Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #13

Program je za mene seznam, najraje urejen po razumljivih točkah, v katerih politična skupina razlaga svoje glavne usmeritve in prizadevanja, rešitve in poti do teh rešitev. Torej, če si predstavljam malo shematsko: seznam politik, ukrepi, načini izvajanja. Volitve niso najboljši čas, da objaviš povsem nov program, saj je program neke vrste ustanovitveni akt in statut stranke hkrati, temeljni kamen, zaradi katerega privabiš člane. Ker ga preberejo, ob njem zadovoljno kimajo ter v končni fazi podpišejo pristopno izjavo in začnejo plačevati dinarčke. Politični programi, kar bomo kmalu videli, niso ravno vedno to, kar imajo tigri radi. Slovenci si razlagamo politične programe različno, očitno tudi njihovi avtorji in na tem področju najdemo pestro ponudbo.

Torej meni logični trojček politika-ukrep-način je v Sloveniji najšibkejši na področju načina izvedbe nečesa. Prva točka je lahka, večina strank in list seveda ima v svojih točkah vse resorje, ki jih logika in slovenska realnost pokriva, tako res še nisem zasledil, da bi imel kdo ideje okoli lova na rumenoplavutega tuna, saj je to nekoliko skregano z našo realnostjo. Na področju politik ni večjih presenečenj. Potem sledi najbolj domišljijski del, torej ukrepi/predlogi. To je tisto, kar povprečnemu volivcu najbolj smrdi, saj so tu notri skrite obljube, ki jih potem nikoli nihče ne uresniči. Na tej točki se politiki razmahnejo, pišejo svoje rešitve, orišejo zamisli in drzne pogruntavščine. Na tretji točki pa povsem pogorijo, oziroma jo redko srečamo – kako bomo to naredili. Vam dam primer. Desus zagovarja tudi politiko socialne pravičnosti za starejše, upokojence, točka ena. Logično. Prvak Erjavec predlaga minimalno pokojnino 1000 EUR v predvolilni vročici, točka dva. Na točki tri, uresničitvi, pa zgolj mežika s svojimi očki. Lik ni mislil čisto resno, v žaru borbe in da je bilo bolj veselo je pač zinil.

Podobno je pred sindikaliste nekega lepega dne prišel takratni Pahorjeve minister za iskanje rudnin in izgubljanje časa Gaspari, da bo nam, butljem javnega sektorja, razložil Strategijo razvoja Slovenija. To je bilo nekje leta 2009, če me spomin ne vara. Debeli dve uri je s svojim dolgočasnim glasom razlagal, kazal grafe, risal osi razvoja naše dežele in ko je bilo te mučne predstavitve konec, je eden izmed kolegov postavil logično vprašanje, ki nam je verjetno vsem rojilo po glavi. In kako imate namen to izpeljati? Bila je tišina, butlji nismo nič razumeli. To je vendar strategija! Nekaj podobnega se dogaja s programi političnih skupin.

Danes vam predstavljam dva izdelka, ki sta mi prišla prva pod prste. Nimam nobenega načrta, klikal sem naključno, po prvih asociacijah. Seveda se zanašam zgolj na podatke s spleta, tako nor res nisem, da bi si nazadnje še domov navlekel kakšne brošure, knjige in drugo papirovje. Internet torej.

