Krasni novi svet predatorjev

Zadnje tri tedne živimo v neki neverjetni novi realnosti slovenskega medijskega, družbenega in medčloveškega prostora. Meni osebno neverjetni, žalostni, kruti in hinavski realnosti, ki jo zelo težko sprejemam. Težko v njej diham in živim. Duši me, spravlja v bes in občasno spravi do divjega tipkanja po tipkovnici. Danes je dan za slednje.

Malo vas spomnim …

Naj spomnim, nedolgo nazaj je mlada slovenska igralka izpostavila sebe in svojo zgodbo bazenu morskih psov javnega mnenja, ko je obtožila znanega slovenskega igralca in profesorja spolnega napada. Takšna poteza javne izpostavitve zahteva veliko poguma in osebne integritete, o čemer bom nekaj malega pisal danes. Potem je novinarska kolegica izpovedala zgodbo spolnega napada strankarskega in sindikalističnega veljaka na njo, malo kasneje smo dobili instagram profil z zelo eksplicitnimi navedbami spolnih napadov nekega kulturnika in še nekaj dni kasneje dovršen samomor uglednega slovenskega umetnika. Vmes in še veliko prej smo lahko brali o povsem jasnem spolnem izsiljevanju župana največjega mesta, ki ni doživel sodnega epiloga zaradi izločitve dokazov, kar pomeni, da se dogodek v pravnem smislu ni zgodil in ne bo imel nobenih posledic za storilca. Zanalašč v tem odstavku ne omenjam imen, zgolj zato, ker so imena že dolgo v javnosti in jih, če ste vsaj nekoliko medijsko zasičeni, zelo dobro poznate. Imena bi lahko bila pomembna in morajo biti v preiskavah, ki nekatere tečejo, nekatere sploh ne tečejo, vendar to ni predmet tega sestavka. Organi preiskave in pregona imajo, da naredijo svoje delo, ne mi, splošna javnost. Prav tako kot nimamo nobene pravice se naslajati nad podrobnostmi posameznega primera zgolj iz medijske naslade. To ni naša stvar! Naša stvar, res nullius, pa je v kakšni družbi živimo, da je možno vse opisano in da so možne tako nečloveške reakcije navadnih ljudi in včasih tudi državnih organov, namenjenih zaščiti žrtev. In naša dolžnost je, da državnim organom gledamo pod prste, kadar so prepočasni, nerodni, nepravičnim, ignorantski ali celo nesramni. Iz individualnega, ki vse tako zanima, želim prenesti debato na splošno, na univerzalno in družbeno tam, kjer je to možno.

Kaj delamo?

Strokovni delavci nevladnih organizacij za boj proti nasilju smo zadnje tri tedne zasuti s klici. Takšnimi in drugačnimi. Kličejo afer željni novinarji, ki želijo hitre odgovore na zapletena vprašanja. Kličejo žrtve spolnih zlorab izpred 30 in več let. Kličejo svojci, prijatelji, znanci … Kličejo žrtve zgoraj omenjenih javnih oseb brez imen in kličejo žrtve tistih, za katera imena sploh nikoli ne boste izvedeli, ker niso javne osebe. Če je kaj dobrega v teh zadnjih treh tednih je to, da se ljudje odzivajo. Prestrašeni, obupani, anonimni … In naša dolžnost je, da jih varujemo. Zato ne boste od nas izvedeli podrobnosti, ker ni nobenega interesa javnosti, da to izve. Sploh nobenega! Pustite jih pri miru. Vsak in vsaka, ki imata takšno težko zgodbo, bijeta svojo težko borbo v osebnem življenju in mogoče tudi z uradnimi organi. Nudimo jim podporo in pomoč, česar mediji in javnost pač ne moreta. Pika.

Saj ni prijavila …

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki ga dobimo je, zakaj nekdo ne prijavi. Zakaj ni prijav? Posploševanje je vedno napačno, vendar lahko izluščim mnoge težke razloge, ki preganjajo osebe z izkušnjo spolnega nasilja. Ne bodo mi verjeli, ne moji bližnji in ne državni organi. Mogoče vse skupaj ni bilo tako hudo. Nimam dokazov. Bilo je pred časom. Želim živeti svoje življenje naprej. Komaj se zberem za vsak dan, kaj šele za izjavo na policiji. Ne bom se poniževala po sodiščih. Moj storilec je ugleden, močen, ima denar in vpliv … Stop. Tukaj se bom ustavil. Najbolj radovedni, ki vas to vprašanje preganja, ste dobili dovolj razlogov, o katerih velja razmisliti, se v njih poglobiti. To niso dvovrstične floskule, to so resnične usode ljudi. Ustavil sem se pri uglednih in močnih, ker v drugem odstavku so bili omenjeni. O njih želite vedeti več. Vse.

