Izlet na planet paranoje

Bili so časi, ko smo imeli v mestu en res hud lokal. Tam na robu Barja smo se zbirali čudaki vseh vetrov. Ico in Karmen sta nam točila hude napitke in tešila našo lakoto z raznimi dobrotami. Iz zvočnikov pa je grmela muzika, ki je bila balzam za naša vsega hudega vajena ušesca. Lokala žal ni več, ostajajo spomini na Alter in na zabave, ki smo jih tam doživeli.

Tako nekega lepega večera pravi prijateljica Helena: “gremo v Alter, špilal bo en hud bend, dobro žgejo dečki in fajn bo …” Pa smo šli in uleteli na vrhunsko hard rock zabavo, kjer sem prvič videl in slišal Viperstone. Madona je bilo fletno! In od takrat z enim očesom in obema uhljema opazujem in prisluškujem, kaj gospodje počnejo. Najprej, ostali so skupaj in drvijo dalje. In za moje skromno mnenje postajajo vedno boljši. Zakaj in kako? V glasbeni mlinček bom ruknil njihov novi izdelek Planet Paranoia in vam skušal opisati svoje občutke. Vi jih boste dobili sami, ko boste izvedli isti obred.

Cedejko odpre Black Friday, kjer takoj zadrvimo po cesti s spuščenimi šipami in komolci zunaj na ogled. Specifični vokal Jureta ena je težko preslišati, ritem nas pelje dalje, pustolovščina se šele začenja, saj sledi potencialni hit Hešteg alias #, kjer nas pozdravi simpatična sinkopa, ki jo suvereno operirajo Robi na bobnih, Jan na basi in Jure dve na kitari. Viperstone se niso izognili trenutku v času, ki ga živimo. Plošča je zrela, sodobna in zgledno miksana, masterizirana in producirana. V ozadju čutimo zanesljivo roko Simona Jovanoviča (Studio Evolucija) na mikserju ter mnogo soli in popra Sokija (Elvis Jackson). Slednji je dečkom priskočil v pomoč kot producent. Drugi del potencialnega hitiča nas obteži z močnimi ritmi in z lahkoto si predstavljam množico, ki na poskok pod odrom lovi refren. Cat & Rat nas malo umiri in kaže, kje se kaže zrelost Viperstone kot benda – 10 let harajo po sceni, v riti imajo dovolj izkušenj, da suvereno odgodejo himno, pri angleški izgovarjavi Jureta nas ni nič sram, solaže Jureta na kitari pa budijo kar nekoliko nostalgične spomine na velike mojstre šestih strun. Highway Patrol zareže z ostrimi rifi in močnim ritmom, kjer slišimo repetiranje poteznih pušk in še vedno drvimo po neki izgubljeni ameriški avtocesti. Stardust nas spusti na tla, je umirjena, celo kabarejska in bi znala kakega ljubitelja Nicka Cavea kar malo pobožati. Sledi naslovna, ki jo uvede didgeridoo Gašperja Mramorja, in nam streže z doom atmosfero. Čez polovico smo in užitki si sledijo. Grotesque smiselno zaključuje osrednji del plošče v še vedno mirnem vzdušju, da bi nas Insomnia ponovno zvabila v pozibavanje z boki. Mogoče celo najbolj seksi komad na celotnem izdelku, ki preskoči v Queen, kjer Robi da duška svojim bobnom v uvodu, Jan prebira trdne basovske linije, Jure dve skoraj zasurfa in Jure ena čez naloži svoj zanesljivi glas. Tukaj sem v domišljiji spet nekje pod odrom, kjer norimo, medtem ko kvartet tam gor žge in nas pelje nekam. In zdaj priznanje … ploščo sem najprej preposlušal na svoji najljubši pretočni platformi in presenetljivo padel na zadnji štikl – I’m Gonna Be All Right. Še vedno me najbolj zadane – akustično in nežno slovo, ki prosi za več. V redu bodo dečki! Še bodo delali, mašine po desetih letih šele dobro ogrevajo za večje naskoke.

Planet Paranoia ima tisto, kar na ploščih preprosto ljubim – značilno in premišljeno dramaturgijo. Točno toliko godbe kot jo je potrebno, vse stoji na svojem mestu. Viperstone so kompakten četverček odličnih glasbenikov, kjer ni kaj dodati in nič menjati – to je to! Komaj čakam, da jih kmalu vidimo in slišimo na slovenskih odrih, če nam bo Bob to naklonil. Pa ljudje, art work na plošči je izjemen in tudi merch, ki potuje v paketu. Vse pohvale za celostno podobo, Viperstone!

p.s. Čisto brez heca grem še en krog, stisnil sem play in že letimo …

Viperstone so:
Jure Kopušar – vokali
Robert Humar – bobni
Jan Oršič – bas
Jure Koncilija – kitare