Človek človeku lopov (sobotna kolumna)

Človek je naduto bitje. Prepričani, da smo vladarji tega planeta, najmočnejši in najpametnejši, dokler nam narava ne pokaže svoje resnične moči. Ko ne divjajo nevihte, poplave, požari, potresi ali druge ujme in smo prijetno zavaljeni v svoji človeški samozadostnosti, si pogosto izmišljamo slabšalne primerjave, kjer vlogo nekoga z neumnimi ali negativnimi lastnosti odigra žival. Pravimo, da kot noji rijemo glavo v pesek, čeprav tega te veliki ptiči ne počnejo, smo plašni kor srne, nerodni medvedi in tašče sikajo kot gadi, če niso celo zmaji. Zato bi vlogo zveri v naslovu te kolumne moral zaigrati volk, vendar je to skrajno nepošteno. Nobena žival ni niti slučajno sposobna takšnih dejanj proti človeku kot človek sam. Zato pustimo živali pri miru in se raje ukvarjajmo s seboj.

Pred leti sem naletel na starejšega gospoda, ki so ga na poti s pokopališča, kjer je obiskal grob žene, ustavili trije prijazni neznanci in spraševali za usmeritev. Beseda je dala besedo, vsi so govorili nemško, kar je bilo gospodu v veselje, da je obudil znanje in tako so fantje v avtu navrgli, da imajo v prodaji tudi žlahten komplet nožev. Tak komplet mora imeti doma vsak skrben gospodar so vezli otrobe prodajalci. Gospod se je ogrel za ponudbo, cena je bila približno 300 EUR in zdela se mu je razumna. V trenutku šibkosti je predlagal, da ga zapeljejo domov, kjer ima denar in bodo zaključili posel. Ko so stopili v stanovanje, je cena narasla na 400 in v stiski je gospod ponudil nekaj zlatega nakita pokojne soproge. Vzeli so ga za dobrih 1.000 EUR in šli. Noži niso vredni embalaže. Znana zgodba mnogih različic.

Kličejo ljudje s sladkimi ponudbami, od astronomskih zavarovalnin, ki jih bo v žep pobasala moja soproga, ko bom končal dneve na tem planetu ali še bolje, ko bom postal trajni invalid, pa vse do iskrivih poslovnih priložnosti, kjer danes vložiš kovanec in se jutri kopaš v bazenu denarcev kot stric Skopušnik. Kaj vse prileti v moj elektronski nabiralnik! Daljni sorodniki iz Nigerije mojega priimka, ki so nenadoma umrli in mi zapustili bajno bogastvo, princi in princese raznih rodbin, ki ne morejo sprostiti svojih sredstev na švicarskih računih, dokler ravno jaz ne nakažem nekaj bankovcev in bom za to uslugo mastno poplačan. Človeška zgodovina je napackana z zgodbami takšnih in drugačnih lopovščin, ki si jih tudi najbolj zvit med volkovi ne bi mogel zamisliti za člana svojega krdela, s katerim bi mu izmaknil najbolj sočen del jelena.

Stiska hudo stiska. Obet izhoda iz težav je lahko še tako mamljiv, vendar ni realen. Kakorkoli obrnemo, do preživetja in blaginje lahko pridemo zgolj z lastnim znanjem in delom. Ne s suženjstvom in nategovanjem. Ko nas prime sveta jeza zaradi nečednosti drugih se poskušamo umiriti in zazreti vase. Ali mi delamo tako kot nam nalaga naš notranji kodeks? Potem se ne primerjajmo z lopovi in si ne želimo njihove poti do domnevnega uspeha. Vem, ni lahko. Včasih vas bo to stalo kakšne skoraj neprespane noči, kakšna je za menoj ravno danes. Ko se z glavo zarito v blazino sprašuješ, kako je lahko nekdo tako pokvarjen, da zlorablja ljudi v stiski. Vendar danes je nov dan in ne mislim nikogar ogoljufati. Že zato, da bom mirno spal prihodnjo noč.

Matic Munc

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 27.9.2014