Izvedensko-sodniška farsa

Pravite, da so besedila predolga. Nekateri, ne vsi seveda. Danes bom kratek, ker je bilo na to temo naloženih že veliko podatkov. Želim vam zgolj osvetliti delovanje izvedensko-sodniškega aparata, ki z lahkoto spiše farsični dramolet. Pa poglejmo.

Pred časom sem zasledil članek novinarja Tomaža Klipšteterja, ki je bil objavljen dne 18. aprila 2018 v Dnevniku z naslovom: Sodnika sojenje sprošča, da mu sodijo, pa je stresno, kjer izvemo za še en kamenček v tem neskončnem mozaiku prevzetnih poigravanj s pravom in konec koncev davkoplačevalskim denarjem.

Za tiste, ki primera ne poznate, nekaj podrobnosti. Na mariborskem okrajnem sodišču poteka kazenski postopek zoper aktualnega predsednika Delovnega sodišča v Mariboru, Stanka Omerzuja. Obtožni predlog ga bojda dolži zalezovanja nekdanje ljubice. Sodnica je naročila psihiatrično izvedensko mnenje glede vprašanja, ali je obtoženi sposoben prisostvovati sojenju, potem, ko mu je njegova osebna zdravnica predpisala enomesečno bolniško zaradi slabega počutja, ki pa jo je obtoženi izkoristil le v tednu, ko je bila razpisana obravnava v kazenski zadevi. Glavna obravnava v kazenski zadevi je posledično odpadla. Po tem, je kljub predpisanemu mirovanju, obtoženi sodnik hodil v službo in sodil v svojih zadevah.

Izvedenec psihiater Matej Kravos je v izvedenskem mnenju zapisal, da obtoženi ne more hoditi na sodišče in se udeleževati kazenskih obravnav, ker je zanj to preveč stresno zaradi česar trpi za prilagoditveno motnjo, lahko pa hodi v službo in sodi v svojih primerih, oziroma je tako delo celo priporočljivo za obtoženega, saj ga tako delo sprošča.

V kratki analizi želim podati zgolj nekaj misli, ki lahko potrdijo trditev, da gre za izvedensko-sodniška farsa.

Sodniška farsa

Procesna pravila dopuščajo postavitev izvedenca samo, kadar je potrebno strokovno znanje z nekega področja, ki ga sodnik nima, za odločitev pa nujno potrebuje razumevanje in poznavanje relevantnih dejstev. Opozarjam na podrobnost – strokovno znanje. Izvedenca se torej ne postavlja takrat, ko je mogoče na podlagi vsakodnevnih življenjskih izkušenj in uporabe pravil logičnega sklepanja priti do razumnega zaključka. Postavitev izvedenca za vsako trivialno vprašanje lahko smatramo za zlorabo proračunskih sredstev, iz katerih so izvedenci, postavljeni na pobudo sodišča, plačani.

V konkretnem primeru je sodnica postavila izvedenca za vprašanje, o katerem bi morala odločiti sama, pa je za to ali preveč strahopetna ali pa cehovsko solidarna do svojega kolega. Sodnice in sodniki, ki niso sposobni presojati niti glede tako enostavnih zdravorazumskih dilem so vprašljivi tudi glede tega, ali so sposobni opravljati svoj poklic v celoti.

Seveda je stresno, in to za kogarkoli, udeleževati se kazenskih obravnav kot obtoženi. Stresnost in nelagodje sta namreč integralni del kateregakoli sodnega postopka v katerem ste udeleženi, zato stres ki ga normalno povzroča tak postopek, komur koli ne more biti razlog za to, da se postopka ne udeležujete oziroma, da vas sodnik sojenja (in posledično morebitne obsodbe) opraviči. Razumen obseg slabega počutja, ki lahko človeka začasno odloži v bolniški stalež, je nekaj. Nesposobnost spremljanja sojenja pa nekaj drugega, če ne celo tretjega. Kaj si lahko mislimo o tem, da je sojenje za obtoženega sodnika blagodejno, ne pa tudi spremljanje lastne obravnave?

Izvedenska farsa

Vendar je bilo za to zapleteno vprašanje postavljen izvedenec, ki se je glede na Klipšteterjev članek o zadevi izjasnil na način, ki nas šokira. Bi lahko izvedenec z integriteto zavrnil tako zlorabo strokovnosti? Mogoče. Bi lahko zapisal drugače? Vsekakor. Očitno tega ni storil. Po takem izvedenskem mnenju in glede na okoliščine bi morali izvedenca že zdavnaj obiskati kriminalisti, znajti pa bi se moral tudi v postopku izbrisa iz seznama izvedencev. Kolikor mi je znano se to seveda ni zgodilo. Pravosodni ministri in ministrice v vrsti niso želeli ali zmogli tega področja urediti na pošten in strokoven način. Naj bo to minister Goran v odhodu ali pred tem Senko, Lovro, Aleš, Zdenka, Ivo … Zaprt ceh psihiatričnih in psiholoških izvedencev drži v šahu celo državo, vendar to nikogar ne briga.

Mogoče nepomembno, mogoče tudi zelo pomembno. Zadevni primer je ravno zalezovanje bivše ljubice. Očitno se nam obeta še en primer Y. proti Sloveniji, zato na tem mestu postavljam vprašanje pogumnim slovenskim raziskovalnim novinarjem: mogoče veste, kaj se je zgodilo z ginekologom/ginekologinjo “B” zaradi katerega smo bili obsojeni v zadevi Y.? Oziroma, ali je izvedenec B še na seznamu izvedencev in če je, zakaj ga že davno niso zabrisali iz njega? Kot vidite bolj retorično vprašanje. Tudi iskreno dvomim, da bo kdo res raziskal.

Sklep

Obljubil sem, da bom kratek. Obljubo držim. Mnenje si ustvarite sami. Raziščite sami. Moj sklep je, da je edina možnost napredka na področju slovenskega izvedeništva zgolj v tem, da se rešitve iztisnejo kot rezultat pritiskov z dveh strani. Civilno-nevladniškega na eni strani in političnega na drugi. Glede prvega se pojavljajo posamezni glasni strelci, ki opozarjajo na farsičnost našega sistema. Glede drugega trenutno ni videti politične volje, da bi se kaj spremenilo. Osebna poznanstva in lovke sistemske korupcije so veliko premočni motivi, da bi se umaknili integriteti in pravičnosti. Žal. Volitve 2018 ne prinašajo nobene novosti na tem področju. Podoben blog bom lahko napisal tudi leta 2022, če bom še imel toliko volje.