Fajtam džank

Človek si na svoji poti čez ovire in mimo zaprek življenja, po preizkušnjah in zaradi izkušenj, zaradi lifea samega nabere toliko in toliko smeti ali džanka. O tem je nesmiselno razpredati, ali je to res ali ni. Ali lahko to dejstvo privzamemo kot dejstvo? Živeti življenje pomeni nabrati si neskončno količino življenjskih smeti, ki jim bom tehnično v tem spisu dal ime džank, da vemo o čem govorimo. Nekateri ga imamo več in drugi manj, nekateri ga skrivajo in zanikajo ter drugi nosijo vidno na ogled. Želel bi, da debata ne bi tekla v smeri ali džank obstaja ali ne, temveč kaj z njim. Zato bomo spoznali zanikovalce, jamrače, etapnike in fajterje.

Ljudje smo res zelo različni med seboj, načeloma vsi predstavniki iste vrste homo sapiens, vendar so fenomenološke vsebine med nami včasih tako narazen, da lahko komaj še govorimo o isti vrsti, biološko seveda da, psihološko pa že težko. Seveda se razlikujemo po količini džanka, ki ga tovorimo s seboj, razlikujemo se tudi po načinih hendlanja džanka. Prvi so tisti, ki trdijo, da džanka sploh nimajo. Sem rekel, da o njih ne bom nič, vendar jih moram omeniti. Tudi zato, ker jih je toliko, teh zanikovalcev. Prepoznate jih po lažni pozitivnosti, ki jim je že zategnila obrazne mišice v krč, besedno zatrjujejo, da je res vse kul, ampak RES, medtem ko se živčno presedajo po stolu in samo čakajo, da jih že nehate spraševati te neumnosti in da lahko nadaljujejo s svojimi lažnimi maskiranimi življenji. Z veliko mero empatije jih zdajle zapuščamo in prepuščamo njihovi usodi, saj tega niti ne berejo niti jih to ne zanima. Mene pa, iskreno, ne zanima ničesar sporočati zanikovalcem, ker je upanja malo, življenje pa je kratko. Srečno!

Jamrači vedo, da je džanka veliko, vendar so se odločili, da ga valijo na druge. Na državo, na starše, na prijatelje, na punco, na fanta … Govorijo veliko in njihovi stavki gredo nekako v stilu: »Hja, saj bi bil nekaj, če me ne bi zajebali že takrat in takrat in če ne bi živel v takem sistemu in v taki državi, vam je lahko govoriti, samo meni ne, ker so me …« in tako dalje in brez prestanka. Imate sliko? Takšnih jamračev je tudi veliko in vsak jih ima šopek okoli sebe, žal je tako. Naporni so in ničesar ne naredijo, samo vrtijo mlinčke večnega projiciranja na druge. Težko je z njimi in tudi njih milostno prepuščam njim samim, da se utapljajo v večnih pritoževanjih. Mogoče bodo enkrat uprli prst vase, se zagledali v lastno bedo oin nekaj res naredili. Do takrat bežim stran od njih.

No, potem je tukaj še ena skupina ljudi, ki je izrazito zanimiva in za vse njih obstaja iskreno upanje, da bodo s svojimi džankom naredili nekaj konstruktivnega. Najprej, zavedajo se, da so si nakopičili kilograme ali celo tone džanka, tukaj ni težav. Njihov pogled na džank pa je tak, da računajo, da bodo res v času svojega življenja pometali vse ven in bodo enkrat na koncu. Razumete? Vedo, da so imeli take in drugačne težke situacije, ki so na njih pustile posledice (džank), tukaj ni dvomom. Verjamejo pa, da je ta količina džanka res končna (ne neskončna kot sem zapisal v uvodu) in da obstaja tista etapna zmaga, ki je tudi končna zmaga na dirki življenja. In potem bo vse lepo in krasno. No, tukaj se motijo. Zato so tudi pristno začudeni in kar malo jezni, ko vam povedo, da džank ven mečejo že pol svojega življenja, je pa še kar tam. Če so člani prve grupe zanikovalci, potem so drugi etapniki. Tukaj jih lahko skušamo umiriti predstavniki četrte skupine ljudi, ki na vse skupaj gledamo še malo drugače.

Seveda ni sporno, da imamo džank, za izvoz ga ima vsak, ki je stopil po poteh tega človeškega življenja. Ima ga že 15 letnica, ki se trenutno fajta v srednji šoli, ima ga veliko za svojih rosnih 15. Ima ga ata iz zgodnjega štuka, ki jih šteje 74, imam ga jaz in imaš ga ti, tukaj za nas ni debate. Odločili pa smo se, da bomo konstantno vodili fajt s tem našim džankom, ga delno metali ven, odkrivali, da se je kot pijavka zalezel v vse kotičke našega bivanja, pa spet fajtamo in tako dalje in naprej in brez konca. Veste, to se meni zdi poanta tega našega bednega plazenja po planetu – da iskreno in pogumno fajtaš svoj umazani džank, ki so ti ga natrosili drugi in seveda tudi sam. In ta fajt nima konca, nima izteka, razen naše smrti. Rezultat fajta je lahko to, da malo lažje živimo s sabo, da sami sebe malo bolje razumemo, le te črnine iz nas ne bomo nikoli povsem odstranili. To je pa potrebno sprejeti. Mogoče pa se glede vsega krvavo motim seveda, da ne bo pomote. In še čisto zanje sporočilo- opažam, da nas fajterje drugi zelo težko razumejo, zakaj vse to počnemo, predvsem zanikovalci, ki živijo v pravljici pa tudi etapniki, ki tečejo še en krog. Tukaj ni pomoči bi rekel. Zgolj mogoče to, da se nekdo odloči prestopiti v drugo ekipo in živeti drugače – recimo kot fajter, ker to je ekipa, za katero navijam.