Mali šovinisti

Nisem več zgrožen, če srečam šovinista mojih let ali starejšega. Moškega, ki je zaničevanje do žensk močno vključil v svoje vsakodnevno delovanje nekaj desetletij, da se tega niti ne zaveda, kaj šele, da bi v tem videl težavo. To me ne preseneča več. Nisem se navadil na to in tudi ne družim se z ljudmi takšnih nazorov. Pač naletim na njih zelo pogosto v živo ali na družbenih omrežjih.

Me pa povsem zjezi in celo malo vrže iz tira, ko srečam zaničevanje do žensk pri mladih ljudeh. Za tiste prve iz prvega odstavka lahko sanjam, da so pač reveži bili plod neuspešne vzgoje prejšnjih zahojenih generacij, kar samo po sebi še ni zadostni razlog za debilano, in hkrati v življenju nakopičili dovolj slabih izkušenj z ženskami, da je to v rezultatu pokazalo odklon proti sovraštvu. Lahko sprejemam, da je žal tako. A pri mladih … težko. Seveda, tudi vas so lahko vzgajali napačno, pa bom napisal – strupeno. Verjamem. Lahko vas ni nikoli pogledala lepa sošolka iz druge vrste, vi ste ji skrivaj pisali nežne pesmice, po valeti pa se je mečkala z Juretom, ki je treniral košarko, ali še huje, s sošolko Uršo. Vse to je zelo možno. Pa vendar, kot predstavniki sodobnega časa, celo modernega in naprednega, prenašate v sedanjost nekaj tako zahojenega? No, vas ne sprejemam.

Zdaj imam pred očmi enega od takšnih. Je patetična kombinacija nesposobnosti, bolestne ambicije in želje po moči. Na videz ni nič posebnega, pa tudi vsebina je bolj piškava, zato verjamem, da težje dobi zahtevano pozornost. Zgolj s komolci in ponižnostjo se je zavihtel na neke vrste položaj, ki verjetno v njegovih očeh pomeni ogromno, v resnici pa ni nič. Sicer položaj v družbi ni dovolj za bolestno željo, vendar trenutno ždi na tej polički. Od tam se ne zadovolji s tem, da bi v miru počival in se sončil na uspehu svojega lizunstva, temveč laja – in laja najraje na ženske. Ponižuje, žali, namiguje … očitno bi rad kakšno spravil pod sebe, ji pokazal svojo brutalno moško moč, jo podredil. No, dvomim, da mu bo uspelo. Prej se mu lahko zgodi, da bo z napačno besedo nagovoril napačnega moškega, ki mu bo brutalno in neposredno pokazal svojo moško moč in sicer tako, da ga bo treščil po blesavem gobcu.

Ni hujšega pogleda kot je pogled na amputiranega duha, je v filmu Vonj po ženski zinil lik, ki ga je vrhunsko odigral Al Pacino kot slepi in cinični polkovnik ameriške vojske. To je del tistega legendarnega govora, ki mu je nedvomno prinesel Oskarja, in v katerem obsodi bogatunske sinčke, ki se skrivajo za širokimi hrbti očkov, dvolične ovaduhe in druga človeška bitja brez hrbtenice. Ne poznate? Poglejta si ga. Skratka, za amputiranega duha ne obstaja proteza nadaljuje Al. In še kako prav ima. Ni pomoči za osebke med nami, ki se na videz izkazujejo za predstavnike človeške vrste, vendar v sebi ne nosijo človeškega sporočila. Dvomim, da se bodo spremenili. Živijo na nekem drugem planetu, vsaj zame. Zato ne zamerite, če nočem imeti nobenih diplomatskih stikov s tem planetom. Ne pozdravljajte me, ne skušajte navezati kontaktov, pustite me pri miru. V nasprotnem primeru znam pokazati kakšno manj prijetno plat svoje osebnosti in boste vse skupaj obžalovali. Ker ste mislili, da ko vam je zrasel kurec, da lahko odpirate svoja umazana usta.