Obračam nov list

Pred tedni sem si obljubil, da bom na današnji dan napisal blog s pomembno vsebino. Nisem pa vedel, kakšna ta vsebina bo. Nekako v obrisih se mi je dozdevalo, da se bo veliko vrtelo okoli simbolike datumov, številk in obletnic in drugih časovnih mejnikov, zato je mogoče dobro, da se tega držim. Počutim se tudi dolžnega, da vse to zapišem – delno kot opomnik sebi in delno kot pojasnilo tebi, ki to bereš. Danes je za mano spet ena izmed slabo prespanih noči, med vrtenjem v postelji so mi skozi možgane švigali stavki in trditve, ki sodijo v ta zapis, vendar jih v resnici nisem zabeležil. Obstaja velika verjetnost, da so izpuhteli in boste zdaj dobili njihove slabše približke. Ponoči je vse zvenelo tako dobro in logično. V moji glavi. Zdaj imam problem začeti.

Pred 20 leti sem se začel poklicno ukvarjati z nasiljem. To tudi zveni zelo čudno. Čakajte … poskusim ponovno. 20 let delam s primeri nasilja kot svetovalec v različnih oblikah, večinoma z oškodovankami tega človeškega pojava, eno obdobje tudi s storilci. Verjel sem, da mi je to kar dolgo obdobje prineslo debelo kožo in kopico izkušenj, vendar so dejstva malo drugačna – izkušnje da, debelost kože niti ne. Zadnje obdobje, recimo skoraj točno dve leti, sem začel vedno bolj trdno verjeti – in začuda, še vedno verjamem – da ima povprečni svetovalec glede na svoje kapacitete na zalogi povprečno število primerov in srečanj. Neko svojo lastno kvoto, številko točk svetovalnega zaupanja. In ko enkrat to zalogo pokuriš in porabiš, delaš na škrge. Trdno sem začel verjeti – in še vedno verjamem – da sem v teh dveh desetletjih svoj varčevalni račun svetovanj povsem postrgal po dnu, se izčrpal. Vedno težje mi je bilo poslušati težke zgodbe ljudi, ki ne samo, da so se soočili z neverjetno nasilno naravo soljudi, trpeli so zaradi okornosti, neumnosti, nepravičnosti in včasih odkrite zlobe državnega sistema pomoči. Prav ta drugi del, institucionalno nasilje, me je vedno bolj bolelo in obremenjevalo. Še tako vztrajno prepričevanje, da se je sistem v zadnjih dveh desetletjih izboljšal in posodobil, so mi podrla čisto sveža grozljiva dejstva življenj posameznikov, ki jih kot družba nismo uspeli zaščititi. Še več. Uspeli smo jih dodatno ponižati in prizadeti. Pišem v prvi osebi množine. Mi. Mi vsi. Kot družba. Kolektivno odgovorni. V resnici sem spoznal, da smo naredili veliko premalo za odpravo teh krivic. Tukaj sem se soočil z lastno nemočjo, hromečo pošastjo, ki zajeda psiho. V resnici ne moreš narediti ničesar na sistemski ravni. Sistem je utečen stroj. Do takšnega sklepa sem prišel in spoznaval vedno bolj resnično, da kot svetovalec za nasilje ne morem več delati. Vem, v zadnjih letih sem na to temo napisal kopice besed, blogov, sestavkov, objav na omrežjih, vendar zdaj povsem trezno sporočam, tega ne bom počel več. Dovolj je bilo. Moja kvota je izpolnjena. Hvala vsem za pozornost, vzpodbude in komentarje zadnja leta, vendar se to obdobje končuje z današnjim dnem. V primeru, da vas zanimajo razlogi in pojasnila, berite dalje.