Stran PS deluje barvito kot pomladansko znižanje oblek in čevljev. V gledalca silijo plusi in težko se znajdem in komaj kaj najdem. Šele pod zavihkom O nas in Dokumenti se sramežljivo skriva debelih 50 Mb zajeten program stranke, za katerega že takoj iz imena izvem, da je predvolilni. Mimogrede, ne morem, da ne bi omenil – 50 megabajtov bi v ne tako davnih časih pomenilo kar 35 tistih kvadratnih disket, torej obilno. Trdno prepričan, da gre za program v volilnem letu 2014, in v pričakovanju nečesa na 200 straneh kliknem. Odpre se mi v božjastnih barvah narejen »časopis« Bolje Zoran Janković. Počakajte malo, a ni on zamrznjen? Ali sem spregledal povratek na oblast večnega Zokija in ali ni predsednica vlade Bratuškova? Potem mi kapne. Seveda, to ni njihov program 2014, temveč njihov predvolilni program 2011! Celo več. V pdf obliki so poskenirali svoj strankarski pamflet, ki je romal v nabiralnike in je narejen v obliki brezplačnika. Količino bajtov so kurile velikanske nasmejane fotografije takratnih kandidatov, vmes pa so natroseni spontani intervjuji, v uvodnem na nič koliko straneh Janković razlaga, kako so krasni. Spominja na malo bolj bahavo obliko časopisa Ljubljana, s katerim nas mesto vsak mesec posiljujejo z novicami, v kako lepem mestu krasnega župana živimo. Deja vu. Zdaj pa resno. Tale zadeva iz leta 2011 ima z današnjim trenutkom toliko stičnih točk kot recimo predlanska toča. V slabih treh letih ste bili tako obremenjeni najprej z nevladanjem in zdaj eno leto z vladanjem, da niste napisali niti stavka. Nimate programa? Potrjuje tezo, da PS ni stranka, temveč projekt novodobnih podjetnikov in verižnikov. Zapiram. To ni to fantje in dekleta!

Gremo dalje. SDS ima zadržano in resnobno spletno stran. Nobenih odvečnih grafičnih elementov. Resno in državotvorno, kar resni in državotvorni stranki pritiče. Program je lahko najdljiv in ima 103 točke. Tudi tukaj nobenih sličic in odvečnega oblikovanja. Stavki in odstavki. Že takoj v začetku je izpostavljeno domoljubje in skrb za slovenski jezik. Tako bolj razumem razburjenje okoli jezika nekaterih članov SDS, saj imajo to napisano v programu. Postranskega pomena je dejstvo, da žal prav ti isti člani, vsaj ponovno nekateri, govorijo in pišejo katastrofalno slovenščino. Twitter je tak spontan medij, človek dobi nek odkrušek svojih globokih misli in ga odtipka na splet. Veliko možnosti čustvenih izpadov in napak. Pustimo to. Pregledujem res zavidljivo obsežen program SDS in pridem do treh točk, ki me zanimajo. Redni bralci že veste, da je moje ožje zanimanje področje pravic otrok in šibkejših. Najprej naletim na točko 34, citiram:

34.    Kljub upoštevanju načela enakih izhodiščnih možnosti so nekateri posamezniki in skupine v razmerah tržno-socialnega gospodarstva odrinjeni na rob družbe. Da bi preprečili socialno izključenost in revščino, potrebujemo ustrezen sistem socialnega varstva. Celovito razvojno politiko mora spremljati učinkovit nacionalni socialno-varstveni program s skupnim informacijskim sistemom in z nacionalno bazo podatkov o socialnem stanju in programih. Razvojni cilji naše politike socialnega varstva so večja raznolikost izvajalcev in programov, ki bo omogočila večjo kakovost (konkurenčnost in racionalizacijo s podeljevanjem koncesij zasebnikom, invalidskim in dobrodelnim organizacijam ter društvom), decentralizacijo načrtovanja in organiziranja socialno-varstvenih dejavnosti ter intenzivnejše vključevanje nevladnih organizacij.

