Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #22

Danes sem se usedel pred tipkovnico povsem praznih misli. Oziroma, da bom iskren, ne povsem. Ena sama mi je odzvanjala cel dan v možganih in še ta ni bila ravno uporabna. Ali pač. Da vidimo. Bila je malo otožna, žalostna in tudi jezna. »Kam hudiča mi plovemo?« Potem, ko danes res ni bil ravno olimpijski dan in sem žvečil razne pol-novice iz sveta politike, sem na večer dobil blogersko porcijo Anite Ogulin o lačnih ljudeh. In vse ostalo je postalo bledo in nesmiselno. Vsem nam je docela jasno, da nimajo te majske volitve nobene zveze z našo realnostjo, z našo vsakodnevno bedo. So zgolj stvar prestiža in test pred »resnimi« nalogami. In kaj bo potem?

Verjetno tudi nič dobrega. Imamo popolnoma nesposobno vlado, ki se še vedno hvali s svojimi dosežki, ki so pravzaprav – intenzivno zadolževanje. Vlade nihče ne izpodbija, ker to ni v interesu »levice«, ki šele postavlja svoje nove stranke, ki bodo zamenjale neuporabne sedanje. Prvaki desnice nimajo niti ene ideje več od prvakov levice, le ideološko so drugače obarvani. Nihče ne omenja tisoče brezposelnih, še manj lačnih. Lačni in revni so samo figure na šahovnici politike, včasih obstajajo, ko je treba koga rušiti in včasih jih ni, ko je treba koga obdržati. Vedno so tu, samo videti jih nočete. Kam plovemo? V jato ledenih gor, vsekakor. In tudi pri nas orkester igra glasno in poskočno.

Majske evro volitve so tudi preizkus tega, ali se kakšna nova politična opcija dejansko v Sloveniji lahko obnese, ali ima prihodnost. Mogoče bo ta test pokazal, da so nekatere »alternative« vredne pozornosti in vredne razvoja. Duši in mori pa spoznanje, da se nekateri liki, ki niso predstavili niti črke »p« od programa, na anketah že lahko pohvalijo z nekaj odstotki. Čisto, resno – kaj ponuja Igor Šoltes? Razen nove, nove, nove levice? Kaj tako nemogoče dobrega je za domovino naredil Janez Potočnik, da si ga mokro želimo doma, kjer bi kot mandatar vse uredil? Kaj ponuja Cerar mlajši v trenutku, ko se bo pojavil? Slednji ponuja svoja razmišljanja, ki jih vsaj delno poznamo in dovolj razumna in trezna. Tudi prav. Res je. Tudi lahko mi vprašanje vrnete s proti vprašanjem, kaj ponujata Rolando Benjamin Vaz Ferriera (kandidat Piratov) ali Jaka Bitenc (kandidat SEM-SI), ki sta oba politična nova obraza? Ali celo 8 neznanih, izžrebanih kandidatov Sanjske službe?

Možnost svežine, nove poti, neobremenjenosti, drugačnega pristopa …je to možno? Tisto famozno četrto pot, ki ni omledno sredinska, temveč drugačna v samem bistvu te besede. Zato je žalostno videti, da določena imena samo s svojim imenom postanejo pomembna figura na šahovnici, drugi lahko zgolj opazovalci. Slovenci smo res nekoliko moten narod, mi je zelo žal, vendar se tega vtisa ne morem znebiti. Ob šanku vsi polni bentenja nad položajem, v trenutku zbiranja idej ali celo banalnih podpisov, nikjer nikogar. Nima smisla, reče dežurni šankist, to so sami isti … in odmahne z roko. Ko mu bodo strankarski PRovci naslednjič servirali neko prenovljeno faco, pa mu bo ves vesel drvel v objem. Brez zgodovinskega spomina, volilne zlate ribice. Razočaran sem danes, ker berem zgodbe lačnih otrok. Kam vraga plovemo s to preklicano državo? Hudiču v rit bi rekel Iztok Mlakar.

V Sloveniji je ukvarjanje s politiko celodnevni posel zase, svojo družino, podrepnike in različne lobiste. Od afere do afere, preko interpelacije do blebetanja neumnosti na nepoznane teme, vse v funkciji zaslužka in uspeha zase. Ne za ljudi, ljudstvo, temveč izključno zase. Ne želim zmanjševati pomembnosti tematik spomenikov, spominskih tabel, arhivov, letalskih kart in vseh drugih neštetih političnih zarot, vendar ljudje, mogoče so ta trenutek kakšne zadeve bolj aktualne, bolj pereče in potrebne reševanja. Mnogo ljudi v Sloveniji, mladih, odraslih in starejših je brez vsake perspektive in upanja, da bo kaj boljše. Vi, politiki, prvi med enakimi, jih ničesar takšnega ne ponujate. Ni kursa, ni fokusa in ni zagona. Ne samo lačni, temveč oropani možnosti. 130.000 ljudi je veliko. Uradnih brez dela. Tudi oni so volivci. Možno, da bodo naslednjič volili drugega demagoga, ker na voljo je prekleto malo drugačnega. Kam plovemo? Smo na poti, kjer bo zaviranje in obračanje vedno težje, sila inercije bi nas tudi v primeru, da se takoj začnemo ustavljati nosila še dolgo v napačno smer. Vendar mi se ne ustavljamo. Vedno bolj brezglavi kapitani ukazujejo samo nalaganje več premoga na peč. Bolj drvimo, bolj hitimo.

Ta dnevnik danes je drugačen. Bolj turoben. Jutri bo verjetno spet kaj drugega. V bistvu se še nisem naveličal popisovanja v nebo vpijočih neumnosti tistih kravatarjev in damic v kostimih, ki mislijo, da nam vladajo. Nisem se naveličal iz preprostega razloga, ker verjamem, da je pisanje ena zmed zadnjih možnosti relativno svobodnega upora. Ozaveščanje o resnici ima smisel, dokler en sam odkrije nekoliko drugačen pogled na stvarnost, ko sam preko razmišljanja pride do drugačnega rezultata kot se ponuja kot edini zveličaven. Jutri bo malo drugače. Danes razmišljam o otrocih, katerih starši zaradi bede razmišljajo o samomoru. In mi ni vseeno. Kam to plovemo ljudje?