Dobrodelni dan

Upam, da ste tole pisanje dobili v roke v soboto zgodaj zjutraj*. To namreč pomeni, da svoje današnje načrte preživetja dneva še lahko hitro spremenite in se bomo celo videli. Danes namreč v Piranu cel dan poteka dobrodelni dan En svet za vse enak, kjer bomo tekli, nordijsko hodili in se družili z namenom, da pomagamo slovenskim otrokom s posebnimi potrebami. Dogodek organizira časopis, ki ga držite v rokah. Pripravljen je pester spremljevalni program in povabilo tebi je iskreno in toplo. Mimogrede bomo lahko tudi poklepetali. Danes vsi v Piran!

V resnici imam že veliko zadržkov, kadar promoviram takšne dogodke in razložil vam bom zakaj. Slovenski solidarnosti in pripravljenosti pomagati nimam kaj očitati, to ste že večkrat dokazali. Vendar … ali tako ne dajemo potuhe Državi, ki se svoji odgovornosti elegantno izvije in vse preloži na nas? Ali s takšnimi akcijami zgolj odlagamo trenutek soočenja z resnico, da je slovenski sistem pomoči otrokom zanič in je domovina zgolj slaba mačeha? Da, vse to je res, vendar ljudje, ki še ohranjate človečnost ne morete opustiti prizadevanj za olajšanje življenja šibkih.

Zakaj tako mislim? Pomagati je treba zdaj in ne čakati na birokratski mlin, da zmelje žaltavo moko čez 10 let, ko bodo otroci že odrasli. Enostavno nekatere poteze je za posameznega otroka potrebno narediti zdaj, drugače bo zamujeno. To ni fraza, to je dejstvo! Predvsem to drži za nekatere operativne posege, ki so lahko uspešni samo, če so opravljeni v določeni starosti otroka, drugače gre razvoj v drugo smer. Tako imamo na tehtnici sistem in posameznega otroka. In etičen človek bo izbral živega otroka pred seboj, ki potrebuje pomoč.

Slovenski starši borijo res neverjetne in neskončne bitke z birokratskim aparatom slovenske Države, ko želijo svojemu potomcu le najboljše. Včasih se jim na pot postavijo zdravniški konziliji, ki težko sprejmejo, da je kakšna tehnika pomoči v tujini bolj napredna od domače. Včasih so tukaj zahteve zavarovalnic, ki ne želijo seči v žep za stroške zdravljenja. Najbolj drastičen in odmeven primer zadnjega čas je bil vsekakor Rene, ki mu slovenska »stroka« želela odrezati nogo, se je pa pred kratkim povzpel na Triglav. Sam s posebnim žarom stiskam pesti za Mišo, ki želi hoditi. Pred desetimi dnevi je bila uspešno operirana v St. Louisu v ZDA in njene možnosti za samostojno hojo so se izjemno povečale. Poleg tega, da punca pri fizioterapevtih trenira kot Usain Bolt. Kdo je vse to omogočil? Republika Slovenija? Ne! Navadni ljudje in donatorska podjetja s svojimi prispevki.

Pred tedni je po spletu zakrožila iskrica, da bi lahko bile plače poslancev odvisne od zbiranja plastičnih zamaškov in plačila zdravljenj naših bolnih otrok iz proračuna. Predlog je duhovit in celo ima svojo logiko. Prvi so izbranci ljudstva in bi lahko bili nagrajeni v skladu s svojo učinkovitostjo, o čemer odloča seveda ljudstvo. Drugi so se znašli v položaju brez svoje krivde in naša civilizacijska dolžnost je, da jim pomagamo. Berite Ustavo Republike Slovenije v tistih členih, kjer omenja zaščito otrok. Milo se vam bo storilo od vse dobronamernosti, ki jo v praksi težko srečate. Praksa je to, kar danes delamo v Piranu. Pridi še ti, tako pomagamo!

*kolumna je bila napisana za časopis Svet24 za soboto 10. septembra 2016

Na fotografiji je Miša. Mišo lahko spoznate na http://www.helpmisawalk.com/