Mladi niso krivi za to krizo

Pljuvanje po mladih je ena izmed priljubljenih aktivnosti zagrenjenih odraslih naše dežele, sploh tistih, ki ne želijo prevzeti odgovornosti. Mladi naj bi bili leni, neodgovorni, nevzgojeni, materialistični, arogantni in brez ciljev.  V tem prispevku vam želim enostavno pokazati, kako so takšna stališča ne samo povsem napačna, temveč predvsem pokazatelj naših lastnih zgrešenih ciljev v življenju. Odlično se zrcalijo v stališčih mladih, ki nam sledijo. Vseeno bo tale sestavek precej pozitiven, celo optimističen, saj ga bom sklenil z nekaj mimobežnimi idejami o tem, kaj se sploh da početi v tem svetu brez vrednot. Kako pri tem ne izpadeš največji cepec in se imaš celo …fajn.

Po večletnemu delu z mladimi, ki so naleteli na določene težave pri svojem prebijanju v želeno odraslost, lahko mirno zapišem, da ne glede na pojavno obliko teh težav (depresija, motnje hranjenja, rezanje, droge in alkohol, spolna promiskuiteta, kriminalno vedenje …) ostaja skupna točka neznanska črna luknja, v katero z lahkoto začne padati mlad človek, ko dokončno zapusti varno zavetje otroštva in začne kukati v čudoviti svet odraslosti. Seveda gre za vprašanja samopodobe in samozavesti ter seveda gre za temeljna vprašanja: »kaj hudiča sploh počnem na tem svetu? Kaj je namen tega življenja? Kdo sem jaz?« S temi vprašanji si razbija glavo vsaka generacija človeka, verjetno od takrat ko smo začeli uporabljati abstraktno mišljenje. To, dame in gospodje, ni nič novega! Če boste odkrito pobrskali po svoji preteklosti, če ne boste tako prekleto zadrti odrasli in po možnosti še starši zraven, si boste morali priznati, da smo pred 25imi leti člani naše generacije bluzili po tem svetu polni podobnih idej in neodgovorjenih dilem. Ne glede na ves tehnološki razvoj, ki je svet pospešil za nekaj prestav, so temeljne tegobe mladega človeka ostale enake. Skozi ves čas razvoja te rase. Ta čas preobrazbe iz otroka v mladega odraslega je namenjen iskanju smisla vsega skupaj. In ker smisli izpred kakega leta (šola, igrače, hrana, pijača, …) nekako niso več dovolj, ker človek želi več in sicer nekaj neoprijemljivega in lepega, vsekakor začasno nastane precej zoprna praznina. O tej praznini znajo mladi povedati veliko, kako jih pesti in kako je vse skupaj ne velik dolgčas. Vam zveni znano? Ste se počutili kdaj podobno? Vas lahko čudi, da to praznino včasih zapolnijo tudi z nečim takšnim kot so droge, pogost seks brez ljubezni, igranje igric na računalniku ali nekaj drugega.

Še nekaj sem se naučil skozi delo z mladimi in njihovimi družinami. Kadar res zajadrajo v težave, se lahko iz njih tudi izvlečejo. V veliki meri seveda zaradi lastnega motiva in prizadevanj, ki ju morajo enostavno nekje v sebi poiskati in krepiti, pa vendar še zaradi nečesa, kar je nujno. To je pristna toplina in ljubezen tistih odraslih, ki so za njih pomembni. Naj bodo to starši ali drugi skrbniki, naj bodo pedagogi ali celo kakšni svetovalci, Če svojih mladih, ki okoli vas počnejo razne neumnosti in padajo v nevarnosti nimate iskreno radi in jim res želite dobro, ne bo nikoli bolje. Če jih želite za vsako ceno kaznovati in jim kazati samo kako smo mi odrasli pametni in imamo vedno prav, ste izgubili. Brez tolerance za napake, močnih živcev in humorja je odrasli pogorel. In še nekaj – izdatno kažemo, kako smo mi, nosilci trenutnega razvoja, odrasli na višku svojih moči, znali zapolniti svojo najstniško praznino, ki nas je glodala, ko smo imeli 16 let. Poglejmo, koga vse imamo okoli nas, ki naj bi bili zgledi naših mladih in kaj vse mi sporočamo. Smo s tem lahko zadovoljni in lahko rečemo, da so mladi krivi, da zrcalijo nas, takšne kot smo?

