Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – #12

Ali je počasi čas, da preberemo kak politični program? Odličen čas. Program je tisto, kar lista ponuja in kar stranka zagovarja. Obljube so bolj površinske, izrečene v afektu javnega nastopa, vročine pod žarometi in utripajočih rdečih luč na kamerah. V tistih 30 sekundah lahko bedast kandidat, v šprintu na volitve, zine veliko neumnost. Program pa je trezna beseda, tehtno napisana v urah mirne politične kontemplacije. Torej programi!

Vas pa vprašam, kdo še danes sploh bere programe? Ali še bolje, kdo je sploh kdaj prebral kak program politične stranke? To je rezervirano za popolne obsedene norce, ki preberejo vse in iščejo manjkajočo vejico ter seveda mogoče sami pisci teh dolgih kač, ki so jih verjetno kdaj tudi prebrali. Mogoče še kakšni resni strankarski vojščaki. Drugi pač ne. Vedno vidimo kandidata, slogan in floskule. To pa je veliko premalo. Ne vem, kam se umeščam. Vem, da jih bom nekaj prebral v teh dneh iz čistega blogerskega užitka ali kaj. Majčkeno mazohistično, vsekakor.

Ljudje, programi so tisti, ki štejejo! Tam se med vrsticami skrivajo prave dogme, modre misli, uresničljivi načrti. In ko volite neko stranko ali listo, je po moje znak treznega volivca tudi to, da ve, za kaj se zavzema ta skupina ljudi. Ne samo to kakšno frizuro in kiklo ima predsednica in kako dobro šalo je zadnjič nek kandidat razdrl na soočenju. Načeloma stranke v programu razgrnejo celotno paleto političnih področij, od gospodarstva, financ, šolstva, kulture, okoljske problematike, zdravstva in dalje. Skratka vse, kar našo družbo definira in kjer se politika lahko vmeša in reče svojo besedo. In to je dobesedno vse.

Ko se tega zavemo, torej vseobsegajočih lovk politike, moramo nedvomno pri sebi tudi skleniti, da je izraz »politika mene ne zanima« v resnici bolj nedolžna želja kot pa odraz resnice. Mogoče vas ne zanimajo politikantska podtikanja in duhamorna žlobudranja cerebralnih revežev, ki se pogosto priglasijo k besedi v Državnem zboru in tako omogočijo nekaj spanca tudi tistim, ki trpijo zaradi kronične nespečnosti. Ko so zadnjič neuspešno žagali ministra Viranta, sem po nesreči kliknil na tako besedovanje nekega lika, ki je poslanec, in že so mi veke lezle skupaj. Kakorkoli, politika je odnos do družbe, podobno kot pravo. In glej ga zlomka, mnogo ljudi tudi pravi, da jih pravo ne zanima. Razumem, da ga ne študirajo, vendar pravo definira odnose ljudi v družbi na vsakem koraku. Ko stopite na cesto in da, tudi ko ste na varnem za svojimi štirimi stenami. Ob 4 zjutraj navijajte Children of Bodom do skrajnosti zvočniških membran in boste hitro ugotovili, da vas pravo precej zanima. Vsaj v točki pritožbe na plačilni nalog.

Bralec ali bralka teh vrstic sta vsaj laična spremljevalca politike, vsaj volivca. Tako se mi zdi. Če tudi razumeta popolno sprijetost naših življenj s politiko, ki ji ne moremo uteči, potem sem vaju mogoče pridobil celo za branje programov. Za povsem lene in tiste, ki so vam dovolj kratki slogani, bom v prihodnjih dneh to nalogo opravil za vas. Ne pritožujte se kasneje, da bodo ocene grobo splošne, pristranske in subjektivne. To je pač le moj pogled naključnega brskalca med spletnimi stranmi strank in list. Pritožba zavrnjena.

Danes je dnevnik krajši. Zdaj sem si jih shranil namreč celo kopico, teh programom, in jih počasi obdelujem, prebiram. Do danes nisem uspel pregledati tega obsežnega materiala, za katerega vam že preko palca povem,da je zelo pester. Že jutri se nam obeta prva doza modrih misli naših voditeljev. Ostanite trezni.