Kultura laži in zahrbtnosti

Lucidni splitski hiphoperji TBF v enem izmed svojih štiklcev povedo: “ironija, da citira Krista onaj, rođen u obitelji ateista”, kar je zabavna opazka. Saj poznate ponarodele biblične izreke: naj tisti brez greha prvi vrže kamen; blagor ubogim na duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo in tako dalje. Oni dan sem samega sebe, vzgojenega ateista, ponovno ujel pri popolni nevednosti o nečem tako osnovnem, kot je deset zapovedi.

Trdno prepričan, da je med desetimi osnovnimi moralnimi navodili za človeka tudi tisto zelo pomembno: “ne laži!” Pa ga žal ni. Zapisano je, da ne smeš krivo pričati, ne pa tudi, da ne smeš lagati. Pa bi bilo dobro, če bi nekje čez Slovenijo stal ogromen neonski napis s takšno zapovedjo, pa še to je vprašanje ali bi kaj pomagalo, saj ima laganje epidemične razsežnosti. In nihče v tem ne vidi večjega problema.

Nisem imel namena pisati o laganju glede prepisovanja magisterijev, diplom, opravljenih izpitov, sodleovanja s tajnimi službami in drugimi dobrotami, s katerimi nas že tako zasipajo mediji, saj so storilci teh lažnivih dejanj javne osebe, celo nosilci javnih funkcij. Preveč obrabljeno in že malo “passe”. Laž je postala lepilo naših medosebnih odnosov in z jezika nam zdrkne z lahkoto. Saj je tako ali tako vseeno. Sedim na avtobusu 20 na poti domov in ravno se odlepimo iz centra Ljubljane, ko mladcu zraven mene zazvoni mobilec in na običajno vprašanje: “Kje si?” odgovori: “Ti, ravno zavijamo v Fužine, čez 5 minut bom pri tebi …” Ko prekine zvezo se kolegu zraven zareži: “Kar naj čaka, baba zmešana!” Madonca, nekaj tako osnovnega, kot je nedolžno vprašanje, pa je že potrebno malo izkriviti resnico, saj bo tako ali tako počakala, 20 minut gor ali dol. Drobna laž, mogoče tako tipično moška, kot klon tistega starega izgovora: “Ja draga, sem že skoraj pred hišo,” in potem v lokalu naročiš še eno rundo in frajersko odmahneš z roko: “Bo že počakala …”

Moški sploh imamo občutek, da lahko s svojimi lažmi pridemo daleč, in se ne zavedamo, da nas pozorne ženske dobijo na teh prozornih izmislekih, ki se nam zdijo tako zelo dobri, da nas še agent 007 ne bi dobil. V resnici pa so izraz strahopetnih in zahrbtnih ljudi brez domišljije. In laže se v odnosih veliko. Kdo je s kom bil in kdo seveda s kom nikakor ni bil, ker se nam je samo zdelo. Pritlehno in gnilo, ker greni odnose in pušča slab okus. Vendar vsakemu svoje kot pravimo, pa ne bom trdil, da ni tudi ta citat biblični, saj sem le ateist.

Zadnja dva meseca sem se lotil svojega zasebnega bralnega podviga, ki ni nič drugega kot vzporedno prebiranje del pokojnega Danila Slivnika, ki je veljal za “desnega” pisca ter trilogije V imenu države Mateja Šurca in Blaža Zgage, ki sta “leva” avtorja. Vsi pa so opisovali iste zadeve, dogodke, katerih trdni skupni imenovalec je gromozanska spletka laži, na kateri temelji naša država. V kritičnem obdobju 1988 do 1995 so se na tem ozemlju dogajali tektonski družbeni premiki, ki so rezultirali v samostojni državi, s katero danes, 20 let kasneje, nismo zadovoljni. Ali gre za trgovino z orožjem, prebarvanje bivših komunistov, tranzicijsko certifikatno nategovanje ali pač tajkunizacijo pravzaprav nima toliko veze. Levičar ne bo bral Slivnika, ker semu gabi. Pa bi moral. Narodnjak ne bo bral Šurca in Zgage, ker se mu gabita. Pa bi moral. Skozi elegantno manipulacijo, skozi strogo delitev na “vaše” in naše”, plove tale lažniva barka proti slapu.

Sicer pa, država, ki je utemljena na lažeh, bo težko stavbo nadgradila v trdno in zdravo strukturo. In zato me ne čudi, da običajni ljudje z lahkoto trosijo laži svojim ženam, možem, ljubicam, ljubčkom, staršem, otrokom, prijateljem, znancem, … Očitno je povsem nekulturno, če kdo govori resnico. Državna maskota pa lahko postane lažnivi Kljukec.