marca istega leta tudi sprejem Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Tukaj gre posebna pohvala takratni ministrici Marjeti Cotman (NSi), ki je zbrala dovolj strokovnega in osebnega poguma, da je kljub močnemu nasprotovanju šovinističnega moškega dela desne koalicije, dosegla ta sprejem. Vendar takrat je Slovenija že drsela v recesijo, desna vlada je kmalu padla, dobili smo nerodno Pahorjevo vlado in minister Svetlik je brez izkušenj s to problematiko postal načelni koordinator področja. Zgodila se je katastrofa. Še danes kolegice in kolegi iz nevladnih organizacij skušajo mučno prepričati državne birokrate, da naj se že vendar držijo načel teh dveh zakonov. 8 let kasneje po sprejemu je rezultat takšen, da je bila implementacija ZPND pomanjkljiva, praktično nična. V zakonu seveda ni nikjer napisano, da je to zakon, ki pokriva zgolj nasilje moških nad ženskami, saj bi bilo to diskriminatorno. Vendar je še danes praktično nemogoče speljati postopek, če je oškodovanec moški. Da ne boste mislili, skoraj enako težko je speljati postopek tudi, če je oškodovanka ženska. Kaj pa otroci? Enako težko in včasih nemogoče je speljati postopek zaščite pri oškodovancih otrocih, kar je še bolj grozljivo – ustavno so zaščitena skupina prebivalstva pod posebno skrbjo Države.

Ne glede na to, kaj vam bodo razlagali birokratski sekretarji ministrstev za pravosodje, šolstvo, zdravje ali socialo, da v Sloveniji obstajajo prav vsi podzakonski akti, ki urejejo konkretno uporabo omenjenih zakonov, je to zavajanje. Katja Bašič, vodja Združenja proti spolnemu zlorabljanju, že desetletja vztrajno ponavlja eno in isto resnično trditev – Slovenija nujno potrebuje konkretne protokole obravnave primerov nasilja in še sploh spolne zlorabe, ki zamejujejo tudi odgovornosti vseh deležnikov ter seveda postopkovne korake. Nihče je ne jemlje resno. Velik del laične javnosti si niti ne more predstavljati, da mi v resnici tega področja nimamo urejenega, vse dokler sami ne padejo v kolesje sistema. Tam ugotovijo, da so povsem bosi in nemočni, strokovni delavci pa nimajo niti znanja niti navodil, kako se zadeve lotiti.

Slovenija je pohvalno sprejela tudi prepoved telesnega kaznovanja otrok, kar je bil ukaz Bruslja, povsem na mestu. Torej na načelni ravni so smeri razvoja pravilne, vendar je tempo sprememb počasen in pogosto na izvedbeni ravni pomanjkljiv. Sedaj imamo DruZ in čakamo na implementacijo. Statistično je 20-25% slovenskih družin zaznamovanih z nasiljem, zelo pogosto spolnim nasiljem. Tega noče sprejeti praktično nihče, ker se mu zdi številka pretirana. Tako stališče izhaja iz dveh napačnih predpostavk. Prvič, ljudje so žal tako osnovno neizobraženi o pojavu nasilja, da ga niti ne prepoznajo oziroma v njem živijo že toliko časa, da tega niti ne opazijo. Prav tako jih je tudi sram priznati, kaj se dogaja. Po drugi strani pa je sprejemanje dejstva, da je v razredu 25 učencev 5 takšnih, ki so žrtve nasilja za strokovno in laično javnost takšna groza, da to raje zanikajo. Zanikanje problema je svetovni fenomen, ki ima v Sloveniji svojo domovinsko pravico. Pri nas se ne dogaja nič. Zanikanje, krivda in strahovi so tudi psihološki čustveni demotivatorji, da bi se res kaj spremenilo na bolje.

