Dve vrsti ljudi

Če dobro pomislim, sem o tem že pisal. Večkrat. Na različne načine in z različnih zornih kotov. Me pa na nek način obseda ta ideja dvojnosti, dveh svetov … Tudi bitke med dobrim in zlim, recimo. Torej, stojim na stališču, da obstajata dve vrsti ljudi. In danes se bom lotil opisovanja te ideje skozi oči glasbenega agenta.

Srečujem veliko ljudi, ki so tako ali drugače povezani z glasbo. Same izvajalke in izvajalce seveda, tehnični kader in cel kup različnih nas prisklednikov, ki nekako živimo na tej sceni. V zaodrju, na snemanjih in na sprotnih kavah jih spoznavam tudi kot ljudi. In ne morem mimo misli, da so nekateri pač enostavno pošteni in avtentični ter drugi manipulativni in zlagani.

Mogoče nekateri hitro pozabijo, da bom kmalu imel 50 let, da se plazim tukaj okoli že kar nekaj časa, okoli glasbe pa nekoliko bolj aktivno vse od leta 1993. Kmalu bo torej 30 let tega in verjemite – videl in doživel sem že marsikaj. Me pa preseneča, na kako neumen način me še danes skušajo nekateri nategniti … Fantje in dekleta, nima smisla! Prestar sem za te štose.

Na kavo se primaje napihnjen gospod, ki formalno sicer res dela v tej mali slovenski glasbeni industriji, vendar v resnici nima pojma, kaj govori in kaj dela. Okoli sebe deli nasvete, domnevne bogate izkušnje, ki nas napeljujejo na misel, da je vsaj desetkrat stal na odru Wembleya, in predvsem snuje načrt, kako bi nategnil kakšno mlado slovensko glasbeno skupino. Mogoče s ponudbo pristranske pogodbe ob upanju, da mladci ne znajo brati drobnega tiska? Mogoče z obljubo noro dobrega špila v noro dobri dvorani neznano kdaj. Mogoče … Mogoče pa kar raje ne!

Na sceni smo vsi veliki gobezdači, tukaj ni razlike. In smo tudi veliki opravljivci. To in ono je rekel tisti tistemu, to si misli ona o meni, to so nekateri samo slišali, vendar ne vedo, če je sve res … Nihče ni brez greha pri širjenju teh govoric, tudi podpisani ne. V zanosu strasti do glasbe in ob pomanjkanju resničnega samoobvladovanja kar govorimo. O tem, da je Tomaž prodal kitaro in feršt ter vozi zdaj hrano z biciklom, da sta se Manja in Peter popolnima skregala in razšla, da so razpadli novodobni slovenski Beatli in da se je Dejan zapil skoraj do smrti … Res nismo ravno zgled neke zaupne druščine.

Mogoče je zgolj moj bedni izgovor, vendar čutim razliko. Delitev novic, ki so vsaj točne ali izmišljanje lastnih z namenom kreganja. Ne vem, ali je razlika? Sokrat bi verjetno ne videl velike razlike, vendar nisem filozof. Meni nekako deluje to kot zame dober izgovor, da lažje preživim … Ne izmišljujem si … Vsaj to. Drugi pač. Med nami kroži veliko povsem lažnih “novic”, katerih namen je škoditi tistemu, ki je tvoj konkurent ali ki ga preprosto ne maraš. Res nismo ravno zgled spodobnih ljudi …

Za konec tega kratkega zapisa – hinavščina v kombinaciji s pasivno agresijo. Kombinacija, ki me navije na obrate, ki v meni budi nor srd. Zahrbtno blebetanje in opletanje z besedami, ki jih potem dobim servirane na zelo politično korektzen in miren način. Moj način je napačen, je agresiven in glasen – to se vendar ne spodobi. Tako pravijo. Spodobi se s sladkimi besedami zabijati količke v srce, to pač! Prijazni, umirjeni, z zamrznjenimi nasmehi mnogi delijo agresivne besede zelo mirno in spodobno. Samo to sem želel pustiti tukaj, da me to res navdaja s studom in besom … Nad to vrsto ljudi?

Ko sem prvič gledal Formanovo hipijado Lasje (Hair) sem se seznanil z idejo, da prihaja Vodnarjeva doba, obrat v tisočletjih, ki prinaša bolj iskrene odnose, kreativnost … Prihaja skozi eone časa in bo povozila zastarele vzorce obnašanja. Na čsovnici vesolja se obrati dogajajo počasi, skozi desetletja, celo stoletja … Pojma nimam, ali je kaj tega sploh res, opažam pa izrazit konflikt med dvema načinoma delovanja – avtentičnim in iskrenim ter zlaganim in egoističnim. To trdim. Navijam seveda za prvega. Opažam pa tudi, da drugi v resnici počasi in zanesljivo izgublja moč. Mogoče se obrat zgodi prej, preden nam pod ritjo razpade svet.