Dnevnik volivca MM (volitve 2014) – četrtič

Dovolj negativizma! Dovolj tipičnega slovenskega pljuvanja. Obrnimo ploščo in postanimo malo bolj optimistični. Kateri fantje in dekleta se lahko borijo za naklonjenost podpisanega pisca, ki se še nikakor ni odločil. Da ne bo pomote! Čisto nič ne vem, kaj bom naredil 25. maja, ko bodo volitve. Iskreno. V primeru, da bo razočaranje pregloboko, bo glas dobil Peter Klepec ali švercer Martin Krpan ali kako drugo pravljično bitje. Čeprav je trenutno presek stanja hudo boren in se ne obeta nič dobrega, ne smemo  izgubiti upanja! Pot je še dolga, vmes je cel mesec april in pustimo se presenetiti.

Najprej mogoče nekaj besed o projektu Sanjska služba. Zdaj, glede na to, da sem že na listke dopisal Chucka Norrisa in vesoljca Baumgatnerja, in da imam vseeno precej ciničen odnos do slovenske kloake imenovane politika, mi sama ideja, ki smeši cel proces izbire, ni tako mimo. Žreb bi na koncu izbral nekega Janeza Novaka ali Marijo Kovač – na tem mestu se globoko opravičujem vsem, ki vam je res tako ime in vas pogosto izberemo kot primer slovenskega Slehernika ali Slehernice, saj vam gre verjetno že vse skupaj precej na jetra – in dotični/a bi dobil/a sanjsko službo slovenskega poslanca v evro parlamentu. Ideja skriva v sebi nekaj soli – kdorkoli bi bil lahko naš predstavnik in res ne more biti kaj prida slabši od kariernih politikov, ki v resnici ničesar ne naredijo. Zdi se mi zabavno, sicer z grenkim priokusom, pa vendar. Vendar vseeno v meni ždi tiha misel, da bi lahko v Bruselj in še dlje odpotoval nekdo, ki bo res reprezentant mojih interesov, nek divji škis, ki ne bo šljivil vseh protokolov in se bo tam znal priglasiti k besedi in povedati nekaj krepkih. Ki bo našel nekaj evropskih somišljenikov in z njimi osnoval trezno evroskeptično skupino brez odvečnega nacionalizma. Izžrebani Slehernik ali Slehernica sta seveda strel na srečo. Tako sem v končni fazi vseeno malo v dvomih. Raje bi nekaj bolj zanesljivega.

Že nekaj časa se po kuluarjih govori in na tiho tudi kdaj kaj napiše o možnosti, da se na letošnjih volitvah pokaže skupina resničnih Neodvisnih, torej lista resničnih imen ljudi z integriteto in brez političnega tovora. Realnih ljudi, mogoče celo precej mladih in razumnih. Ali pa tudi starejših in tudi razumnih. Če bi bil na tej listi novinar Vasja Jager ne bi imel jaz nič proti. Tudi Erik Brecelj bi mi sedel. Sam se ne bi branil niti Mihe Mazzinija, dr. Alojza Ihana, Anite Ogulin, Eugenije Carl, Arneja Hodaliča, in recimo Benke Pulko. Hopla! Osem imen, kar je cela lista. Seveda je nastal zgolj v moji glavi. Kot sem napisal v uvodu pa upanje obstaja in dokler ne pade zastavica vloženih kandidatur ne moremo vedeti. Če se pojavi takšna lista Neodvisnih od nekje iz niča in če bi bili na njej pogumni ljudje s karakterjem … potem sem z vami. Možnosti so zelo majhne, vendar …