Materinstvo in očetovstvo

Že omenjena povsem strokovno zgrešena in v svetu davno presežena doktrina je, da je biološka navezanost matere in otroka tako močna, da traja do vsaj 6. leta starosti in je nikakor ne smemo prekiniti. Ta mantra je še vedno zelo priljubljena pri zastarelih psihologinjah na CSD, ki so zadnjo strokovno knjigo odprle leta 1980, srečamo jo tudi pri sodnicah, ki se ne izobražujejo in katerih diploma sega tudi v podobno letnico. Iz tega se je razvila urbana legenda, da otrok mora ostati pri materi, saj bo drugače travmatiziran. Zelo težko je enostavno pobiti tako absurden argument, vendar se bom na kratko potrudil: če bi ta predpostavka držala, potem nikoli ne bi mogli v jasli uvesti nobenega enoletnika, prav tako pa ne bi mogel hoditi v vrtec noben štiriletnik. Tudi bi bili zaznamovani vsi otroci, ki jih matere zapustijo ali umrejo. To je ključ do absurdnosti te trditve, ki pa ima v Sloveniji še vedno veliko pristašev. Pri zadnji debati leta v začetku leta 2017 v Državnem zboru na tematiko skupnega starševstva je bilo slišati iz ust državnih uradnikov in politikov točno take zadržke, da vendar mati je številka ena.

Da obstajajo tudi očetje v psihološkem in razvojnem smislu kot pomembni subjekti, je šele leta 1989 izpostavila dr. Martina Tomori v ključnem delu Klic po očetu. Prav tako smo lahko zaznali upravičeno rohnenje dr. Janeza Ruglja, ki je na svoj način način nagovarjal in ošteval slovenske očete, da naj že vendar prevzamejo svoj del naloge pri vzgoji otrok. Pa vendar so bili ti znanilci drugačnega odnosa do starševstva, v smeri resnične enakosti med staršema, spregledani. Praksa je bila drugačna.

Iz omenjene napačne doktrine izhaja praksa, da se otroke pojmuje kot lastnino. Starša ob razvezi imata po logiki slovenske stroke in načel ZZZDR na voljo zgolj možnost ali/ali. Tudi jezikovno se nam to pozna, saj govorimo »in kako si bova razdelila otroke?« torej v istem kontekstu kot stanovanje, bančni račun in avtomobil. Takšno gledanje dobesedno sili že tako kvorulantske Slovence in Slovenke v nove in nove tožbe. Odločevalce postavlja pred za njih pretežko nalogo: postajajo Salomoni, kjer morajo sprejemati salomonske sodbe. Kaj bodo dali otroke na pol? Zlonamerni in pohlepni odvetniki so v tem videli svoj del pogače. Strankam napačno svetujejo, ko govorijo o tem, da bodo s tožbo pridobili skrbništvo. Vsakdo, ki je res delal v socialnem varstvu ve, da je to neumnost. Skrbništvo imata z rojstvom otroka oba starša, paket »zaupanje v vzgojo in varstvo – stiki – preživnina« pa je zgolj logistična ureditev nekih razmerij, ne pa v pravnem smislu popolnega skrbništva. Tega slovenska zakonodaja ne pozna, vendar labilni starši hitro zagrabijo za to možnost, da bi si otroka prilastili. Še bolj zlonamerni odvetniki svetujejo strankam tudi podajo lažne ovadbe o nasilju hkrati z ločitveno tožbo, saj je zato nasprotna stran avtomatično v podrejenem položaju. Preden organi preiskave in pregona opravijo svoje delo lahko hitro mineta dve leti, medtem so stiki lahko prekinjeni in civilna tožba že dobljena za lažnivo stranko. Takšno poigravanje z usodami otrok je pri nas kronično. Kako si lahko zjutraj v obraz v ogledalu pogledajo res ugledna slovenska pravna imena, ki nekaj takšnega svetujejo, ne vem. V primeru prekinitve stikov za več kot mesec dni se že začne proces odtujevanje tistega starša, ki je bil odstranjen. O PAS sindromu slovenski strokovnjaki nočejo slišati. Med drugim tudi zato, ker ga je preveč in žrtve so tako matere z otroci kot očetje z otroci, ker lahko ne eni in ne drugi ne vidijo svojih otrok toliko časa, da enostavno izgubijo pristen stik.

