Diagnoza: pedagog (sobotna kolumna)

Moja življenjska sopotnica trdi, da bolje pišem, kadar opisujem tematiko, ki se me je dotaknila, razjezila ali prizadela. Zato je dobro, da pobrskam po dogodkih zadnjega tedna in iz njih izluščim nekaj opaznega. Do tega še pridemo, zavijam s poti, da opravičim naslov. Moj spoštovani kolega, ki dolga leta deluje kot uspešen psihoterapevt, je malo v hecu izjavil, da biti pedagog ni poklic temveč diagnoza. Glede na to, da mi je to anekdoto v smehu povedala že omenjena soborka, ki ima sama to izobrazbo ali diagnozo, bo v tem dimu tudi nekaj ognja.

Zdaj pa kronika minulega tedna. V kratkih komunikacijskih prebliskih sem naletel na nekaj ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z izobraževanjem naše dece. Zgrožen sem ugotovil, da je stopnja in količina osebnostnih težav pri njih zaskrbljujoče visoka. Brez nadutosti, tudi med svetovalci takšni odkloni odlično cvetijo, le vprašanje je, kaj s tem naredimo. Malo se tega zavedamo in pogosto sploh ne, včasih poskušamo razčistiti te slepe pege s pomočjo bolj izkušenih in spretnih ljudi. Skratka, nekaj delamo na tem. Trik pri vsem skupaj je, da je še bolj zapleteno, da imamo do določene mere osebnostne motnje izražene vsi, kar ni nujno moteče. Absolutno psihično zdrave osebe pač ni. In drugi velik problem je, da se tega pri sebi težko zavedamo točno zato, ker imamo tam neke vrste okvaro, če me razumete. Tak čuden kavelj 22 je to. No, pa nazaj k pedagogom.

Delujejo v povsem zmešanem sistemu, ki mu po spletu okoliščin rečemo šolski. Vsako leto se spreminja, saj še vedno iščemo čudežno formulo, kako naj bi sistem sploh deloval. Že več kot dve desetletji se gremo eksperiment na generacijah mladih, ki služijo za poskusne zajčke. Toliko v opravičilo vsem prosvetnikom. Ni jim lahko, to priznam. Prav tako si pogosto ne znajo pomagati, ker jim njihovi osebni odnosi debelo škripajo – tako kot mnogim drugim, žal. Vendar … pri delu z mladimi jim osebna zadrgnjenost in problematičnost vsakodnevno gleda ven pri ušesih, sije iz oči in se izraža v vsakem stavku, ki ga zinejo. Mladi to opazijo. In pedagogom težko verjamejo ali jih jemljejo za zgled. Ne glede na zanikanje mnogih so šole še vedno tudi vzgojne ustanove.

Zdaj tvegam gnev tisočev štrukljevih, ki so končno na zasluženem odmoru. Vendar iskrenost šteje več kot prijetna maskiranost – za resnični poklic učitelja ni dovolj diploma. Notranja poklicanost ali predanost ni zapisana v knjigah ali seminarskih nalogah. Potrebujemo zaradi tega posebne teste, ki bodo pravočasno izločali dejansko za mlade škodljive ljudi? Potem bi potrebovali tudi teste za primernost starševstva, kar bi večina ocenila za diskriminatorno. Za vožnjo avtomobila pač potrebuješ izpit, za vzgojo živega bitja ne. Deluje malo absurdno, kajne?

Poleg vseh ton podatkov, ki jih otroci ne bodo nikoli potrebovali so pa del obveznega programa, je zelo malo prostora za bolj preproste življenjske teme. Takoj glasujem za predmet Medosebni odnosi v vseh razredih in to z obsežnim številom ur. Pri tem ne bi smeli sodelovati predsodkov polni predavatelji, ki se še zdaj izogibajo pogovoru o spolnosti, ker je tudi za njih to »težka« tema. Pa smo spet pri testih! Pedagogi tega tedna bi za takšen predmet gladko odpadli.

Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 1. avgusta 2015