Krasni novi svet predatorjev

Slovenija je relativno majhna država, ki temelji na korupciji. Takšna je bila naša tranzicija, to je naš greh zadnjih treh desetletij. Na tem temelji Slovenija, želite to vedeti ali ne želite. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila samostojna Slovenija bolj ideja, so v različnih skupinah zorele ideje osamosvojitve, ki so zahtevale povsem operativne naloge. Med drugim tudi kontrabant orožja, tehnike, sredstev … V letu 1991 so se v ospredje pririnili takšni in drugačni krjavlji, bodoči politiki, heroji, lopovi, gospodarstveniki, lobisti, milijonarji. Sloveniji so delali usluge in Slovenija jim te usluge vrača še danes. Nekateri so po 1991 za smešne kredite kupovali prej javna stanovanja od starčkov in noro bogateli, drugi so ustanavljali fonde za privatizacijo, kjer smo državljani metali certifikate, izplen je bil zagotovljen zgolj za redke. V tem času so se spletle tesne vezi ljudi, ki so gradili moč in vpliv. Prijatelji s skupnimi skrivnostmi. Seveda so se nekateri organizirali v politične stranke, ki jih poznamo danes. Drugi spet so pluli zgolj po javnih službah ali gospodarstvu. To so naši vplivni javni ljudje. In tako kot je povsod so bili med njimi tudi spolni predatorji, podžgani z močjo in vplivom. Popolnoma nobene zveze to nima z ideologijo, z desnimi in levimi. Povsod so bili in so še danes. Za razliko od spolnega zlorabitelja brez vpliva, ki bo ob korektni prijavi v naši državi tudi obsojen, pa so oni zaščiteni veliko bolje. Res imajo v svojih telefonskih imenikih številke predsednikov, odvetnikov, novinarjev in drugi javnih oseb, ki jih lahko v primeru krize pokličejo. Res mislite, da se to ne dogaja? Nočem naštevati primerov zadnjih 20 let, vendar jih imam v spominu veliko. Nikogar nočem izpostavljati, ker nima smisla, gre za družbeni sistem prikrivanja, ki temelji na uslugah v preteklosti in lojalnosti v sedanjosti. Naše mreže predatorjev so mreže uglednih ljudi. Spoštovanih v javnosti. Njihova osnovna motivacija ni spolnost kot takšna, temveč zloraba moči. Vedno je v ozadju moč in še več moči. In to je zgodba, o kateri nihče noče govoriti. Ker smo na nek način vsi vpleteni. Vsi poznamo nekoga, za katerega tega res ne bi rekli in za katerega pravimo, da je bil vedno dober do nas. Mi vsi smo v mrežah, majhnih, drobnih ali velikih in močnih. Uporaba teh mrež je pogosto povsem nedolžna, ko iščete dobrega avtomehanika ali kirurga, mogoče kakšno službo za nečaka, lahko pa je izrazito zlonamerna. Meje pa so tanke, prekleto tanke.

Ali lahko mislimo na žrtve?

Tisto, kar mi budi še dodatno jezo, poleg izrazite nesposobnosti slovenskega novinarstva, da bi res zavzelo neodvisno držo, držo četrtega stebra oblasti, so seveda stališča javnosti. Vseh nas opazovalcev. Radi sodimo, pametujemo, moraliziramo … Vendar, ko smo res zraven nečesa, kar je kaznivo in nedopustno, gledamo stran. Zdaj se kar naenkrat javljajo ljudje, ki so vse vedeli že leta. Opazovalci, ki so bili tiho. Tisti, ki niso bili nepsoredno prizadeti. Vsi čakajo zgolj prijave žrtev, celo silijo jih v to … Čakajte malo! Poskušam vam razložiti, koliko poguma in osebne integritete zahteva prijava žrtve. Vsi vi, ki ste zgolj opazovali, vsega tega niste potrebovali. Bili ste dobre priče. Vedno. Vendar ste izbrali tišino, ker je bilo tako lažje. Ne bom se vpletal. Bodo že rešili eni drugi. Bi tako delovali tudi, če bi odvisnik iztrgal torbico starki na cesti in z njo tekel? Verjamem, da ne bi, ker ste v resnici dobri državljani. Ko pa pridemo do spolnih dejanj in to uglednih, obmolknemo. Strah nas je. Se zavedate, kako strah je šele žrtve? V tem živijo vsak dan. Tukaj nekje se začne naša skupna odgovornost, nas vseh opazovalcev, da stopimo korak naprej. Predatorji vedo, da nas imajo na kratkem. Ustvarili so si ščit ugleda in hrbet jim krijejo drugi močni. Vendar moč je v nas, navadnih ljudeh. Samo, če si jo bomo vzeli.

Kaj lahko naredimo?