In veste, kaj je pri tem najbolj grozljivo? Princip nihala deluje tukaj kot Foucaltovo nihalo, ki reže dodatne glave. V tem trenutku slovenska sodišča brez vsakega razmisleka zavračajo vse ovadbe kot lažne! Torej tudi prave. Brezglavo so zanihali v drugo, prav tako škodljivo prakso. Da, obstajajo lažne prijave in potrebno bi jih bilo odkriti in sankcionirati tiste, ki so jih sprožili. In da, obstaja na tisoče pravih prijav in ovadb, ki odslikavajo pravo stanje v nasilnih razmerjih po Sloveniji. In trenutno množice teh resničnih prijav končajo v košu za papir. Posledice so nepredvidljive, mogoče nas bodo državni uradniki nazadnje prisilili, da svojim strankam celo svetujemo, da kaznivih dejanj nasilja sploh ne prijavljajo! Se lahko prosim nekdo trezen ob teh stavkih ustavi in razmisli, kaj delamo?

Rezultat je tak, da torej leta 2010 95% otrok dodeljenih materam in 5% očetom. Zadnjih sedem let se stremi k uravnoteževanju, saj je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo, da so te številke malo preveč v neravnovesju. Vendar, ponovno po principu nihala, zdaj dobivajo v varstvo in vzgojo otroke tudi očetje, ki tega ne bi smeli dobiti. To je cinično povedala tudi sodnica na enem izmed slovenskih sodišč moji ženski stranki: »veste gospa, morate razumeti, časi so spremenili, zdaj je obdobje očetov …« Torej, nekdo popravlja statistiko, pa četudi na silo in za vsako ceno. Kje je tukaj strokovna presoja? Ni je.

Leta 2004 smo šele iz zapisov družinskega pravnika dr. Karla Zupančiča spoznali nekatere pojme, ki so bile do tedaj v Sloveniji neznani. Začelo se je govoriti o skupnem starševstvu – termin »skupno skrbništvo« je nestrokoven, kot sem že zgoraj napisal, saj je skrbništvo že samo po sebi skupno – in o drugih oblikah organizacije življenja po razvezi ali razhodu. Tako smo slišali za anglosaksonski izraz »joined custody«, ki je v njihovem pravnem sistemu poznan, ter za uspešen nemški model »nestinga« ali gnezdenja, kjer otrok ne zapusti prejšnjega bivališča, temveč se odrasli osebi izmenjujeta v tem bivališču, kot ločeni osebi pa imata urejeno svoje bivanje že nekje drugje.

Omenite to možnost kjerkoli v Sloveniji in boste slišali, da tako zmedemo otroke. Da otrok potrebuje takšno stabilnost, da je večinoma z enim staršem in drugi prihaja na »stike«. To je razvojno, nevrološko in življenjsko napačno gledanje na razvoj otroka. Otrok je celostna in fleksibilna osebnost od rojstva dalje. Nima vseh informacij in vseh orodij za samostojno življenje, vendar ima vse nastavke. Prepoznavanje otrok kot tako labilnih, da jih lahko preveč stikov zmede je poniževanje kapacitete človeškega uma. Da, življenje v gnezdu ali v poštenem skupnem starševstvu je bolj naporno. Da, potrebno je seliti nahrbtnike in da, potrebno je biti prilagodljiv. Vendar res ne vem, kdo si je zapičil v glavo, da je spopadanje z izzivi življenja samo lahkotno? Odrasli otroci uspešno speljanih skupnih starševstev povedo, da je bilo naporno, vendar tega ne bi menjali za nič na svetu. Ta izkušnja jim je dala veliko. Med drugim tudi izkušnjo enakosti in resnične uravnoteženosti med drugače celo sprtimi starši, ki niso več ljubimci, temveč zgolj starši po razvezi ali razhodu.

Skupno starševstvo bi moralo biti prva izbira in ne zadnja. Moralo bi biti tudi izvedeno na odločitev sodišča, če se starša celo ne strinjata. Zakaj? Ker je resnično v največjo korist otroka. Seveda to velja zgolj za sprte starše, ki so v tožbah in ne velja za družine, kjer je doma nasilje, alkohol, droge, spolna zloraba ali druge oblike zanemarjanja. Tam mora sodišče ostro zaščititi otroke pred zlorabiteljskimi starši in zaščititi nezlorabiteljske starše, kar je tudi teza, ki jo prav tako ponavlja Katja Bašič že dolga leta. Za takšno oceno mora biti slovenska stroka usposobljena za suvereno in pravično odločanje. In takšna pač ni.

