Demokratična gospa Smrt (sobotna kolumna)

Ko se majhno človeško bitje prijavi na tale svet, ne ve prav nič o tem, da bo moralo kdaj umreti. Včasih veselo in drugič togotno, pogosto pa samo začudeno, zre v tole stvarstvo okoli sebe. Počasi se uči pravil kulturnega vedenja svoje družbe, med drugim, da ni dobro, če se podela kar v hlačke in lula v loku kjerkoli. Sledijo težje vaje, ki vključujejo učenje jezika svojega naroda in tudi tega, da je za človeka primerno, da se okoli premika na dveh tačkah in to so tiste zadnje. Skozi cel ta obsežen proces mu je v začetku zavedanje smrti prihranjeno vse do trenutka, ko se v celoti zave lastne umrljivosti. Pogosto je to vzrok za manjšo eksistencialno krizo.

Nekateri spoznavajo smrt preko pokojnega svojca, mogoče umrlega domačega ljubljenčka, celo medijev ali skozi pogovor s starši. Spomnim se tega usodnega trenutka in ni bilo lahko. Nekje pri devetih letih sem brskal po Veliki ilustrirani enciklopediji, kjer so bili na antropoloških straneh predstavljeni nam tuji pogrebni obredi nekje daleč, kjer pogrebci nosijo posebno grozljive maske, s katerimi na oni svet pospremijo rajnega sovaščana. Takrat me je v celoti zadelo dokončno dejstvo, da bom tudi sam enkrat umrl in neutolažljivo sem od groze jokal. Strah pred smrtjo je potem nekako postal del mojega razumevanja, vendar bolj na robu zavesti. Sumim, da je tako z mnogimi med vami. O tem dnevno ne razmišljate, če ni ravno nujno.

Nujno pa postane, ko se gospa Smrt priplazi blizu vas in pobere koga od bližnjih. In v naši generaciji se to dogaja zdaj že kar redno, da ne omenjam ene ali dveh generacij pred nami, kjer so mnogi na odhodu. Dokler nam o tem ni potrebno gruntati, raje ne bi. S strahom pred smrtjo ravnamo zelo različno. Pogosto ga poskušamo prelisičiti s tem, da se obdajamo s kopico materialnih dobrin, v praznino mečemo predmete in denar, česar pravzaprav v onostranstvu ne bomo potrebovali. Iščemo tudi smisel tega našega drobnega bivanja, skušamo pustiti sled za zanamce, da nas ne bodo prehitro pozabili. Pišemo, sadimo drevesa, postajamo predsedniki držav in žive legende … Mogoče vse to samo zato, da ne bi za nami na koncu ostal grozljivi nič in tako tehnično sploh ne bi obstajali.

Ljudje po svetu umirajo zaradi veliko bolj banalnih vzrokov kot pri nas. Lakote, že zdavnaj pozabljenih bolezni, revščine, telesne zgaranosti pri 40ih ali igračkanja s kemijo in fiziko. Pogosto umirajo tudi zaradi nasilja drugih ljudi – posamezno ali masovno. V vojnah in genocidu izginjajo tisoči, ker niso pomembni za tiste druge. Mnogi ne bodo pustili za seboj nobene sledi spomina, praktično niso nikoli bivali. Ta misel je za domnevno civilizirano osebo nevzdržna, saj smo prepričani, da smo nekaj posebnega. In to slednje stališče podpiramo s kopičenjem še večjega števila predmetov in debelejšim računom na banki. Mogoče ji tako utečemo, smrti namreč.

Pred in po smrti se močno razlikujemo. Revni in bogati. Zadnji bodo tudi po eksodusu imeli velike marmorne mavzoleje in kipe krilatih bitij na svojem zadnjem počivališču. Siromak bo upepeljen nekje raztrosen in pozabljen. A v času umiranja in same smrti ta gospa poskrbi za popolno demokracijo – vsi smo isti. Bolj ali manj prestrašeni in goli.

Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 18. aprila 2015

Fotografija je last zapuščine Terryja Pratchetta iz serije Discworld