Poslanica škratca jebentca

Včasih skušam napisati kaj na silo. Ne prav pogosto, pa vendar. Danes je tak dan. Na vsak način sem prepričan, da moram iz sebe nekaj iztisniti, ker bo lažje, vendar ne vem kaj. Čuden občutek. Poskušal bom, pa naj bo, kar pač bo. Neke vrste napotek za 2018 z oziranjem na 2017.

Ob zadnjem bolj domačnem druženju ob glasbi z neznanci sem bil pozvan, tako kot drugi udeleženci, da v pozdrav povem svoje ime in stavek, ki me opisuje. Takoj sem vedel, da bom povedal, da ne maram ljudi. To ni bil komedijantski vložek, to je pač resnica. Ni celotna resnica, vendar še vedno dovolj dober približek. V celoti bi izjava zvenela: »ne maram neumnih, neizobraženih in primitivnih ljudi in ker ne vem, če se kdo izmed vas kvalificira v katero od teh kategorij, je zame bolj varno, če rečem, da ne maram vseh ljudi. Amen.« Pojma nimam, kako si je kdo to razlagal, ker se nisem pogovarjal z njimi. Očitno. Mogoče so se zbali družabno neustreznega psihologa. Kaka usoda! Po eni strani me zanima ustroj tega zapletenega bitja, po drugi mi gredo neskončno na živce. Mnogi. Ne čisto vsi. Vsekakor povprečna mediokritetna večina.

Teden dni kasneje sedi ob meni eno od tistih človeških bitij, ki jih maram kar tako, na prvo žogo. Spoznal sem jo pred četrt ure in že mi je prirasla k srcu. Doktorica kulturne antropologije, sebi reče starejša gospa. Njen obraz je spokojen in navihan, ko govori o usodah ljudi na begu. V pogovoru uživam, vendar opazim, da sem na javnem dogodku praktično edini ali vsaj eden redkih, ki mi je vse skupaj ljubo. Metanje energije v prazno? Ja, verjetno. Trem je povsem vseeno, če bi midva govorila mongolsko o pripravi dobro uležane govedine, prišli so zgolj zabijati čas in se pogreti. Gospa govori težke zgodbe. Težke zgodbe me privlačijo. Kaj je narobe z mano?

Včeraj sedim na pozni kavi v priljubljeni kavarni in opazujem manjše gruče navdušenih obiskovalcev, ki cepetajo ven iz dvorane po kulturnem dogodku. Žarečih obrazov in klepetavi postavajo med stebri, naročajo grog in vročo čokolado. V trenutku postanem globoko žalosten in zamišljen, mogoče celo zavisten njihovega zadovoljstva, čeprav bi zlahka bil na njihovem mestu. Vzvišenost in egocentrizem? Možno. Celo zelo verjetno. Ko enkrat pokukaš in kasneje tudi resno zreš v brezno človeške bede ni poti nazaj. Trajno izgubiš nedolžnost naivnosti, kot velja ta nepovratnost za vse nedolžnosti, in postajaš trd in tudi ciničen. Strah me je cinizma, ker se mi zdi, da mi razžira srce.

Gledam v inteligentni obraz kolegice, medtem ko si mečeva priložnostne cinizme. Edine osebe, s katerimi se počutim še kar domače, so izjemno zapleteni karakterji, katerih možgani se hitro sučejo in ki jih zanimajo temne plati bivanja. No, njih imam rad. Malo jih je, vendar so dragoceni. Se mi zdi, da sem o tem že večkrat pisal. Možno. Preko 300 kolumen je za mano. Bolj ali manj ista forma – toliko in toliko znakov. Uvod, jedro, zaključek. 300 poskusov, da bi prenesel neko sporočilo bralcem. Imam občutek, da se je prijelo le redkih, hvala njim, ostalo je tudi metanje energije skozi okno. Čemu? Ne vem.

Utrujen sem. Razumite. Celo leto poslušanja žalostnih in nezrelih zgodb življenj pušča posledice. Odštevam, pa ne dneve do praznovanja, temveč dneve do miru. Ti dnevi so zame posebej težki, saj ne zbujajo lepih spominov, ampak težke. Te vrstice pišem zgolj za tiste med vami, ki vam je težko. Slepil bi sebe in vas, če bi napisal, da naj nam bo težko skupaj. Preveč sladkano, preveč ceneno, preveč neresnično. Ne domišljajte si, da me razumete kot se sam odvajam fraze: »razumem vas.« Ni res. Smo lahko zgolj eden ob drugem v tihem sprejemanju. Težko je. Za mnoge med nami.

Berem nazaj in v resnici je takole na silo nekaj nastalo. Že v začetku sem vedel, da bo neka čudna temačna poslanica za nas, prebivalce temne strani meseca. Naša veselja so temna in nasmeh grenak. Ni kaj, tudi mi imamo pravico do življenja, baje. Pustite nas na miru. Vi se veselite na svoj prešeren način in nam pustite našega. Vem, da bo čez nekaj tednov bolje, toliko se že poznam, zdaj je čas za dobro glasbo in malo družbo. Na koncu nam ostane le preprosta bližina, stisk roke v temi in z dlanjo pobrisana solza. Plamenček naše eksistence brli na robu zavesti, ker se ne bomo pustili. Zato ne ugasne. In ne bo ugasnil. Mogoče je le trma, mogoče praspomin bojevniških prednikov, ne vem. Ne vem, če lahko iz sebe povlečem še kaj na to temo, zato končujem. Tole bom objavil, spil čaj in si namotal cigareto. Skozi okno se dani. Nov dan je. Gremo.