Slovenska stroka

Osnovne napake slovenske stroke, čeprav tega termina ne podpiram, saj ne obstaja ena »stroka«, temveč jih je več in je dejstvo, da smo strokovnjaki znotraj iste stroke, vendar različnih smeri, tako ali tako skregani ali vsaj ne govorimo eden z drugim. Strokovnih pogledov je veliko in to sploh velja za področje humanizma, ker je Človek še danes težko oprijemljivo bitje. Klasična fenomenološka psihologija nima odgovorov, nima jih niti nevropsihologija, samo v sinergiji več strok je možno iskati objektivne odgovore, celo resnico.

Kakorkoli, v Sloveniji in našem okolju niso bile narejene nobene pomembne nacionalne raziskave o vplivih starševstva na kasnejši razvoj človeka. Niti ne prenašamo dobrih praks iz tujine, niti ne poznamo lastne realnosti. Strokovnjaki pogosto govorijo na pamet, celo iz svojih stereotipov in predsodkov. To je najbolj opazno pri obravnavi istospolnega starševstva, kjer lahko osebe doživijo popolno šikaniranje s strani psihologa, socialne delavke ali zdravnika. Torej, mi v resnici ne vemo, kaj pomeni kaj za naše okolje. Tavamo v temi.

Drugič, v uvodu sem omenil, da je starševstvo in družinska politika orodje političnega boja. Stranke s to zastavo rade mahajo, tudi na volitvah 2018 bo to ena glavnih tem, očitno tudi znotraj predsedniške kampanje. Slovenski strokovnjaki so bili ali so še pogosto politično aktivni v krogih, ki so vsaj blizu SD. Desni pol išče svoje desničarske strokovnjake in pridobiva na svojo stran največje okruške slovenske strokovnosti, običajno najbolj bizarne like, diplomirane telovadce z vikend dodatno diplomo, povsem motene socialne delavce, ki so jih na fakulteti spregledali in seveda tudi žal laične strokovnjake, ki skušajo skozi politični boj narediti uslugo sebi in svojemu pohlepu. Stroka naj ne bi bila politična. Stroka je predmet akademskega raziskovanja, praktičnega dela in etike. Etika se je poslovila iz slovenskih strok, saj namen res posvečuje sredstva. Takšna situacija je nevzdržna, vendar se lahko še nadaljuje. Okoli otrok se bodo lomila kopja med levo in desno opcijo, kar je absurd. Platonova Akademija je za Slovenijo zgolj Utopija.

Tretjič, vidik sistemske korupcije pride najbolj do izraza glede strokovnjakov. Slovenija je majhna, moji sošolci so strokovnjaki različnih smeri po celi državi. Lahko jih pokličem, lahko jih prosim za uslugo. Neformalne mreže, o katerih razmišlja poslanec Dobovšek, dobivajo tukaj svoje pristaše. Lože različnih interesnih skupin in seveda političnih strank svojim kmetom na šahovnici ponovno ukazujejo, kako naj odločijo. Neodvisnost strokovnjaka je še ena Utopija za Slovenijo.

Četrtič, akademski krog se je skril na fakultete in tam melje hipoteze. Že zdavnaj je odtujen od resničnega življenja, kar je najbolj opazno recimo pri socialnem delu in psihologiji. Tisto na fakulteti nima nobene resnične zveze s tem, kaj se dela v praksi. Praktiki redko predavajo, predavajo teoretiki, ki v življenju niso govorili s stranko ali klientom, so pa napisali neko teorijo in za njo prejeli doktorat, ki ga zdaj ponavljajo skozi svoja predavanja. Slovenske teorije niso priznane v svetu, nihče še ni slišal za njih in so resničnem akademskem smislu, pišem recimo za psihologijo, povsem nepomembne. Zadnja velika slovenska psihologa sta bila Trstenjak in Pečjak, potem pa zeva velika luknja sivih mišk z doktorati in dobrimi plačami. Javnost bi znala bolj verjeti takšni načitani miški, ki ima naziv »doktor«, kot pa praktiku z nižjo izobrazbo.

