Apatija povsod, upanja nikjer

Jezik nam je res v pogubo! Guruji različnih certifikatov nam v glave vbijajo tehnike komunikacije – nenasilno, empatično, učinkovito … Za to spretnost hodimo na tečaje, beremo knjige, gledamo posnetke, pa nič. Ne znamo! Neredko se jezikovna neroda proglasi za komunikacijskega veščaka, pa pogrne na stopnički, ki jo malček z lahkoto obvlada pri štirih letih. Torej, spustili smo se z dreves, kjer smo povsem zadovoljivo komunicirali z »ugh« in »gug«, da smo si sporočali tiste bistvene informacije za preživetje posameznika in vrste, in na tleh smo razvili možgane do takšne mere, da so z roko v roki z motoričnimi in jezičnimi sposobnostmi prignali zadevo tako daleč, da zdaj potrebujemo vsaj slovar za medsebojno razumevanje, pravzaprav pa še veliko več. Lastnega jezika ne razumemo, sami sebe ne razumemo in sploh ne komuniciramo. Zato hodimo na tečaje, po katerih nam ne gre nič bolje.

Vendar … vendar … tako pač ne gre! Jezik nam je dal Shakespearea, Dostojevskega, Bukowskega, Hemingwaya, seveda Cankarja in Prešerna, pa tudi Trubar je nam dal jezik, ki ga sploh nismo poznali, ga zapisal in ljudem omogočil, da so se razumeli! Kaj res? Čeprav so velikani književnosti svoje jezike spretno vihteli kot orožje svojih genijev, hvala in slava njim, je to danes bolj ali manj pozabljena veščina. Ali res mislite, da so ljudje okoli vas res prebrali kakšno delo teh mojstrov? Bodimo konkretni! Koliko Slovencev je bralo Cankarja za svoj užitek? Pustimo šolsko prisilo … Zdravljico ganjeni žebramo skozi od ganotja tresoče ustnice, ko naša športnica ali športnik posežeta po zlati medalji, drugače pa poznamo Prešerna bolj slabo. Ne vsi seveda. Vmes se najde vedno nekaj zagrizenih norcev, ki poznajo svetovno in domačo literaturo, ki vsakodnevno berejo, hodijo na knjižne sejme in prihajajo domov z zajetnimi klaftrami knjig. Njim vsa čast! Če imajo otroke in jih od malega navajajo na branje, potem se nam ni bati. Načitanost seveda nič ne dokazuje dejanske sposobnosti, da bi se človek s sočlovekom razumel v vsakodnevni izmenjavi besed. Sploh ne. Včasih je zadeva celo obratno sorazmerna, več ko imaš zanimanja za pisano besedo, manj te zanimajo ljudje okoli tebe, saj si z njimi nimaš nobene tekoče izmenjave besed, ki bi presegla nivo tistega istega malčka z začetka.

Človek ne bi bil človek, če si ne bi vse zadeve tako zapletel okoli svojega sporazumevanja, da tega ne zna več nihče odplesti. Sporočamo svoje občutke, svoje sumnje, sporočamo med vrsticami, uporabljamo zapletene prenesene pomene, da bi zakodirali sporočila. In na koncu se sploh ne razumemo. Oziroma, na koncu je najbolj uspešna zelo preprosta komunikacija – ustrahovanje. V resnici nič kaj drugačna od tistega, ko je večji opičnjak jezno sporočil »UGH!«, da smo ga vsi razumeli in leteli na najbolj oddaljene veje tistega drevesa, da je lahko on dobil najboljši kos mesa ali že kaj.

Kmalu bo eno leto posebnega stanja. Eno leto, kar po ustih veljamo eno in isto temo na sto različnih načinov. Pravzaprav se ne pogovarjamo nič drugega, sploh pa ne vem, če se pogovarjamo ali zgolj govorimo eden mimo drugega. Svoje teorije, nekatere zarotniške in druge prigodne, anekdote in govorice, statistike in domneve. Govorimo, ne bom več trdil, da se pogovarjamo, o eni temi celo leto, vendar se sploh ne razumemo. Ničesar si tudi pametnega ne sporočimo. Tako pač je. Žebramo brez znanja pogovora, nizamo besede brez reda … Je za to kak poseben razlog? Da se vedemo tako neumno, pa vendar predvidljivo? Imam teorijo!