Sedaj je že jasno, da je bilo zadnje obdobje mučno. Mučno na veliko različnih načinov, predvsem pa je povzročalo precej grozeč vrtinec temačnih misli, napadov tesnobe in splošnega obupa. Postajalo me je vedno bolj strah, da bo tako ostalo za vedno. Drsel sem, bolj padal, v brezno depresije in hromečih strahov. Na srečo sem imel oporo redkih bližnjih, saj več ljudi tako ali tako ne spustim blizu, imel sem profesionalno pomoč, kar je bilo res nujno in počel sem tudi tisto, kar načeloma rad počnem – pisal sem. Iz različnih fragmentarnih zapisov je nastala dolga kača besed in potem celo poglavij, ki sem ji zasebno rekel »čudna« knjiga in ima celo naslov – Hudičevo leto. Zadnje poglavje sem simbolično zapisal na Silvestrovo 2023, prav 31. decembra. Tako sem se odločil in od takrat te datoteke na računalniku sploh nisem več odprl. Odločitev je bila dvojna. Da iz tega težkega obdobja nastane neka knjiga in da se s prelomom leta tudi prelomi moje početje, torej, da nekaj spremenim. Knjiga zdaj tam počiva in niti slučajno mi ni jasno ali bo kdaj ugledala luč sveta tudi za druge ali bo ostala zgolj kot spomin na terapevtsko orodje za brodenje po mračni psihi. Ta trenutek mi je dilema nepomembna. Mogoče bo tako ali pa tudi povsem drugače. Zase ohranjam zgolj opomnik, da je bilo »hudičevo leto« precej daljše od koledarskega leta, da je bilo strašljivo zame in bližnje, da če bi lahko podpisal obljubo, potem bi prosil, da se to nikoli več ne ponovi, čeprav tega ne vem. Je pa tudi nežen opomin drugačne vrste – na vse tiste, ki preživljate težke čase, kako je to mučno, kako boleče in kako včasih osamljeno. V družbi nasmejanih obrazov svojega mračnega raje skrijemo v blazino in upamo, da mine. Trenutno lahko olajšano zapišem, da je zame to obdobje minilo. Ni pa izginilo. Ne v spominu in žal mogoče tudi ne za večno. Res nikoli ne vemo.

Nov časovni mejnik (zdaj mi že lažje teče, že vem kam grem in tudi nekaj misli nočnega premetavanja sem ujel). Približno 15 let tudi pišem različne kolumne – včasih za časopise, pa seveda ponovno za blog ali oboje. Vedno je bila želja urednikov – pa tudi moja lastna – da se skozi omejen obseg besed sliši kritika našega političnega stanja in sranja. Bilo je celo obdobje, ko sem imel dovolj časa in energije, da sem vsak dan zapisal tako kritiko in jo objavil. Bilo je neko predvolilno obdobje v tem desetletju in pol. Res ni pomembno kdaj, je pa vse nekje na medmrežju ohranjeno, če bi ravno koga še kdaj zanimalo. Mene namreč nič več. Januarja 2024 sem napisal zadnji politični blog, kjer so zajeti pogledi, za katere močno dvomim, da jih bom kaj dosti spremenil. In ker ti pogledi nakazujejo na popolno ujetost naše dežele in njenih političnih akterjev v klobčič korupcije zadnjih 30 let in več, ki ga seveda sam ne bom razpletel za časa svojega življenja, sem odnehal. Mogoče je čas za mlade sile kritike. Mogoče je čas za svež pogled, mogoče celo za rešitve. Jaz je iskreno tukaj ne vidim, rešitve namreč in o tem ne bom več pisal. Nič več politike. Hvala vsem, ki ste ta leta z menoj bentili, se pridruževali in tudi kritizirali. Priznam, da sem vedno več ignoriral in tudi blokiral, saj sem izgubil voljo do debatiranja na internetu o teh temah, ki se mi zdi vedno bolj popolna izguba časa. Debatiranje o politiki, ne internet sam po sebi. Zaradi takšnega in podobnega razmišljanja se je izoblikovala odločitev, o kateri v naslednjem odstavku.

