Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #14

To, kar sem včeraj začel, danes nadaljujem. Še nas čakajo programi, volitve so na vrsti šele čez mesec in dva tedna. Je pa to res malo mazohistični postopek, moram priznati. In ni čudno, da se tečnoba potem samo stopnjuje, ko prebereš vedno več tega in spoznaš, da to nikakor ni nekaj, s čimer bi se lahko strinjal. Danes bodo padle tri negativne ocene, vam že takoj povem. Vem, tečen sem, ker bom očitno iskal dlako v jajcu, vendar ne gre drugače.

SLS imajo povsem klasično lično spletno stran, precej konzervativno urejeno, vendar ok. Program je najden zlahka, ima pa letnico 2007. To že takoj pomeni, da bi znal biti precej skregan z realnostjo, saj gre za čas pred recesijo, mi smo zdaj globoko v njej. Hitro zapišejo, da so stranka zmernosti in napredka in skoraj padem s stola. Marko Brecelj je vizionar, to že vemo, vendar da je eno izmed društev poimenoval Društvo zmernega napredka (in mehkega pristanka) kaže, da je pesjan vedel. Vedel, v kakšno stranko se bo razvila SLS. No, njihov program na 43 straneh je navdihujoče branje njihovih smernic, kjer ni opaziti niti ene konkretne rešitve za svoje ideje, zgolj serija podpoglavij, ki se vsa začnejo z »za …«, tako sem našel zgolj nekaj vrstic, ki vsaj okvirno zadevajo področje mojega zanimanja in so odličen pokazatelj frazeološkega stila pisanja, citiram:

10.1. Za celovito socialno politiko

V SLS zagovarjamo enake možnosti za vse, spodbujamo boj proti revščini ter smo za

upravičencem enostavno dostopne socialno-varstvene storitve. Socialno politiko je treba

graditi na spodbujanju zasebne iniciative v tesnem sodelovanju z neprofitnimi in

nevladnimi organizacijami ter na iskanju alternativnih oblik pred institucionalizacijo.

Uspešen socialni sistem predpostavlja spodbujanje in krepitev samoodgovornosti ter

preprečevanje zlorabe socialnih transferjev. Naša socialna politika temelji na

medgeneracijskem sožitju in medčloveški solidarnosti, socialni sistem pa mora biti takšen,

da bo socialno varnost zagotavljal tudi prihajajočim generacijam. Prizadevamo si za

nadaljevanje politike zaposlovanja invalidov.

Ostanete kar brez besed, kajne? Razen očitne naklonjenosti zasebni iniciativi, podobno kot SDS, in megleni podpori alternativnim oblikam ne vem česa, ne razumem nič. No, seveda in proti zlorabam socialnih transferjev so. Seveda brez ene rešitve, kako to doseči. Tak politikantski jezik je izražanje najnižje vrste, saj ponižuje razmišljujočega človeka. Ali bom nekje našel stavke: želimo doseči to-in-to, to bomo dosegli tako-in-tako. Seveda pa SLS očitno ne obstajajo žrtve nasilja in zlorab, za katere bi bilo dobro poskrbeti. Ocena? Negativno.

Skočil sem do DL ali Državljanske liste in skoraj takoj odskočil, saj se danes na naslovnici bohoti izjava, da se minister Plitvi sreča s predstavnico generalnega sekretarja ZN za problematiko nasilja na otroki. Da se ne bomo narobe razumeli, to da gospa Marta Santos Pais pride k nam je pohvalno, povsem bruhalno pa dejstvo, da jo bo sprejel ta veliki besedni humanist in minister težke roke. Ne dvomim, da bi lahko izmenjala nekaj besed iz prakse, vendar dvomim, da bo beseda nanesla na takšne dogodke. In seveda gospa Pais tudi ne bo izvedela resničnega stanja pri nas, torej da so žrtve nasilja večinoma sekundarno zlorabljeni s strani državnih institucij. V kakšni greznici res živimo? Se opravičujem, vendar to so jasni znaki popolnega razkroja, če lahko takšni liki … ok, pustimo to. DL nimajo programa, pravi veseljaki, imajo pa na netu obešen svoj manifest. Še dobro, da ni komunistični. Manifest je prosti spis političnih floskul in parol, kjer se trkajo po prsih in hvalijo svoje vrednote. Ne bo vam nič citiral, ker sem še vedno pod vtisom novice s prve strani in tudi, preko diagonalnega branja, je cel zapis povsem praktično neuporaben. Pač »mi smo najboljši in sploh imamo vse zelo radi in smo pošteni delovni in liberalni«. Na kratko.

