Dajmo fantje!

Tale kolumna je eksperiment. Nastaja med polfinalno tekmo svetovnega prvenstva v rokometu, kjer se skuša pogumna ekipa Slovencev preko Francozov prebiti na sam rob prestola tega ekipnega športa. Ko pritisnem zadnjo piko bo vse jasno, kot je tudi vam zdaj ko berete. V ušesih so slušalke, v krvi adrenalin in pritiskam na tipke v koprski pisarni. Tako, da vam je vse jasno. Najprej razlog tega športnega odmika – rokomet je moj šport, neznansko ga imam rad. Ura je 21:17, rezultat je 6:4 za domačine turnirja in dovolj časa imam, da vam povem zgodbo.

Ko sem bil smrkav mulec v 7. razredu osnovne šole, so dvorano Slovana prenavljali. Bilo je pet let od sezone, ko so »delavci« s Kodeljevega pokorili takratno Jugoslavijo v klubskem tekmovanju. Vladarji države so bili igralci Metaloplastike, a ljubljanski apetiti so bili veliki. Za klub iz Šabca je takrat igral selektor slovenske reprezentance Veselin Vujović. In, da ne pozabim, leto prej so v Los Angelesu Jugoslovani osvojili zlato olimpijsko medaljo, ko je v golu stal naš Rolando Pušnik. V času prenove (ravno zdaj je 15:12 za Francoze in bo polčas) so takratni asi s treningi gostovali v takrat precej novi telovadnici naše šole in mulci smo lahko prihajali na treninge pasti radovednost.

Z odprtimi usti in okroglih oči smo opazovali ogromne možakarje, med katerimi je izstopal bombarder Radivoje Krivokapić. O njem se je šušljalo, da ima najmočnejši »šut« na svetu, zabil je tudi po 15 golov na tekmo in navijači so noreli. Na evropske tekme, kjer je v Mostah padla tudi slovita Barcelona, je prišlo tudi do 4.000 gledalcev. Ja, v tisto škatlico! Ni bilo čudno, da so morali obnoviti dvorano, mi pa smo lahko na nekaj metrov občudovali naše idole. Takrat smo sklenili, da bomo trenirali rokomet. Slovan je kot protiuslugo šoli ponudil enega izmed svojih mladinskih trenerjev in smo začeli.

Prve ne pozabiš nikoli. Ja, ljubezni. Igrali smo s srcem, se učili taktike in tudi provokacij, ki so bile vedno del tega športa. Na ta račun sem dobil »čelno« od obilnega krožnega napadalca, ker sem ga preveč zagreto kril. Pri enem izmed protinapadov (uh, še vedno je 17:14 za Galce) sem si poškodoval ledvico, to je druga zgodba, lulal kri in končal v bolnišnici. Kasneje so mi svetovali, da je zame tega športa dovolj in obdobje romantike je bilo končano. Brez kakšnih zvenečih naslovov, kaj šele kakšnega kluba, le z mnogo čudovitih spominov. Konec koncev smo bili le skupina zagretih mladičev, ki smo imeli srečo, da smo prišli blizu svojim sanjam. Lepo je bilo.

Letos so se fantom zložile vse karte. Dobro vodstvo, odlična ekipa in tisto, kar pogosto pogrešamo, borbenost in timski duh (20:16 je za petkratne svetovne prvake). Sicer vedno navijam za naše v športu moje mladosti, tokrat pa še bolj, ker diši po senzaciji. In najbolj sem držal pesti v dvoboju proti umetni, za debele denarce kupljeni ekipi Katarja. Srčnost proti naftnim dolarjem. Palček proti igrački šejkov. In enkrat je zmagala pravica, zato danes igramo za finale. Minuta odmora je tam, slišim, in 25:19 izgubljamo. Težko jim je, sem prepričan, vendar ne popuščajo. Še 15 minut zdržite z mano. Ja, izgubili smo. Bo tole ponovitev malega finala iz leta 2013, vendar tokrat z našo bronasto medaljo? Gremo fantje!

Kolumna je bila napisana in oddana, pa tudi objavljena v časopisu Svet24 preden smo vedeli, da jo imamo … medaljo.

Fotografija je povzeta po RTV MMC (Reuters)