Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #29

Odkar je šla zadnja šepava vlada rakom žvižgat in zdaj opravlja samo še tekoče posle – to pomeni še kakšno hitro zaposlitev za sina od prijatelja in hčerko od strankarskega zaupnika – so postale majske volitve v evropski parlament veliko manj zanimive, saj se nam obetajo »ta velike«, državne. Dvomim, da bo kaj prida ljudi jokalo za ekipo Bratuškove, mogoče zgolj člani zasedbe sami, saj še leta ne bo dobo niti blizu kakšnemu kabinetu. Meni osebno bo ostala ta sestava v spominu seveda po legendarni angleščini šivilje, ogromnem naraščanju dolga Slovenije, norčavih idejah o reformi zaporskega sistema ministra Plitvega in ministru Čuferju, ki v neki bolj normalni državi ne bi vodil niti lokalne urarske delavnice, kaj šele postal finančni minister žepne podalpske države. Vendar … vse to se je zgodilo in še vedno smo preživeli. Z novim upanjem zremo v bodočnost.

Mislim, da smo nekaj tednov nazaj klepetali o tem, da bodo precej kmalu postali glavna tema volilni sistemi in res je tako. Zadnji ponedeljek je bila javno razprava v Državnem zboru, kjer so različne skupine predstavljale svoje predloge in ni jih malo, ki si želijo sprememb obstoječega sistema že pred državnimi volitvami. Prav gotovo pa ne bo nobenih novotarij maja, ko se gre v Bruselj. Ponovimo vajo. Evropske poslance volimo po proporcionalnem sistemu z možnostjo preferenčnega glasu. Na slednjega ne pozabite, saj ne drži, da je vrstni red predlagane liste tudi  vrstni red, po katerem se bodo kandidati zvrstili v morebitne dobljene mandate. Ne nujno. S svojim preferenčnim glasom lahko tudi nekoga na mestu 7 ali 8 – če vas bo seveda dovolj in če bo seveda lista v celoti dosegla mandat – katapultirate v Evropo. Tukaj je torej vse jasno, cela Slovenija je ena volilna enota in pika.

Niti slučajno nisem strokovnjak za volilne sisteme, sploh ne. Razumem, da poleg različnih podvariant proporcionalnega sistema poznamo tudi večinskega in različne kombinirane. Ker bo o tem očitno v prihodnjih tednih veliko govora s strani različnih bolj poučenih ljudi in ker velja vedno tukaj strokovnega prebrati, vas ne bom davil z razlagami vsega tega. Ugotavljam zgolj to, da imamo v Sloveniji že sedaj različne sisteme za različne volitve (tako za župane in predsednika države večinskega in za parlament proporcionalnega, vendar z volilnimi enotami in okraji). Poglejmo raje z druge plati, z vidika navadnega uporabnika, navadnega volivca. Kaj si želim glede načina izvolitve?

Kje so časi Franeta Milčinskega Ježka in Cince Marince? Bilo je enostavno, črno kroglico si vrgel v enega od dveh zabojčkov, če je pozorni udbovec zraven napačnega zabojčka slišal štrbunk kroglice na leseno dno, si imel po vsej verjetnosti težave. Na koncu so vse kroglice prešteli in zmaga je bila 95-odstotna kot bencin, ki ga tankate. Nekako naravno nam deluje, da če se moramo odločiti med več opcijami, zmaga tista, ki dobi največ glasov. Seveda pa to zgolj velja s pozicije tistih, ki zmagujejo, poraženci, pa recimo zgolj za en glas, dolgih nosov ostanejo brez vsega. Zanimivo je bilo, da so se v času vstajniškega dogajanja okoli ljudskih skupščin končni sklepi sprejemali na večinski način. Torej nobenih možnosti za manjšine. Nekaj časa se je poskušalo tudi z iskanjem konsenza, torej splošnega strinjanja, vendar je ta resen pristop, ki zahteva trezne in stabilne ljudi, za Slovenijo absolutno preveč napreden. Zahteval bi tedne in tedne usklajevanja in na koncu bi vseeno ostalo nekaj ljudi dolgih surl in užaljenih pogledov. Že glede datuma naslednjega srečanja je običajno obveljalo brutalno glasovanje in večina.

Očitno bomo še nekaj časa živeli v neki obliki parlamentarne demokracije, torej bomo na nek način volili neke svoje predstavnike v neko telo, ki se mu danes rečemo Državni zbor. Tako nekako. Jaz kot uporabnik tega sistema si želim več stvari: želim imeti svojega konkretnega predstavnika, na katerega bom lahko naslovil pismo, ga celo obiskal v odprti pisarni in ga v končni fazi tudi odpoklical. Ne seveda sam, ker to bi bilo malo preveč prevzetno, temveč spet ob neki večini ljudi, ki smo tega predstavnika poslali v Parlament. Recimo, živim v naselju, kjer nas je približno 12.000 ljudi, ker je sicer veliko, vendar prav gotovo ne dovolj, da bi lahko »zahtevali« svojega človeka na državnem nivoju. Torej razmišljam malo širše in se imam za Ljubljančana, sicer zgroženega nad tem, koga moji someščani volijo za župana. Aha, da ne pozabim, 90-članski Državni zbor se mi zdi odločno prevelik. Sam sem mnenja, da bi bilo 40 izbranih predstavnikov ljudstva čisto dovolj. Kako bi jih izbirali, da bi imel sam občutek, da imam svojega človeka v tem visokem Zboru in me večina ne bi povozila?

Predstavljam si 5 velikih Pokrajin Slovenije (Gorenjsko, Dolenjsko, Primorsko, Štajersko in Ljubljansko), znotraj katere se voli po 5 predstavnikov pokrajine. Tako se povečuje verjetnost, da bo med temi tudi tisti eden, ki ga bom sam dojemal kot svojega, kateremu sem dal svoj glas in ki ga lahko tudi odpokličem. Mogoče bodo prva štiri mesta sicer pobrali kandidati, ki jih sam ne bi izbral, zadnje peto (takole v domišljiji) pa človek, ki mu zaupam. To je zdaj moj »senator«, tisti, ki ga morim z elektronskimi sporočili in ga morebiti celo obiščem v času njegovih ur v pisarni. Do mene je odgovoren, volil sem ga in v primeru skupinskega nezadovoljstva ga lahko tudi odpokličemo. Tako bi dobili 25 predstavnikov. Ostalih 15 bi bilo predstavnikov pomembnih sfer družbe (od manjšin do interesnih skupin, civilne družbe, poklicnih skupin …). Njih bi volili predstavniki teh skupin v celi Sloveniji. Državni svet bi obstajal elektronsko, kot forum pobud in iniciativ. To je moja ideja.

Pustimo ob strani še malenkosti, da bi bila zame udeležba »senatorjev« obvezna na sejah, da bi morali biti odzivni na pobude in predloge, da bi bili njihovi glasovi javni in nikoli tajni in da počasi ukinjali politične stranke, temveč volili resnične ljudi, ki imajo željo, voljo in talent za izvajanje pravega poslanstva politike – izboljšanje družbe. V tem trenutku se zbudim in se spomnim, da bi bilo dobro objaviti dnevnik volivca.