Danes končujem tam, kjer stoji zastava socialnosti. Pri ljudeh, ki svojih sposobnih rokah trdno držijo prapor družine, dela in zaposlovanja. Ministrstvo za vse te reči je v njihovi posesti. Zdaj so tja, poleg že najmlajšega klipana med sekretarji, dobili še kazensko premeščenega tistega, ki je bil na eni kavi preveč z lobistom Dragom Isajlovičem, skratka, zatočišče SD ali Socialnih demokratov. Mimogrede, če niste razumeli o katerih dveh osebah pišem v zadnjem stavku, morate preveriti spletno stran ministrstva za socialo, ok? SD morajo o vseh teh zadevah vedeti vse, ker nam na tem področju pač vladajo. Vendar pozor! Še enkrat več sem se nategnil! Program SD na spletu je še en politični razvlečen esej. Za razliko od SLS, ki vsako poglavje začenjajo ZA, ga SD začenjajo »Socialni demokrati smo …« in tako v nedogled. Narcisistično nakladanje v stilu njihovega bivšega prvaka in očitno v stilu sedanjega. O resnični socialni politiki pa tako malo … Vam dam za pokušino, citiram:

Socialna zakonodaja, ki jo je sprejela Vlada RS v obdobju 2008-2011, je prinesla nujne poenostavitve postopkov in večjo pravičnost. Pri njenem izvajanju pa so se pokazale tudi nekatere pomanjkljivosti, ki jih bomo odpravili.

Z univerzalnim socialnim zavarovanjem bomo uredili tudi nov sistem financiranja porodniškega dopusta, otroškega dodatka, starševske participacije plačila vrtca, šolanje in univerzo. Že uveljavljene visoke standarde družinske politike bomo zavarovali kot trajno vrednoto slovenske družbe. Končali bomo izsesavanje javnega sektorja za razmah zasebnih univerz zaradi cenene konkurenčnosti. Slovensko znanost, znanje in inovativnost bomo gradili na razvoju neodvisne akreditacije kakovosti na javni univerzi in javnih visokošolskih programih.

Ne, ne bom komentiral. No, čisto malo bom. Vi ste vodili vlado 2008-2011 in točni vi ste tudi odgovorni za zanič sistem. Vse ostalo pa je prenapihnjeno besedičenje zmerno opitega kravatarja, ki je imel to smolo, da je nekdo njegove besede, ki jih je izrekel ob zapeljevanju simpatičnega dekleta, tudi zapisal. Zavarovali boste vrednote? Hura, pri Vzajemni ali Triglavu? Povsem negativna ocena.

Bralke in bralci. Nekaj vam moram priznati. Zadnji teden berem politične programe in ponovno se me loteva malodušje. Ne bom zdržal več dolgo. Drsenje z oči preko teh gromozanskih kopic stavkov in kot krof nabuhnjenih obljub deprimira človeka. To vse skupaj, kar od sebe spravijo stranke, je po eni strani žalitev za kreativno pisanje, ker je dolgočasno in prežvečeno, po drugi človeka razjezi, saj spozna, da prihajajo sporočila iz vzporednega vesolja, v katerem ti ljudje tudi dejansko živijo. Mislim, da bom uspel samo še jutri narediti povzetek nekaj teh zapisov, potem pa se bom podal na bolj zelene pašnike predvolilne tekme, programe pa pustil brezdanju interneta. Bere jih tako ali tako skoraj nihče drug ne.