Včeraj sem šel v nakupovalni center po dva jogurta, ker sem bil ravno tam. Nisem se znašel tam seveda po naključju, kupil sem si kavbojke, ker zdaj 9 mesecev zaradi hišnega zapora ne bom mogel po trgovinah. Torej sem bil včeraj potrošnik, vsekakor. No, ko sem vozil slalom med novoletno naphanih policah do oddelka mlečnih izdelkov, sem po tleh videval ogromno izdelkov, ki so padali s polic, po tleh ležeče bonbonjere, božičkove kape, puloverje in drugo robo, ki so jo ihtavi kupci »pozabili« položiti nazaj. Žalostno. Zunaj teh svetišč potrošništva  nekaj tisoč lačnih in revnih prebivalcev moje domovine, tukaj na tleh piškoti in čokolade. Izrazi na obrazih vročičnih nakupovalcev so povedali vse. Svojo praznino polnijo pod sloganom: kupuj, kupuj in še enkrat kupuj. Pogoltni materialisti smo! V svoja bivališča nabiramo vedno več materialnih dobrin, ki naj bi nam dokazovale našo uspešnost. Mož želi nov avto, najraje srebrnega in japonskega, pa čim večjega, da bo sosed crknil od zavisti. Ha! Nas ni kriza uničila, mi lahko vzamemo novega, pa čeprav na leasing. Žena želi kostime oz butikov, torbice znanih podjetij, čevlje uglednih znamk, naj sodelavke pozelenijo. Midva sva res uspešna, nama je uspelo v tem svetu. Prekleti mulc pa hoče nov računalnik, kar naj si ga sam zasluži, saj njegov oče tudi gara cele dneve, da je družina vsaj v zgornjem srednjem razredu. Torej? Vsak dan kažemo otrokom od majhnega dalje, da je materialno sveto in potem se čudimo, ko postanejo materialisti. Gledamo čudežno škatlo migetajočih sličic vsak večer, hipnotizirani in zadeti, v odmorih nekakšnih ameriških pogrošnih scenarijev nas bombardirajo: lak za lase za res lepe ženske, dišeči tipi popolnih postav, lepi, mladi, sijočih zob, brez madežev na srajci, uspešni v hitrih avtomobilih. In tako že zadnjih 20 let in več – skupinsko pranje možganov je na večini ljudi uspelo. Ujeti v začaran krog večnega hlastanja po dobrinah sploh niso opazili, da je to postal glavni smisel njihovih življenj. Se še moramo spraševati, od kje se je vzel materializem naših mladih? So ga sami izumili? Ne bi rekel.

Z znanci in prijatelji ugotavljam, da je koncentracija šankističnih reševalcev sveta in domovine drastično narasla. Zapiti nergači brez ciljev nas okupirajo že skoraj na vsakem koraku. Neuspešni, vedno kritizerski, nič jim ni všeč. Vzorni očetje seveda. Najboljši. Njihovi hektolitri alkohola seveda niso problem, problem je joint mulke. Njihovo negativistično nabijanje vsakogar in venomer ni problem, problem je, ker prekleta smrklja razmišlja s svojo glavo. To, da v življenju niso pohvalili svojega otroka in ga pogledali z resnično ljubeznijo ni problem, problem je v tem, ker želi ta hudičeva hčerka imeti fanta. Tega pač ne glavar družine ne bo dovolil. To so zgledi odraslosti, ki so na vseh področjih svojega življenja pogreli in zdaj zatirajo okolico. Kje nastaja vzorec polnjenja praznine z drogo in črnogledostjo? So ga mladi izumili? Ne bi rekel.

Takšne junake pogosto doma čaka en predstavnik skromnih, ki nikoli ne spregovori. Eden ali ena tistih, ki sklanjajo glave in kimajo. Ponižni in polni krivde, neizživeti in premagani. S premalo denarja, s premalo samospoštovanja in premalo zdravega poguma. Pri 16ih poln idej in ciljev, pri 40ih pa prazen in žalosten. Je to vizija odraslega, ki se je uresničil, ki je svoje potenciale izkoristil? Ne bi rekel.