Torej, če razumem pravilno, SDS podpira enoten informacijski sistem in nacionalno bazo podatkov. To je dobro, glede na katastrofo, ki jo imamo po zaslugi Svetlika in informacijskega programa o katerem sem že veliko pisal. Več koncesij zasebnikom, tudi invalidskim organizacijam in društvom pa se sicer bere dobro, vendar deluje, kot da pisec nima pojma o razsežnosti invalidske mafije v Sloveniji, kaj šele o kaotičnosti delovanja mnogih, ne seveda vseh, društev. Načeloma se strinjam, da je vključevanje nevladnikov potrebno v veliko večji meri, vendar ne na račun tega, da se Država tako  elegantno znebi svoje dolžnosti. Točka 39, citiram:

39.    Zdravje je temeljna človekova pravica, pa tudi odgovornost vsakega posameznika. Zdravstvena politika mora biti naravnana na uveljavitev zdravega načina življenja, odpravljanje zdravju škodljivega okolja in zagotavljanje kakovostnega zdravljenja vseh državljanov. Pospešeno mora uresničevati programe za preprečevanje kajenja, alkoholizma in odvisnosti od mamil ter spodbujati ljudi k zdravemu prehranjevanju in redni telesni aktivnosti.

Ja, lepo. Čutite ta pritisk v levi senci? To se zgodi takrat, kadar vam nekdo serje po glavi. To sta dva korektna in povsem prazna stavka. Vse je res, vendar je brez vsebine. Ljubko se mi zdi, kadar še vedno kdo uporablja termin »mamila«. Tako zastarelo, vendar ljubko. Točka 43, citiram:

43.    Družina mora biti tisto primarno okolje, v katerem se posameznik nemoteno razvija, pridobiva pozitivne izkušnje in vrednote ter se uči sprejemati odgovornost za lastno ravnanje in svobodo. S tem posameznik pozitivno vpliva na razvoj družbe. Družina mora biti tudi skupnost enakopravnih in demokratičnih odnosov med člani, pri čemer so koristi otrok najpomembnejše vodilo. Da bi družina delovala kot blažilec družbenih pretresov, ji je treba pomagati pri zagotavljanju avtonomnosti, ekonomske neodvisnosti, zasebnosti in varnosti, kar pomeni tudi preprečevanje zlorab in nasilja znotraj družine. Le tako se bo v njej razvijal svoboden, moralno trden, kritičen in odgovoren posameznik, zrela osebnost, ki bo skupaj s sebi podobnimi zmožna oblikovati civilno moč, ki bo sodelovala in oblikovala splošna pravila življenja v družbi.

Od 103 točk je zgolj ena sama namenjena tistemu, kar mene res zanima. Ne mislim, da bi jih moralo biti 20 ali kaj, vendar malo je to. Družina MORA biti in družini POMAGAMO, da lahko blaži družbene pritiske in se tako tudi prepreči zlorabe in nasilje. V prvi citirani točki sem vam popustil, ker niste bili konkretni, saj so bile načeloma ideje dobre. V drugi ste mi nasuli pehar bučk, v tej tretji pa ste dokazali, da vas to področje niti ne zanima, niti ga ne poznate. Niti enega konkretnega načina, kako lahko Država prisili družino, če sploh, v to, da bo postala taka in taka ter niti enega konkretnega načina boja proti zlorabam in nasilju. Če stopite za trenutek iz varnega balončka domoljubja in skrbi za jezik, boste spoznali, da ima nekje petina slovenskih družin velike težave z nasiljem in zlorabami. 20% dame in gospodje, pa zdaj ne nagovarjam samo SDS, temveč tudi vse druge, ki vam je ta tematika trinajsto prase, črna ovca in še bela vrana za povrh. In vi ponujate abstraktno POMOČ družinam, da se bo lahko razvil tak in tak državljan ali državljanka. Ne. To ni nič. Sem zagovornik veliko bolj represivnega načina preprečevanja in kaznovanja storilcev zlorab, zato tole ni niti mlačna voda.

Napisal sem vam, da bo moj pregled subjektiven in ozek. Priznam, nisem prebral vsega o gospodarstvi, okolju, kulturi, financah, infrastrukturi … Kriv sem. Na podlagi enega kriterija – konkretnih načinov skrbi za ogrožene otroke in šibke – sodim politične liste. To je moja odločitev. Če želite vedeti več, raziskujte sami. Jutri bom, če mi bo sreča mila, razkril pogled na še kakšen program. Saj smo šele začeli in da, čas je za programe!