Divje poletje

Poletje se je uradno začelo. Ta teden so s šolo praktično končali še tisti, ki imajo pouk najdlje v letu. Zaradi zapisa v šolskem koledarju morajo priti še dvakrat tja, drugače bo vse narobe. Taka neumna pravila so simbol okorelosti našega šolstva, ki ob močnem napadu sodobnosti izgublja glavo, se utaplja v zastarelosti vsebin in forme ter je vir slabe volje učiteljev, učencev in staršev. Ostali smo nekje v preteklosti s to našo šolo in to po miselnosti in izvedbi, zato nas nobene računalniške tablice ne bodo katapultirale v sodobno obliko vzgoje in izobraževanja. Branijo se tega vzgojnega vidika, trdijo, da so na svetu zgolj, da izobražujejo – v strahu se brez potrebe otepajo te naloge, saj jim pripada če želijo ali ne.
Skupina mladih, ki preživlja skupen čas, ne glede na starostno obdobje, je vzgoja sama po sebi. Pozabimo za trenutek na vlogo nas odraslih, ki jo pogosto precenjujemo. Prevzetno smo prepričani, da bomo s svojim pritiskom in besedovanjem v mlade glave kar vlivali stališča in principe, ki se bodo robotsko izpolnjevali. To se nikoli ne zgodi. Mladi so osebnosti zase. Dovolj samostojni v nekaterih pogledih in negodni v drugih. Vsekakor pa niso kopije, kot si jih mi odrasli želimo ali celo pričakujemo. Vpliv odraslih je drugačen.
Vrstniki vzgajajo vrstnike. To neprestano pozabljamo, kakšno moč ima referenčna skupina. Moji ljudje. Moji bodoči prijatelji, partnerji, sodelavci, sošolci … moja generacija. In že iz tega razloga, ko šola na eno mesto spravi toliko vzgojiteljev iste generacije se ukvarja z vzgojo. Učijo se preko poskusov in napak, besednega učenja in tudi učenja z zgledom. In tukaj se lahko zgodi vihar dušebrižnih odraslih, ker so baje mnogi vrstniki drugim vrstnikom v slab zgled. Aha, v veliko slabšega kot smo mi, odrasli, kajne?
Pustimo tole izogibanje za trenutek ob strani. Odrasli s svojimi zgledi, dejanji in krizo vsega živega močno vplivamo na svet mladih. Neposredno prenašamo slabo voljo, obup, zdolgočasenost, jezo in nemoč na njih ter se potem čudimo, ker so takšni. Tisti pravi zgledi smo res mi sami. In smo slabi zgledi. Očitamo jim zadevanje s snovmi in internetom, sami se opijanjamo in goltamo različne tablete. Ne znamo se pogovarjati, kričimo in smo sovražni, potem pa kažemo s prstom na mlade, da se ne znajo obnašati. Dragi moji iz moje generacije, poglejmo najprej nase in šele potem uperimo prst kam drugam!
Letošnje poletje bo divje. Mnogi, tako odrasli kot mladi, bomo imeli izbiro. Lahko nekaj naredimo iz sebe. Lahko pa v svoje telo in um vnesemo kup neumnosti za hudo jesen. Izbira je vedno naša, ponudba skušnjav vsak dan večja. Nekaj za v nos, nekaj za po grlu, nekaj za oči. Želimo pozabiti na vsakdanjo bedo, zato tlačimo vase balast in bežimo od realnosti. Dopusti, še več dopustov, nekam stran, v oddaljene kraje na kredit. Naj gre vse v maline za dva tedna blažene pozabe. Veste, poletje bo divje, jesen pa trda. Vzemimo se v roke in naredimo nekaj koristnega iz sebe. Propademo lahko vedno, ta možnost nas čaka za vsakim vogalom. Samo ne še danes, ne še letos, mogoče kdaj drugič. In ko ravno ne boste nad nečem bentili in se pritoževali si vzemite nekaj čas za debato z mladimi. Veliko nam imajo povedati. Dobro bi jih bilo slišati.

Matc Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 21. 6. 2014