Prešernov nagrajenec, pravnik in pisatelj Vladimir Kavčič je v zahvalnem govoru pošteno povedal tisto, kar nam gre. Letnik 1932 ima do tega vso pravico, zastopa generacijo starejših in bojda modrejših. Njegovim besedam velja prisluhniti, saj je segel krepko onkraj ozkega kulturniškega dometa. Spomnil nas je, da je ugasnilo več kot 1.000 gospodarskih družb, da je število brezposelnih naraslo na 130.000, da je 300.000 prebivalcev Slovenije na robu revščine in da ne mine dan, da ne bi bili opozorjeni na številne lačne otroke. Rekel je, da je to civilizacijska sramota brez primera. Potem je pribil, da slovenska politika za oživljanje gospodarstva in zmanjševanje brezposelnosti ne naredi niti koraka. Vrh, vsaj zame, je bila izjava, da ne preseneča, ko ena sama stranka evidentira 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra. Slovenija se je spet znašla v položaju, ko ni več sposobna preživeti lastnega prebivalstva. Takšne besede je namenil Slovenkam in Slovencem lavreat. To je bil grenak in iskren povzetek resničnega stanja v domovini.
Vzporedni svet, v katerem živi slovenska politika, na takšne pozive ne sliši dobro. Vse stranke, stare, nove in zares nove, se pospešeno pripravljajo na prve volitve pred vrati. 25. maja 2014 bomo volili namreč volili predstavnike za Evropski parlament. Vzdržal se bom zgodovinskih primerjav zaradi datuma, sem pa skoraj prepričan, da bo kak nadebudni strankarski oglaševalec vse skupaj izkoristil kot poziv na dan mladosti, radosti …
Kaj sploh je Evropski parlament? Vemo kaj o tem, kaj tam počnejo naši izbranci? Smo jih kdaj slišali govoriti na govornici pred kolegi? So med svojimi strankarskimi, namreč ne pozabite, v evro parlamentu gre za vključenost v velike nadnacionalne stranke, ugledni? Baje se trudijo po svojih močeh, kar verjamem. Na medmrežju sem ujel sicer en govor enega izmed njih in se mi je milo storilo ob angleškem jamranju našega poslanca, ki ga je poslušala peščica zehajočih kolegov. Evropski parlament je mašina, stroj, v katerem se meljejo birokratski akti mastodonta, ki sliši na ime EU. Trenutno je poslancev vsega skupaj 736, Slovencev v parlamentu 7. Z Lizbonsko pogodbo od letos dalje 8 Slovencev. Prav. Ena izmed simpatičnih finančnih podrobnosti delovanje Parlamenta je recimo v tem, da dvanajstkrat letno zaseda v Strasbourgu, preostala zasedanja potekajo v Bruslju. Zakaj je tako mi ni jasno. Enkrat mesečno celotna logistična odprava zapusti Belgijo in se seli v Francijo. Taka selitev je seveda povsem brezplačna, kajne. V resnici je vse skupaj praktično zastonj. Seveda.
Leta 2009 smo v Sloveniji zadnjič imeli evropske volitve, udeležba je bila 28.4%. Letos bo verjetno podobno. Odtujenost politike od ljudi se samo povečuje. Spremljali bomo predvolilne kampanje, ostroumne debate in seveda grebenje za tistih osem dobro plačanih in relativno varnih stolčkov. V vmesnem času recimo ni dobro sprejemati podkupnin, ker potem tudi ta stol izgubiš. Vse ostalo je varno in prijetno oddaljeno od domovine. Vpliv na evropsko politiko zanemarljiv.
Kakšno zvezo ima to z opažanji nagrajenca Kavčiča si lahko odgovorite sami.
Matic Munc
Prispevek je izšel v časopisu Svet24 dne 15. 2. 2014
Prijavite se na moja e-obvestila
Ko bom na spletni strani objavil nov prispevek, vas bom o tem obvestil preko e-pošte. op.a.: ob prijavi vam podarjam brezplačni dostop do enega izmed mojih plačljivih predavanj v živo na spletu, ki sem jih organiziral pred 3 leti v okviru projekta Motivacija za življenje
Hvala. Preverite vaš e-predal, saj morate prijavo na e-obvestila potrditi
Napaka - poskusite ponovno!
Obris bruseljske stavbe je na las podoben babilonskemu stolpu. Prepričan se, da to ni naključje pač pa na-ključ-je. Torej, izvir vsega greha in zla izhaja iz …