Živ sem!

Pred dobrim mesecem sem pri najbolj običajnem gibu v hrbtu začutil neznosno bolečino. Tuleč sem obstal v položaju vprašaja in z veliko pomoči pridrsal do stola. Oblil me je pot in … No, v resnici ne mislim pisati o svoji bolezni. Lumbago je bil. Več kot leto sedenja in pritiskanja na gumbe, premalo gibanja. Tri dni sem bil skoraj nepremičen in potem sem lahko še deset dni ležal na hrbtu kot hrošček in strmel v strop. Razmišljal. O tem pa želim pisati.

Pogosto slišimo, da vrednost življenja spoznamo prepozno. Mogoče zaradi hude stiske ali obeta smrti. Mogoče nas napolni obžalovanje zaradi vsega, česar nismo doživeli, ne naredili. Večinoma ljudje na smrtni postelji užaloščeno mislijo na dogodivščine, ki so jih izpustili. Takrat je pozno, večinoma celo prekasno …

Odločil sem se, da bom tole življenje pač živel. Da ga bom užil v celoti. Je to klic krize srednjih let? Mislim, da ne. Nimam v mislih mlade ljubice, 500 kubičnega motorja in divjanja po svetu. Zgolj to, da mi vsak dan ponuja veliko čudovitih priložnosti za lepe dogodke, drobne avanture in možnosti, da vseeno naredim nekaj dobrega. Moj domet je omejen, samo človek sem. Vendar dnevov ne mislim metati stran zaradi jamranja in pasivnosti. Mogoče nimam več toliko časa na voljo, da bi se vse to lahko privoščil.

Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo, da me je naenkrat presvetlilo tudi to, kaj si res želim početi. Dolgo sem živel v prepričanju, da je pisanje moj skriti hobi, mogoče celo poklic na zalogi. Pa v resnici ni. Tukaj na računalniku imam začetih veliko knjig, esejev, gledaliških iger, vendar … le redke so dokončane. Nimam dovolj potrpežljivosti za samotno klofanje po tipkovnici. Preveč me žene ven. Zmorem takole v naletu dokončati kak blog ali dva, mogoče celo malo daljši esej, vendar je roman zame nedosegljiv izziv. Tri mesece po nekaj ur dnevno sključen nad tipke? Ni šans! Tako sem spoznal, kaj želim početi. Nisem še tam, vendar vem, kam se bom obrnil. Pri skoraj 50 letih starosti je še vedno možno narediti mali obrat. Zakaj pa ne?

K vsemu temu prispeva najboljša psihoterapevtka, ki si jo lahko zamislim. Kako privilegiran človek sem, da smem hoditi k njej na seanse. Mogoče bom z njeno pomočjo začel odstirati še vse tiste skrite kotičke svoje zapletenosti, ki mi onemogočajo dostop do sreče. Takšen je načrt.

Slišim ljudi, da se spopadate z različnimi težavami. Vedno je bilo tako, mogoče zdaj še toliko bolj. Če ne gre za težave v fizičnem svetu, ki zahtevajo iskanje optimalne rešitve, temveč za zaplet v našem psihofizičnem svetu, potem je res čas za obisk strokovnjaka. Ta nasvet trobezljamo venomer, vendar redki slišijo. Izgovori so na jeziku hitro. Ni časa, ni denarja, ni volje …Bo že. Dragi moji, ne bo! Čeprav je čas čudovit ranocelnik za nekatere rane, vsega ne zmore poceliti. Zagrabiti je treba z večjo lopato in odmetati gnoj, ki se nam je nabral skozi leta. Ni druge. Tudi tretje ne. Tako pač je. To je življenje, ljudje.

Foto: Ernest Ženko