V mojem internetnem brskalniku je bil vedno odprt tudi zavihek novic. Vedno. Običajno sem ga tudi bolestno osveževal, celo na minuto. Novice. Podprto z bivšim omrežjem Twitter (sedaj X), je bil to tudi odvisniški odnos, kjer se je strah pred tem, da bom kaj zamudil boril z zadoščenjem, da vem, kaj se dogaja. No, zadnji mesec tega ni več. Zavihek sem pobrisal in ga nisem ponovno zagnal. Včasih sem še malo poškilil glede športnih novic, a tudi to opustil. Zjutraj in čez dan poslušam Val 202, vendar ga ugasnem, ko so novice in prižgem, ko je ponovno glasba. Res ne vem več, kaj se dogaja pri nas in po svetu. Tokrat sem skoraj zgrešil premik ure, čeprav bi me o tem verjetno opozoril računalnik sam. Namerno in skoraj vodotesno sem se zaprl v skafander mojega sveta, ki želi biti drugačen. Rezultati so zanimivi. Počasi in vztrajno se je tudi algoritem mojih obstoječih družabnih omrežij spremenil in mi zdaj kaže zgolj podobo živali (seveda) in pa veliko glasbe, o kateri bom v tem blogu še pisal. Res mi postaja povsem vseeno, ali imamo zgolj pohlepnega predsednika vlade ali paranoičnega, docela nesposobno vlado ali zgolj delno … lagal bi, če bi trdil, da do mene novice ne pridejo. Seveda jih ujamem in zadnji mesec ujamem tudi samega sebe, da bi o tem vroče debatiral in se pritoževal, vendar ogenj hitro ugasne. Nima smisla. Vem, da ta namišljena vodotesnost pred poplavo politike ne bo večnega veka, vendar jo mislim braniti kar vztrajno, Tudi zavoljo svojega notranjega miru in spoznanja, da nimam nič več in nič manj, če poznam novice. Ne … v resnici imam več – glodajoče sekiranje in živčnost. Samo tega res ne potrebujem.

Nov mejnik. 10 mesecev. Bom kratek in neposreden. Danes je 10 mesecev, kar sem nehal kaditi. Odločitev je bila lahka, vztrajanje pri opustitvi lahko in stoprocentno, posledice pa težke. Moje telo je bilo kar 35 let navajeno na vnose nikotina in na druge sproščujoče užitke kajenja, druženja ob smotki tobaka pa nekaj, kar sem dojemal kot nujni del sebe. Telo se je začelo trgati iz tega z določeno mero muk. Pri iskanju podatkov o resničnih telesnih posledicah po opustitvi kajenja, pravzaprav nisem našel kaj dosti napisanega. Imate cele kupe blesavih nasvetov in spodbud, ki so sicer povsem dobronamerni in zgrešeni, vendar nisem zasledil prav veliko zapisov v slovenščini, kaj doživlja telo bivšega kadilca pri resnični preobrazbi. Pa prosim ne omenjajte tiste časovnice, ki jo izvrže vsak medicinski spletni naslov. Poznam. Mogoče tudi statistično drži, vendar … No, osebna izkušnja je precej mučna in glede na osebne izkušnje ljudi z mednarodnih forumov sem nekje ven iz najhujšega. Ponosen nase, da res nisem prižgal 10 mesecev, v klubu anonimnih kadilcev bi dobil kak žeton. Nočem postati zdaj agitirani nekadilec, ki prepričuje kogarkoli v karkoli, sem le spoznal, kako se je zdaj korenito spremenil moj način preživljanja pavz in kako včasih nimam nobenega početja na druženjih, ker se seveda vse zabavno počne zunaj na čiku. Tam pa večinoma nisem, ker mi je – tako so tudi napovedali forumi – začelo precej smrdeti in se zdaj včasih opravičujem vsem nekadilcem, ki sem jim smrdel dolga leta, ker zdaj spoznavam, da je to res precej nadležno. Je pa vse potegnilo ven še eno slabo navado mojega otroštva – grizenje nohtov zaradi živčnosti. Verjetno bo tudi to spet trajalo. In da, sem živčen in ne grem na čik in vse skupaj je še malo težje, ker se ukvarjam z glasbo, kjer je tobak precej pogost spremljevalec in ja, pač … Dajmo malo po težji poti, če je možno! Ah, sploh ni bil tako kratek odstavek.

