Dosežki revolucije (sobotna kolumna)

Francoska revolucija, mati vseh prekucij, je imela na jedrih prsih, saj je vendar Francozinja, trobojno kokardo z jasnim sloganom. Svoboda, enakost, bratstvo! Bolj popolne trojice si ne bi mogel zamisliti niti kak kreativni mag iz večkratno nagrajevane marketinške agencije. Ni čudno, da so ljudje padli na ta poziv, prekucnili kralja in njegovo bojda naduto ženo, ki sicer ljudstvu ni nikoli ponujala potice namesto kruha, vendar je bilo to tako ali tako vseeno. Važno, da je zabava in da se ruši. V primeru nesrečnega monarha in njegove soproge pa so znanilci sprememb pokazali tudi drugo plat svojega početja in obema odrezali glavi na najbolj sodoben in higieničen način, ki so ga takrat poznali.

Tako je za materjo vseh revolucij poleg všečnega slogana  v spominu ostala še giljotina, ki je rezala glave tudi lastnim sinovom. Tako ni čudno, da je nek drugi slavni sin svoje domovine nekoliko kasneje lahko zapisal, da revolucija pač žre lastne otroke. Ali jim reže glave. Mnogi so prepričani, da so tako gnusno usmrtitev iznašli šele zdaj. Kje pa! Človek sočloveku to počne že dolgo, v imenu tega ali onega slogana, ideologije, kralja ali republike. Razmišljam, da od tistega lepega slogana danes ni ostalo prav nič. Če bi imeli vsaj enakopravnost, saj enakosti seveda ne bomo imeli nikoli. Pa je nimamo! Bogat in vpliven človek ima več pravic od revnega – in tako je povsod po svetu. Če bi vsaj lahko imeli svobodo misli, če že prave svobode očitno ne moremo imeti. Pa je nimamo! Imeti res povsem neodvisne zamisli, ki odstopajo od mnenja večine je nevarno povsod po svetu. In če bi imeli vsaj občutek neke ohlapne človeške skupnosti, saj bratstva ne bomo imeli nikoli. Pa še tega nimamo! Razlike med podplemeni človeške vrste so vedno večje, pa naj gre za verske, barvne, ekonomske ali spolne razloge. Slogan Francozov je napis za majico, ki jo nosi nadebudni študent humanistike in hkrati prižiga čik z vžigalnikom komandanta Cheja. O življenju gverilca sicer nima pojma, je pa zelo kul in uporniško. Tako!

Moram cinično kriviti ustnice ob novici, da so presvetli Združeni narodi, naši varuhi svetovnega miru, enakosti, bratstva in sploh svobode, za vodjo krovnega odbora za človekove pravice izbrali spoštovanega predstavnika Savdske Arabije, države, ki je poleg Irana odrezala največ glav svojim ljudem v zadnjem letu sploh. Več kot osovražena Islamska država. Savdi so očitno toliko napredni, da so izkušnje matere vseh revolucij vzeli  docela resno in še kar vneto sekajo glave. Sedaj so končno za to človekoljubno dejanje tudi ustrezno nagrajeni. Glas človekovih pravic na najvišjem zboru vseh Zemljanov imajo tisti, ki jih najbolj kršijo. Mogoče bi jim za pomočnike imenovali še Irance in Kitajce, da bo mera polna. V tej maniri lahko odbor za razorožitev vodijo ZDA, odbor za pravice istospolnih Rusija in odbor za mirno reševanje medsosedskih sporov Slovenija in Hrvaška družno, z roko v roki.

Niso vrednote tiste, ki ti prislužijo tak sedež, zgolj denar. Prav tako kot prvenstvo v nogometu v nemogočih razmerah in še kakšno zmago na Evroviziji. Cel svet še kar plava na nafti, ki služi denarce in neti vojne spopade. O vzvišenih humanih sloganih revolucij smo pa lahko kar tiho.

Sobotna kolumna se je prvič predstavila bralcem v časopisu Svet24 in sicer na dan 26. september 2015.

Slika, ki nudi ilustracijo tej kolumni, je nastala šele leta 1830 in je delo francoskega romantičnega slikarja Eugena Delacroixa in se imenuje Svoboda vodi ljudstvo. Parižani sledijo trobojnici, ki simbolizira znano geslo. Slika mi je neznansko všeč že iz mladih let, verjetno tudi zaradi jedrih prsi gospe Svobode, ki so tokrat zajadrale tudi v kolumno. Če slediš takšni mični gospodični zgoraj brez, potem že mora biti nekaj na tej revoluciji, vendar je vse skupaj blef.