Pogrešam empatijo. Pogrešam razumevanje dinamike nasilja. Pogrešam nekaj več sočutja pri novinarjih, ker ni vse zgolj dobra zgodba. Ni res, da vse žrtve samo čakajo, da bodo stopile pred kamere in vaše mikrofone. Ni tako. Vendar tudi tako se da narediti dobro zgodbo, če opravite svoje delo. Če že trdite, da ste raziskovalni novinarji, potem vsaj raziskujte. Za začetek vsaj pravilno napišite imena naših organizacij in v Google vtipkajte naša imena. Ne bodite vendar šlampasti, četudi vas rok priganja. Odgovornost medijskega delovanja je velika, gledamo in poslušamo vas vsi – predatorji, opazovalci, predvsem pa žrtve … Žrtve gledajo in so vedno bolj obupane. Verjemite, to ni okolje, ki je spodbudbo in podporno. To je bazen morskih psov.

Kaj lahko še naredimo?

Ne, ni res, da se lahko uradni postopki začnejo zgolj ob prijavi žrtve. To je groba laž. Organi preiskave in pregona morajo reagirati na vsak sum kaznivega dejanja, ki ga lahko poda kdorkoli. Potem se začne zbiranje dokazov. Vendar prvi korak lahko naredi kdorkoli, ki nekaj ve. Ali mi nekaj vemo? Očitno. Mnogi nekaj vedo. Potem prihaja čas, da poveste. Ne ob šanku. Ne v moj privatni nabiralnik, ker nisem policija. Ne gremo se rekla-kazala, če ste nekje bili, če ste nekaj videli, doživeli, potem veste. Predatorji med nami bodo naslednjič napadli nekoga, ki vam je še bližje, mogoče tudi vas. Za varnost v naši družbi je bistvenega pomena, da ustavljamo ljudi, ki to počnejo. In to ni naloga zgolj nekih imaginarnih “drugih”, to je po naših močeh dolžnost vseh nas.

Proti koncu

Velika večina spolnih zlorab iz različnih razlogov ni prijavljenih. Nekaj sem jih že naštel, čeprav poslošeno, pa vendar. Nisem pa naštel še enega. Nezaupanje v naše organe preiskave in pregona. Veliko je bilo narejenega pri Policiji v zadnjih nekaj letih, nič ne rečem. Izobraževali so se, posodobili, vendar to še zdaleč ni tisto, kar bi bil standard. Še vedno so zgodbe različne – odlično delo, nekaj vmes in zanič. Odnos do žrtev včasih zgleden, vendar tudi pogosto ponižujoč. Takšne zgodbe prihajajo prej ven kot tiste z dobrim iztekom. In ker ima javnost splošen vtis, da naša Policija na tem področju dela slabo, ljudje ne gredo tja. Pač ne. Ni zaupanja. Zaupanje se gradi dolga leta, vendar ima slovenska Policija ravno zdaj priložnost, da se pokaže kot resnični branik ljudi, potem ko so bili zadnji dve leti v službi represije, izdajanja nezakonitih plačilčnih nalogov in ko so po cesti vlekli ljudi, ker so nekje sede demonstrirali ali brali Ustavo. Madež tega, da so po ljudeh pršili solzivec ne bo šel zlahka proč. Žal. Resnično upam, da slovenska Policija strne vrste, izmed svojih zaposlenih izloči neprimerne in da vendarle z žrtvami spolnih zlorab govorijo empatične in strokovne osebe, ki jih ni malo tudi v vrstah Policije. Res nas vse čaka veliko dela, če se ga bomo lotili.

Pa se ga bomo? Nekoliko dvomim. Slavni “damage control” teče na polnih obratih. Glavna vladna stranka zagovarja župana največjega slovenskega mesta, ne glede na to, kar sem napisal v prvem odstavku. Opozicijska stranka čuva vsaj dva svoja spolna predatorje. Umetniška levica želi ohraniti lik in delo svojih umetnikov, ne glede na to, kaj so počeli. Naši varujejo naše. Lojalnost pred pravičnostjo. Seveda vedno v strahu, da bo kak skesanec povedal kaj preveč in bodo domine padale. Omerta. Zakon molka. Mi ne govorimo o svojih, z veseljem pa kažemo s prstom na grde druge. Mogoče bomo poiskali nekaj grešnih kozlov za vznemirjeno javnost in jih žrtovali. Da bo spet mir.

Anekdota za konec

Dolgo sem razmišljal, ali naj vam napišem resnično anekdoto. Res sposoben policist kriminalist je pred leti ujel pri kaznivem dejanju spolnega napada znanega slovenskega človeka. Uklenjenega je pripeljal v pridržanje. Potem je dobil klic s samega vrha Policije: ali ga izpustiš ali pa si jutri prometnik. Vzel je ključe in izpustil človeka, ki ga mnogi še danes častijo. Ja, je pa pokojni, vendar o mrtvih samo dobro kajne?