Dnevi so nam šteti

Ljudi, ki sem jih mimobežno srečal na svoji poti, ne morem vedno imenovati prijatelji. Družabna omrežja sicer napeljujejo, da smo vsi prijatelji, vendar je to zavajajoče. Prijatelj je zelo osebna kategorija sočloveka, vsaj zame. Zato uporabljam termin znanci, ker se poznamo, ker se pozdravimo na cesti in ker smo v zadnjih desetletjih kdaj skupaj kaj naredili ali se podružili. V zadnjem mesecu so ta svet zapustili štirje znanci. Nekaj po lastni volji, nekaj zaradi bolezni in nekaj povsem nenadoma. Pretreslo me je sporočilo enega izmed njih, da tudi ne želi več živeti na tem nečloveškem svetu, čeprav se je celo življenje prizadeval za kanček več humanosti in znanja. Oddelal je svoj delež za majhne spremembe.

Na vrata vam potrka trojica sojenic, v rokah držijo peščeno uro, nit življenja in škarje ter vas povprašajo, če želite vedeti dolžino svojega bivanja. Bi želeli vedeti? Točno številko dni do bridkega konca? Dvomim. Jaz že ne bi. Tolažim se s približkom, ki je izračun povprečja dolžine življenja moških prednikov. Teh 30 let bom še pregural … Seveda je to le plehka tolažba, izhaja iz strahu pred smrtjo, pred minevanjem. V vlogi sojenic se lahko pojavi zdravnik, ki poda zadnjo sodbo – še mesec dni imate, največ dva … In dragocenost življenja v trenutku postane neprecenljiva. Lahko pa se zgodi povsem nenadoma, nepazljivost na cesti in norec za volanom, zamašena žila ali nekaj drugega banalnega. Ni nas več.

O smrti nočemo govoriti, nočemo o njej razmišljati, obet našega minevanja nas navdaja z grozo, zato se temu večinoma izogibamo. Soočeni z grožnjo morebitnega masovnega pogina za nekaj tednov doživimo streznitev, vendar nas hitro posrka nazaj v naše stare vzorce, kjer je nevednost čisti blagoslov. In dneve najprej porabljamo brezskrbno, mečemo jih stran, pojamramo o tem, kako čas teče, vendar tega ne mislimo preveč resno. Takšni smo pač.

Smo generacija ljudi, ki hkrati preživlja tri epidemije. Poleg očitne epidemije manj znanega virusa nas napadata še veliko bolj nevarni okužbi: neumnost in žaljivi primitivizem. Kot bi bilo razumevanje ustroja tega planeta in naših življenj v upadu, kot bi se nakopičeno znanje človeštva topilo. Osnovna dejstva biološkega, fizikalnega, matematičnega in kemičnega sveta so, tako opažam, za nekatere neznanke ali »zanimive teorije«. Če in ko bo splošna neumnost prevladujoča, se bi lahko razvoj dejansko ustavil. Takrat bomo nazdravili s kozarčkom varikine, ki nas bo rešil vseh tegob.

Navajen sem, da družboslovno in humanistično misel povprečni opazovalec jemlje kot nepomembno čvekanje in tako me ne preseneča, da sem bil označen za »levičarski osebek, ki so mu na filofaksu oprali možgane«. S tem se res ne ukvarjam več kot je potrebno, zgolj za analizo stanja duha. Nikogar ne zanima, kaj v resnici razmišljam ali menim, saj so dovolj parole. In tako se selimo do zadnje epidemije – žaljivost ad hominam v maniri neizobraženega primitivizma je preplavila moje sodržavljane. Mogoče samega sebe opravičujem, ker znam biti oster, vendar sam čutim določeno razliko med ostro debato in šankističnimi opazkami, kjer se lepi znamke na vsakogar, kjer je dovoljeno groziti s smrtjo, uničenjem, pohabo … Vidim to razliko in menim, da je ostrost nujna potrebna, vendar da tudi obstaja meja spodobnega v komunikaciji. Zame je status dvornega norca, torej dežurnega satirika edina pozicija, kjer je dovoljeno veliko več, celo čez mejo spodobnega. Vendar sta humor in satira nekaj, žaljenje pa nekaj drugega. Ali kako? Mogoče pa ničesar ne razumem. Možno.

Znanec je lepo povzel debato o minljivosti, da bodo na koncu štela le dobra in slaba dela. Sled, ki jo bodo naša nepomembna življenja pustila na tem svetu se lahko merijo zgolj v količini dejanj, ki so lahko dobronamerna ali zlonamerna. Tej inventuri se ne izogne nihče. Ko bodo zrnca peska le še redka in se bo čas iztekal, pride čas končnega poročila. Čemu sem živel? Ali sem dovolj časa posvetil svojim ljubim ljudem? Sem jim povedal, kako rad jih imam, sem jih objel močno in se nasmehnil? Ali sem poganjal dneve zaman, v iskanju minljivega bogastva, v trgovinah kupoval več predmetov, ki bodo zgnila ali se bodo pokvarili? Sem egocentrično gledal le na svojo korist in svoje potrebe ter kot nosorog rinil vedno naprej, dokler nisem prišel do konca poti? Vse to in več nas verjetno čaka, ko bomo pred seboj polagali račune. Žal mi je ljudi, katerih računi bodo polni slabih dejanj in egoizma, vendar je to njihova pot.

Dovolj imam ukvarjanja z drugimi. Res! Jezljivo tečnarim nad zapisi brezupno neumnih in primitivnih ljudi, ki se želijo oklicati za naše vodje. Z nekaj groze opazujem, da drhal temu kliče »juhej!«, vendar ne vidim lastne poti, ki bi to spremenila. Dovolj je tega trošenja časa in energije. Verjamem, da imamo na tem svetu poklic, ki ga moramo opraviti, da smo poklicani za nekaj in da je naša dolžnost, da delo opravimo. Srečen sem, da mislim, kako poznam svoje delo in mislim ga opravljati do smrti, če mi bo dano. Ne bom pa več trošil energije za nepoznane ljudi zmešanih stališč, agresivne prenapeteže in drugo svojat, ki jo naplavlja človeška družba. Sem žaljiv? Ne vem. Če se kdo tako počuti, naj sprejme moje opravičilo in me pusti pri miru.