Petič in zadnjič, Slovenci so preponosni, da bi resnično prenašali izkušnje iz tujine k nam. Niti ne prosimo za pomoč sosednjo Italijo ali Hrvaško, kjer so Akademije znanja in izkušenj napredne in tudi bolj obsežne. Naši zamejci v Italiji ali kolegi iz Hrvaške so nekateri v samem evropskem vrhu resnične strokovne obravnave otrok in odraslih, Slovenci še vedno dajejo klientom zastarele teste iz leta 1986 ali seveda tudi iz leta 1921, kot je primer za famozne »packe« Švicarja Rorschacha, kar je v svetu, kadar to povem, seveda predmet hahljanja in majanja z glavo, saj mi tujci tega ne verjamejo. Ne morejo verjeti, da je Slovenija strokovno tako zastarela.

Izvedeništvo

Glede izvedeništva psihološke in psihiatrične stroke v Slovenije na tem mestu ne mislim izgubljati preveč besed. Že pred leti sem o tej pereči problematiki zapisal nekaj zelo kritičnih besedil (recimo Rablji slovenskih otrok), vendar se v vseh teh letih ni zgodilo skoraj nič. Vse spoštovanje gre tistim zelo redkim slovenskim izvedencem, ki skušajo ohraniti strokovno držo, vendar je položaj generalno katastrofalen že dolga desetletja. Nekateri znaki s strani Ministrstva za pravosodje so izrazito pozitivni, vendar se izvršilni veji oblasti nasproti postavljajo cehovska združenja psihologov in psihiatrov, ki za vsako ceno branijo svoje pozicije. Na tem polju ostaja minister s svojo ekipo v precej slabem položaju, ker smo Slovenci tako dobro pogojeni, da ko slišimo “stroka je rekla” počepnemo kot prestrašena kura in zraven vneto kimamo s kljunom, da že mora biti tako. Kritične in skeptične misli skoraj ni.

Torej, brez dolgih stavkov, bom zgolj v enem odstavku naštel tri bistvene pomanjkljivosti slovenskega izvedeništva, ki ima žal takšno moč, da lahko neposredno odloča o usodah otrok. Prvič, pri prebiranju izvedeniških mnenj istih izvedencev v različnih podobnih primerih, je povsem jasno, da so izvedenci močno nagnjeni do pristranskih mnenj. Očitno jih je nevtralnost pogosto tuja, saj v podobnih primerih izrekajo nasprotujoča mnenja, ki so očitno nastala na podlagi subjektivne pristranskosti, močnega sterotipiziranja ali predsodkov polnega osebnega mnenja izvedenca. Nekateri izvedenci so že zelo v letih, docela odklopljeni od tega časa in prostora, nesodobni dinozavri, ki jim gredo mladi ljudje očitno preprosto na živce. Pri tem potem izkoriščajo moč svojega žiga in naziva, da zapisujejo žaljive in neresnične stavke o strankah, ki imajo grozljive posledice. Soočeni s svojo pristranskostjo se pogosto zavarujejo s frazo “po moji strokovni oceni, ki je posledica dolgoletne prakse …”. Drugič, sistemska korupcija ima mladiče ravno pri izvedeništvu, osebne povezave, predhodno klicanje, izbiranje “svojih” izvedencev, ki jih “sodnik dobro pozna”, ki jih “odvetnik dobro pozna” in podobno je redna praksa na slovenskih sodiščih. Psihologov in psihiatrov izvedencev je relativno majhna skupina, ki je za povrh še zelo zaprta, lahko ji rečemo klika. Znotraj klike je zagotovitev prave nevtralnosti pogosto nemogoča. Ponovno, s tega mesta, vse pohvale nekaj pokončnim kolegicam in kolegom, ki se etično držijo svojega dragocenega poslanstva, vendar so v manjšini. Tretjič, nestrokovnost večine starejših slovenskih psihologov je že komična. Uporabljajo 30 ali več let stare vprašalnike ali teste, očitno niso bili na izobraževanju za kaj bolj sodobnega že vsaj četrt stoletja. Kronski primer so seveda v tem eseju že omenjene “packe” Švicarja Rorschacha. Kolega je deloval v začetku prejšnjega stoletja in sicer ga je prevzel Leonardo Da Vinci, ki je svojim učencem svetoval, da naj ob pomanjkanju navdiha packajo po stenah. Iz tega je leta 1921 nastala metoda, ki še danes buri duhove. Njen avtor je umrl mlad, leto dni po objavi svojega dela, in svojega dela ni mogel ustrezno preveriti. Vendar danes vemo – celo več, to jasno piše v internih navodilih za uporabo tega smešnega testa – da gre za projektivno tehniko z nizko veljavnostjo, objektivnostjo in zanesljivostjo! Da, tujci jo še uporabljajo, vendar nikoli na tej oceni ne temeljijo svojega mnenja! Tako je bilo po svetu leta 1960, ko so bile “packe” najbolj popularen test osebnosti na svetu. V istem obdobju so bili pogosti tudi elektrošoki, lobotomija in druga vrhunska dognanja svetovne psihiatrije. V Sloveniji je pravilo, da učenci dr. Šalija še kar vlečejo iz škatlic packe črnila in iz njih vedežujejo osebnostne lastnosti pregledovancev, kot leta 1960. Sodobni šamani z doktorati in specializacijami iz klinične psihologije. Kdo bo ustavil to zlorabo resnične strokovnosti? Kdo od njih bo zagrmel in ustavil to škodljivo prakso v Sloveniji? Nihče. Vsi so tiho in raje računajo stroške za izdelavo šepavih mnenj, ki zlahka dosežejo 1.200 ali 1.600 EUR za zmazke, ki jih sodnik sicer ne razume, vendar pade pod vpliv trika “ali je cesar res nag” in svojega nerazumevanja noče priznati in raje modro kima. Mnenje je sprejeto, gre v spis in odloča o usodah ljudi.