Če ste se prebili do sem, potem vam je že jasno, da se je neka sprememba zgodila točno tri mesece nazaj. Za Silvestrovo 2023. Res je. Nisem podaljšal svoje zadnje službene pogodbe in po nekaj letih sem se ponovno prijavil na Zavod za zaposlovanje v iskanju službe. Resnično nisem vedel, kaj bom, potreboval pa sem nekaj počitka in razmisleka. Scena služb me je presenetila. Služb je na ducate, ljudi, ki bi želeli delati, pa ni. Prijavljal sem se na vse, kar se mi je zdelo zanimivo ali primerno in s tega mesta se zahvaljujem vsem, ki ste me poklicali na razgovore. Včasih sem bil celo edini kandidat in odločil sem se, da bom iskreno govoril o svojih dilemah in zadržkih. Imam težave z neumnostjo ljudi, nekoristnostjo, krivico in avtoriteto. Kar veliko težav za kandidata. Imam skoraj 23 let delovne dobe. Delal sem v različnih okoljih. Tako sem zadnje tri mesece spoznaval, da sem v novem precepu – služba da ali ne. Kaj narediti v želji po varnosti, če se težko prilagajam novim okoljem? Novim sodelavcem? Novim sistemom birokracije. Odločil sem se, da si vzamem tri mesece za razmislek in ti trije meseci se iztekajo danes. Tako sem se odločil in to obljubo držim. Proti koncu tega četrtletja je bila tesnoba zaradi pritiska odločitve vedno večja in potem počila dva tedna nazaj. Vem, kaj jo je povzročilo. Dobil sem zavrnitev svoje vloge za službo, kjer sem se celo videl. Pa nisem prišel niti do razgovora. Spoznal sem, da se slepim. Težko bi se toliko prilagodil, da bi ustrezal. Ne bom postal psiholog po merilih stroke za službe, ki so na voljo na trgu dela za psihologe. Svoboda pomeni nekoliko več od želje po trdni varnosti. Zaradi tega sicer tesnoba ni nič manjša, zdaj me je strah ko psa zaradi odločitve, vendar vsaj v dilemi nisem več. Ne, ne grem več v službo.

30 let je tega, kar se naredil avdicijo in vstopil v svet medijev in glasbe. Ljubitelj že prej sem se nekako prerinil do notranjega kroga, obiskoval koncerte po službeni dolžnosti, vodil radijske oddaje, užival privilegij vpisa na »guest liste«, pisal recenzije, soorganiziral dogodke in tako dalje. 30 let. Več kot pol mojega življenja. Vendar nikoli to ni bila glavna profesionalna pot, bolj vzporedna, vseeno z veliko značilnosti hobija. Zdaj je drugače. Odločitev, ki je dozorela pred dvema tednoma in sem danes dolžen jo sporočiti – bolj zaradi sebe, pa malo tudi zaradi vas – je takšna: svobodnjak bom. Delno na področju glasbenega posla kot glasbeni agent in coach v Scratch music agency, ki jo ustvarjamo s kolegicami in kolegom, in delno kot psiholog predavatelj za tiste, ki se želijo pogovarjati in učiti o duševnem zdravju, delu z mladimi in praktični psihologiji na drugačen način od okvirjev. Ne bom se kaj dosti spremenil. Tako, zdaj je zapisano in kot veste, strah me je. Čutim prijetno vznemirjenje in tudi zavest, da je odločitev prava, vendar pojma nimam, kako bo to vse šlo. Najprej je prišlo kar nekaj iskrenih čestitk krasnih ljudi, ki se jim zdi, da je to prava pot, potem pa sem srečal prvega znanca na stopnicah nekega poslovnega objekta, ki je sam v istih vodah in rekel: »Saj veš, da bo jeba, ane?« Nekje na robu zavesti vem, da bo čista jeba, vendar se tolažim, da bom počel nekaj, kar me veseli. Ali bo za preživetje? Upam. Tako da – če vas zanima karkoli o glasbenem poslu, glasbenem coachingu, stikih z javnostmi v glasbi, psihologiji v praktičnem pomenu (glasba in tudi drugače), potem ste zelo dobrodošli na teh straneh. Najbolje, da se naročite na novice. Blog bo bolj živ. Bolj pogost.  Iz mojega balončka brez dnevnih političnih novic. Hvala, ker ste prišli do zadnje pike.