Med nami je zavladala nekultura nizke sporočilnosti in visoke napetosti. Z malo znanja jezika in visoko stopnjo groženj zapisuješ svoja sporočila? Dobro ti gre! Mogoče celo prideš na čelo samega tropa. Pravijo, da smo živali, kajne? Še neki guruji, tokrat razlagalci medčloveških odnosov, nas silijo z alfami in betami, ker smo samo živali. In naše alfe so nepismene ustrahovalke, ki pljuvajo nerazumljive pokvečene besede kot kobre pljuvalke. S približno isto količino strupa. Torej vse drži – tisti spust z drevesa je bil odveč, ostali smo živali, med seboj se rangiramo po črkah grške abecede. In med seboj komuniciramo na povsem enakem nivoju kot smo to počeli takrat. Krog je sklenjen. Naš napredek je bil iluzija, saj smo zavijali v ovinek in se znašli tam, kjer smo že bili.

Danes bi Cankar seveda odprl svoj profil na družabnem omrežju ker bi hotel biti v stiku z ljudmi. Potem bi zapisal nekaj svojih idej in misli, ki jih ne bi želel nihče slišati. Pridobil bi nekaj zvestih čudaških sledilcev in veliko skupino polpismenih pljuvalcev, ki bi ga pošiljali nazaj na Vrhniko, mu v roke porivali ročko industrijskega stroja, da se mulc nauči vsaj kakšnega poštenega dela, ne pa da otresa gobec cele dneve. Potem bi ga nekateri blokirali in temu bi sledil trop ustrežljivih bet, gam in lambd, ker se ne bi želeli zameriti alfam. Kmalu bi Cankar ostal v svojem mehurčku zvestih. Kar pomeni, da se res ni kaj dosti spremenilo, saj kolikor lahko sklepamo iz poročil o njegovem resničnem življenju, za seboj ni ravno vlekel širnih mas oboževalcev. Prešeren bi imel zgolj Instagram profil, kjer bi pod pijanskimi fotografijami objavljal zbadljive nekajvrstičnice. Zaradi ponavljajočih neprimernih vsebin in številnih prijav bi mu sčasoma profil zaprli.

Parafraze imam rad. Zato sem si naslov sposodil iz enega izmed bojnih krikov fantov in deklet, ki ne želijo živeti po ustaljenih smernicah naše pravične in tudi pravičniške družbe. Malo sem ga predelal, dvomim, da mi bo kdo zameril. Ah da, ljudje smo izumili čudovit izum – sodobno kapitalistično-demokratično družbo, kjer dobijo bogati privilegije in revni batine. Vsakemu svoje. Pravično. Res je težko razumeti, da nekateri ne želijo živeti po pravilih te lepe ureditve, kjer nas v svetlo prihodnost brez virusov vodijo alfa ljudje, ki berejo samo napise na vratih, jim je vseeno za pravilne zapise besed ali postavitve vejic ter radi zagrozijo bližnjemu. To je vendar paradiž! In kako to, da nekateri ne morejo razumeti, da brezdomec, ki krši policijsko uro, pač dobi kazen, ker se ni v pravem času postrgal dol z ulic. Domov, kam pa drugam! Tja, kamor sodimo vsi, kjer naj preživljamo čas z družino, gledamo smešne serije in zaboga milega ne beremo knjig, ker od tega ni nič dobrega.

Pa še vedno trdim, da se ne znamo pogovarjati. Zame je že prepozno, imam občutek, da se niti ne želim več, raje se na daljavo in v domišljiji kregam z Milanom Kundero, ki mu gladko dol visi za mojo pojavo. V kotu se hripavo smeji Tom Waits in naju oba pošilja v tri pirovske. V mojem malem svetu je vse urejeno.

Matic Munc

Zapisek se našel svoje mesto v reviji Kralji ulice, marec 2021