Pirati. Ja, oni imajo moje simpatije. Obstajali so že pred vstajniškim valom, mirno in v ritmu se gradijo. Vsaj tako upam. Ime in logotip nagovarja mojo uporniško nrav. So del evropskega gibanja. Rok Deželak je kul dec, čisto mimogrede ga poznam in mu zaupam. Do sem vse ok. Ampak …ne vem še, če bodo imeli svoj seznam na volitvah. Nekako tiho so. Prav tako ne vem, kakšna so njihova stališča, če jih seveda imajo, do tematik socialne države, zaščite otrok in reforme pravosodja. To bi me res zanimalo. Glede na informacije, da so pred kakšnim tednom ustanovili ali vsaj utrdili (nisem povsem gotov) Evropsko piratsko stranko, katere predsednica je 24-letna Amelia Andersdotter, pričakujem da bodo tudi Slovenci na tem valu. Njihovemu pozivu k transparentnosti države in upoštevanju človekovih pravic lahko zgolj prikimam, vse kar sodi k prostemu internetu in varovanju zasebnosti na medmrežju pa je tudi vredno podpore.  Če tole bere kak aktivni Pirat, dajte še kaj od sebe! Zdaj je čas za berljiv in razumljiv program.

In na koncu našega današnjega druženja še Združena levica, ki je sestavljenka treh strank. TRS je imel zadnjo rundo kar veliko mojih simpatij, dokler nisem na internetu prebral njihovega programa in ugotovil, da nimajo pojma o tematikah, ki zanimajo ravno mene – pravice otrok, pravosodje, socialna politika. Zato sem jih takrat ocenil za zgolj ekologe in to je pač premalo. Njihov obraz je Matjaž Hanžek, ki ni nov. DSD so šleperji, če mene vprašate, ki niso čisto dobro vedeli, na kateri voz bi skočili. Dr. Franc Žnidaršič seveda ni nov obraz. In potem je tukaj Iniciativa za demokratični socializem. Ideološko čista in jasna. Luka Mesec bo artikulirani novi obraz, kar je vsekakor dobro. V tej navezi so najbolj jasno ideološko profilirani. Zame pač žal celo preveč. Pod križem in rdečo zvezdo so umirali ljudje in to je katastrofa. Javkanje bolj desno zasukanih, da je ideja demokratičnega socializma norost že v samem imenu, saj nujno s seboj prinaša tudi preganjanje drugače mislečih in celo gulage, je malo hudo. Socialistov je na cele kupe po celi Evropi in zaradi tega še ni prišlo do diktature marksistov, je pa res, da imamo sami že nekaj izkušenj s socializmom na tej zemlji in se ni dobro obneslo, saj so nedolžni ljudje zaradi tega res bili preganjani in celo ubiti. Mogoče zato predpona demokratični kaže na razliko od tistega, ki tak ni bil in ga že poznamo. Zavzemanje za ukinitev kapitalizma in uveljavitev namesto njega socializma pa je zame preveč konservativna poza. Dečki, gremo naprej. Ali obstaja tretja pot, kjer ni potrebno iz omare nujno vleči strica Marxa, temveč raje zajahati nekaj bolj sodobnega in ob tem še ne jeziti ljudi s simbolom, ki ima pri nas tudi krvavo zgodovino. Zato vam kljub plusu za ideološko izbrušenost dajem zraven minus za ideološko zastarelost. V končni fazi vas ne bom volil, skoraj gotovo. Pričakujem namreč, lahko pa se motim, da boste na meni zanimivih področjih, ki sem jih že večkrat zapisal in se ne bom ponavljal, abstraktno nedoumljivi in praktično nevedni. Če se motim in presenetite z načrtom zaščite otrok, ki mu lahko prikimam, pa je vse možno. Po domače, čisto vseh kart še niste zapravili.

Tako vidite, sem lahko tudi podpisani povsem pozitivno naravnan in poln upanja. Ni vse v kahli, spoštovani bralci in bralke! Če že na začetku te dirke za 8 sedežev v Evropi sam najdem vsaj štiri oporne točke, ki niso povsem zgrešene, potem lahko strumno zremo v prihodnje dni in mogoče pričakamo nekaj svežega, pogumnega, strokovnega in celo dokaj neobremenjenega. To bi bilo lepo, saj si mogoče vsi skupaj zaslužimo nekaj bolj svetlih otočkov v tem zamazanem morju, v katerem mahamo z ročicami in se med nami nekateri, žal, tudi utapljajo.