Povratništvo in prevratništvo – zaporski sistem v Sloveniji

Do nedavnega sem bil birokrat v slovenskem zaporskem sistemu, tak je bil moj uradniški naziv. Zdaj sem obsojen ter prestajam kazen hišnega zapora in prepoved opravljanja poklica. Ob tem ne bom opustil možnosti delitve besed. Pisanja in govorjenja. Zato danes nekaj vtisov štiriletnega službovanja v ljubljanskem zaporu. Kako deluje zaporski sistem v Sloveniji?

Pravice in resnice ne iščite na slovenskih sodiščih, dobili boste zgolj pravnomočne obsodbe, takšne in drugačne. Nekatere vam bodo v korist in druge v škodo. Rezultat, na katerega bo Država v končni fazi pritisnila svoj pečat, je veliko bolj odvisen od povsem drugih faktorjev kot je ugotavljanje resnice. V tem spletu možnosti najbolj izstopa vaša predhodna kaznovanost in socialni status. Stigma, ki jo dobi nekdo, ki se je že zapletel z pravosodnimi organi, je vztrajna. Določa odnos do te osebe in vzbuja kopico stereotipov v vseh, ki pridejo osebi čez pot. Ko je enkrat določeno, da »njega pa že poznamo«, je realna možnost nekakšne rehabilitacije slaba. V to past dodatnega sojenja že obsojenih ljudi sem zapadel pogosto tudi sam in na to nisem ponosen. Socialni status osebe je ključnega pomena tako pri kvaliteti pravnega varstva kot, ponovno, pri odnosu odločujočih do osebe. Brezplačni odvetniki, ki se niso nikoli pojavili pri priporniku in so na obravnavi svetovali napačno, pavšalno in škodljivo, niso redki. Denar igra bistveno vlogo pri tem, kakšne kvalitete bo vaše pravno varstvo. Pravičnost sojenja žal ni absolutni pojem, temveč močno relativen.

Kršenje zakonov je lastna odločitev posameznika ali skupine. Če pustimo ob strani ljudi, ki so si za svoj način življenja izbrali prestopanje meje zakona in poznajo ter sprejemajo tveganje tega, da bodo mogoče ujeti in kaznovani, je velik del tistih, ki sem jih srečal na službeni poti,  to odločitev sprejelo v določeni stiski, v določenih težjih okoliščinah … Še več, takšno odločitev so sprejeli večkrat. Ne morem mimo misli, da bi lahko pravilno preventivno in izobraževalno delo v mnogih ranljivih skupinah ljudi vsaj zmanjšalo možnost takšnih odločitev, da ne govorim o tem, kaj vse bi bilo možno narediti v procesu tako opevane rehabilitacije posameznika.

Poglejmo uradno stališče Države. Obsojenec je začasno izločen iz družbe, kar je začasna razbremenitev družbe. Omejitve svobode je opomin, kakšne so lahko posledice določenih dejanj. Po koncu izolacije te Država, kot dobra mati, ponovno sprejme v svoj objem in ti nudi vso ljubezen in zaščito. To je pravljica za otroke. Družba ljudi, ki ni imela nobenega opravka s pravosodjem, recimo nekakšna tiha večina, se ob obsodbah različnih prevratnikov oddahne. Lažje živimo, če so zločinci za rešetkami in se tako počutimo manj ogrožene. Ta občutek je lažen in varljiv, saj na drugi strani v družbo ravno vstopajo ljudje, ki so svojo izolacijo prestali in jim ista družba nima kaj ponuditi. To je realnost brezpogojnega sprejemanja stigmatiziranih ljudi. Dobro deluje na papirju, zanič v praksi. Prostost, ki jo jemljemo kot samoumevno, dobi svojo vrednost v trenutku, ko nam je vzeta. To ni enostavna izkušnja in pušča posledice. Da bi se ta izkušnja neposredno prelila v opomnik pred bodočim kršenjem zakonov pa je pogled na človeka, ki preveč spominja na pse Pavlova. Ne gre tako.

Povratništvo je socialni problem. Razlogi za povratništvo ležijo v različnih oblikah revščine in izločenosti. Bivanje, preživetje sebe in družine, okolje prijateljev in znancev, zdravje … nekatere postavke naših življenj, ki so za mnoge običajne in za druge težko dosegljive. Tukaj se znajdemo v paradoksu, ko družba načeloma želi marginalizirane ljudi vključiti v svoje običajno delovanje, vendar konkretno naredi malo. In seveda imamo na drugi strani pripravljenost posameznika, da to tudi res naredi. Uspešno socialno delo naj bi srečalo na polovici te poti. Ponujamo dobre možnosti, človek jih sprejme in uporabi. Ker je odgovornost vsakega človeka za njega samega res njegova in se v ta del lastne volje ne mislim spuščati, ostanimo pri možnostih, ki jih Država ponuja.

Postpenalna skrb je v Sloveniji eno od pooblastil centrov za socialno delo. Načrt pomoči naj bi bil narejen v tesnem sodelovanju med posameznikom, zaporom in centrom. Naj bi bil, saj pogosto pomeni zgolj birokratsko kljukanje možnosti, v končni fazi pa se konča pri denarno socialni pomoči. Celostna rehabilitacija človeka je zgolj ideja. Možnosti resnične zaposlitve? Varno bivanje, mogoče v drugem okolju od znanega in nevarnega? Socialno vključevanje v dejavnosti, ki so konstruktivne? Zdravstvena oskrba, ki človeku pomaga zaživeti bolj polno življenje? In zraven ključni ljudje, ki bodo posamezniku ob njegovi motiviranosti res pomagali.

Ključni ljudje bi morali imeti stik z življenjem. Z resničnim življenjem in ne bajkami v literaturi. Ko zapišem »morali« to tudi resno mislim, podobno kot resno mislim, da jim mora biti delo z ljudmi blizu in morajo imeti določeno mero empatije. In čez vse to tudi znanje. Čeprav v resnici v Sloveniji ta trenutek ni na pretek možnosti za postavljanje na noge, še vedno obstajajo. Potrebno jih je poiskati, povezati in uresničiti. Kot sem že zapisal, seveda ob motivaciji posameznika. Ključni človek naj bi obsojenca jemal kot Človeka, kot individualno osebo s svojimi posebnostmi in značilnostmi. In ne kot številko v spisih.

Sisteme tvorijo tako pravila kot ljudje. Pravila so lahko včasih nerodna in toga, kar lahko ljudje s svojim osebnim pristopom in znanjem nadgradijo in iz tega nastanejo zgodbe z dobrim iztekom. Nič pa nam ne bi pomagal čudovit in fleksibilen sistem, če bi ga morali uresničevati togi in rigidni ljudje. Kje smo torej? Že nekaj časa smo v stanju togega sistema togih ljudi. Ob naslednji statistiki bomo lahko spet premetavali stolpce številk zaprtih, njihovih demografskih podatkov, prezasedenosti zaporov in druge gole podatke. Vsebina dela z ljudmi, ki naj bi bila esenca resnične rehabilitacije, če ta obstaja, pa bo očitno še nekaj časa nebodigatreba pri odločujočih na področju zaporov.

Matic Munc

Članek je bil objavljen v reviji Kralji ulice marca 2014