Izvedeništvo je v primerih razvez in razhodov v veliki večini primerov nepotrebno in zgolj prelivanje zasebnega ali proračunskega denarja v žepe ozke elite izvedencev. Potrebujemo dobro izobražene sodnike in sodnice z veliko izkušnjami. Njim ob strani lahko stojijo njihovi strokovni sodelavci psihološke ali psihiatrične stroke. Izvedenci za področja spolne zloraba, nasilja in težjih osebnostnih motenj se v Sloveniji sploh še niso začeli izobraževati, torej so sicer nujno potrebni, vendar ne vem kdaj jih bomo izobrazili?

CSD

Mislite, da bom sistemu CSD pisal kaj dlje kot o izvedencih? Ne, ne bom. Letos je 10 let tega, kar pišem o CSD in bom počasi nehal. V desetih letih je šlo na sistemski ravni samo še navzdol, večinoma pod vodstvom prejšnjega ministra Svetlika in sedanje ministrice Kopač Mrak, ki sta grobarja slovenske sociale. Ne, res se ne bom trudil, samo naštel bom tri razloge, zakaj bi morali sistem CSD povsem restrukturirati in postaviti na nove temelje, ne pa uvajati »socialne aktivacije« in drugih lepozvočnih balončkov norih birokratov, ki so namenjeni zgolj Bruslju, ne pa res ljudem.

Osnova za ustanovitev sistema CSD je bil socialistični sistem nadzora sumljivih posameznikov. Ne pomoč ljudem, temveč nadzor. Ta funkcija mnogim še vedno izjemno ustreza, zato najbolj uživajo, ko lahko zatirajo in karajo nepokorne državljane ali državljanke. Preveč lepo mlado dekle, ki ima izvenzakonskega otroka? Poiščimo razlog, da ji vzamemo otroka. Saj veste, katera je, kajne? Hčerka od tiste, ki je moža zapustila, niso nič kaj prida družina. Ne verjamete, da je tak diskurz nekaj običajnega na vaških CSD po Sloveniji? Potem ne veste ničesar.

Informacijsko je sistem CSD 20 let za leseno žlico, ker so pametno poverili izdelavo svojega informacijskega sistema podjetju, ki je že v začetku vse skupaj postavilo na napačno osnovo in danes, v času aplikacij in hitrih informacijskih rešitev, se centralni sistem CSD vleče kot star vlečni konj na koncu svoj kariere. Ni pomoči, pogumni človek bi vse odpovedal, kaznoval s penali slabega izvajalca in vse skupaj postavil na novo. Tega seveda mi ne delamo, krpamo staro programsko opremo, kar delajo isti šalabajzerji kot na začetku, kar seveda tudi računajo. Nimam besed.