In veste, čeprav bodo mladi pogosto rekli, da jih politika ne zanima, precej dobro opazujejo. In tudi opazijo. Recimo to, da nas že desetletja  vodijo lažnivi ambiciozni lenuhi, ki jih mi odrasli izbiramo kot lastne vodje. Jih volimo. Lahko so bolestni narcisi ali le neskončno lačni oblasti in moči. Na vsak način pa niso nobene etične avtoritete, ki bi smeli biti izbranci ljudstva. Tako kažemo svojim mladim, koliko treznega razuma premoremo. Ali pa tudi, kaj si na tiho želimo postati. Če en koritnik več, ki se bo lahko prerinil do položaja, naziva in, ponovno, denarja. Ter s tem natrpal svojo praznino. Kako čudovit zgled za mlade! Pohodi nekaj bližnjih, usekaj s komolcem v rebra tekmeca, prerini se in na koncu šopiri s svojo pirovo zmago. Ne bi rekel, da so to izumili mladi …

Torej, to so vzorniki naših mladih. To so profili moje generacije, ki so vse preveč pogosti. To so pravi krivci za nastalo splošno krizo vsega, nikakor ne mladi. In ker je tole pozitivno besedilo, gremo takoj dalje.  Čemu lahko sledijo mladi, da ne bi sledili tem bednim zgledom naše generacije?

Znanju. Ne šolskemu programu, ki je vreden usmiljenja, znanju. Znanje je univerzalno in ga ni nikoli dovolj. Motiv za pridobivanje znanja dobimo v področjih tega življenja, ki nas res zanima. Zato moramo iskati, zato moramo sebi dopustiti poskuse in napake, moramo biti drzni in raziskovati. Kaj me vleče? Kaj me zanima? Ne tisto, kar moram papagajsko znati v šoli, temveč resnično znanje, resnične veščine preživetja in resnična dejstva tega sveta, ki ga živimo.

Empatiji.  Ko bomo dokončno pozabili na sočloveka, bomo posekali zadnji temelj naše človeške družbe. Opazujte ljudi okoli sebe, opazujte stiske, pomagajte ko lahko, pustite, da vas prizadenejo nesreče in žalosti drugih. Plemenitite tisto najbolj humano v vas samih in počnite to s svojimi vrstniki, učite se biti Človek na način sočutja in ne tekmovalnosti.

Kreativi. Hej, ideje so vse dovoljene. Vsi veliki izumitelji in umetniki človeštva so si upali stopiti nekaj korakov naprej. Poskusiti neznano in posvetiti v temo. Pišite, rišite, gibajte se, fotografirajte, snemajte, ustvarjate glasbo, plešite, izumljajte …igrajte se z našo realnostjo, če ne v konkretnem pa v abstraktnem, razmišljajte. Postavite definicije in jih zavrnite. Nikjer ni dokončnega odgovora, zakaj smo tukaj na tem planetu, vendar iskali bomo še vedno dalje.

Iskrenosti. Včasih takole mimogrede ujamem kakšno debato mladih in z žalostjo ugotavljam, da tudi pri njih v določenih skupinah iskrenost ni cenjena, da izumira. Da blefirajo še bolj, kot to počnemo odrasli, da govorijo površne besede, ki gredo v veter. Da ni tehtnosti, tako kot je ni v pogovorih nas odraslih – samo čvekanje. Škoda! Iskrenost in odkritost v povezanih medosebnih odnosih je eden od ključev trdnosti človeške družbe. Naj ne izumre! Prakticirajte iskrenost kjerkoli gre in s tistimi, ki so vredni vašega zaupanja. Občutek je neznanski.

Humorju. Smeh na ustnicah, smeh v očeh in smeh v naši notranjosti je verjetno eden najbolj sprostitvenih občutkov sploh. Ko smo se sposobni smejati sebi in svojim napakam, smo naredili veliko. Ne bodimo zgolj cinični in sarkastični, poiščimo

Ljubezni. Upam, da vas bo vedno imel nekdo rad tako močno in iskreno, kot si vsi med vami zaslužite. In da boste sposobni to ljubezen vračati v enaki meri.  Ljubezen ima več obrazov kot le med intimnima partnerjema, vidimo jo lahko pogosto in vsak dan.

Mislim, da je tale prispevek neke vrste dobra želja za vse vas v času prehoda v novo letnico. Pa naj bo tako. Zadnjih šest zapisanih, meni res pomembnih področji našega delovanja, lahko koristi vsakomur od nas vseh. Delujmo v tej smeri in se ne bomo več zanašali na opotečo – srečo.

Matic Munc