Nestrokovnost mnogih delavcev na CSD je podobno smešna kot velja za izvedence. Neizobraženi, nerazgledani in povrh vsega še strahopetni. Vendar, vemo – posploševanje je škodljivo. Zato sem ponosen in vesel, da lahko tesno sodelujem z ekipo CSD Koper, ki doktrino socialnega dela preliva v prakso pod razumnim vodstvom. Ja, od njih bi se lahko mnogi učili. Sploh vseh pet ljubljanskih CSD in zavoženi centralni mariborski. Ne, ni vse grozno, vendar je napak več kot dobre prakse. In napake so pogosto katastrofalne.

DruZ rešitve

Torej, pred nami je implementacija DruZ! Ta projekt lahko zavozimo kot mnoge dosedaj, sploh, če ga bo vodila ministrica Kopač Mrak, kar se bo očitno tudi zgodilo, razen če predčasno pade vlada. Po branju teh grenkih strani, če ste zdržali do sem, ste že malo utrujeni. Bom kratek. Zgolj izhodišča, ki so res dobra v DruZ, vendar se bojim, da jih bomo težko vpeljali v prakso.

Mediacija. Princip je dober, izkušnje pri nas so bolj žalostne, ker se mediacija ni prijela. V primeru, da bodo to delal nestrokovni kader CSD, nismo naredili ničesar. Da, mediacija vsekakor, vendar nekje drugje, neodvisno in strokovno.

Prenos odločanja na sodišča. Končno! Kdo bo sodil? Isti sodniki in sodnice brez novega podrobnega izobraževanja? Hja, potem se ne bo zgodilo nič. Potrebujemo odločne, razgledane in strokovne mlade sodnice in sodnike, ki bodo spreminjali prakso. Jih bomo dobili?

Enakost. Da, resnična enakost. Enakost s stališča otrok. Tudi pravičnost. Izhodišče odločanja o otrocih bi moralo biti skupno starševstvo, tudi za ceno odločne sodbe sodišča, ki bi staršema to naložil kot nalogo, da sta dobra starša. Bo družba to znala pogoltniti? Dvomim. Konflikt je močen in večina želi imeti dva bregova – moški so vsega krivi Vs. Ženske so vsega krive. Pravo prednost pri odločanju in tudi hitrost odločanja zahtevajo otroci, ki pa nimajo glasu.

Petrovo načelo

Končujem. Petrovo načelo sem želel vtakniti v sam uvod, tako kot nihalo, Ockhama in sistemsko korupcijo, vendar bom z njim zabelil zaključek. Negativna selekcija javnega sektorja v zadnjih 25 letih je naredila popolno degradacijo inteligentnih rešitev in profesionalizma. Vsaka naslednja generacija je zgolj izbrana na podlagi nizkih standardov svojih zabitih šefov, kmalu postanejo sami šefi in izberejo še slabše podrejene in tako dalje. Dobri kadri enostavno gredo. Slovenski javni sektor hitro drsi v vrtinec, ki smo ga lahko videli v filmu Idiocracy. Vladajo nam vedno večji bebci in o naših usodah tudi odločajo na uradih.

Zaključek

Nimam več upanja, da bomo zbrali dovolj moči, da bomo skupaj preobrnili to pot. Ekipe, ki bi resnično vodile Slovenijo, bi morale povsem spremeniti način, biti resnično neumazane s sistemsko korupcijo ter povrh vsega še odločne in pametne. To se ne bo zgodilo. Slovenci smo že zazibani v pasivo in volimo klovne, vaške zabavljače ali predstavnike elite, ki samo omenijo, da so »strokovnjaki« za ustavno pravo ali kaj podobnega in se že pokakamo od strahu.

Ta zapis je zelo iskren – in tudi eden zadnjih takšnih – da se odprejo oči večji skupini treznih ljudi v Sloveniji. Upam, da ste ga prebrali in da imate svoje mnenje, ki je drugačno od mojega. Mogoče si ga lahko kdaj podelimo. V primeru, da ne bo več nobenega odziva, bom glede tega teženja res počasi umolknil in pisal le še psihološke trilerje na podlagi resničnih dogodkov.

Matic Munc, psiholog

• Hvala Gašperju Bračku za korekcijo glede avtorja citata.