Čakam

4:50. Čakam dan. Čakam, da na vzhodu pojavi prvi obet žarka, še preden res zasije. Nazadnje sem leta 1996 čakal jutro s Simono in Matejem na balkonu hotela na Santoriniju, ko se je končeval naš absolventski izlet. Pred 21 leti. Vmes sem vsa zgodnja jutra bolj ali manj prespal. Vsaj namerno nisem sedel in zrl na vzhod, kdaj se začne nov dan. Trenutno se nič ne obeta, noč je črna, le umetna svetloba kazi črnino. Tudi pišem pod stensko svetilko potapljaškega centra. Ne vem, kdaj si lahko obetam začetek najbolj popolne predstave na svetu, ki ima reprizo vsak dan. Sončna krogla na svoji poti brez napake vzide in zariše namišljeno črto čez nebo, da bi zvečer veličastno potonila v morju.

Sončnih zahodov se v Piranu nikoli ne naveličam. Je repriza, vendar sile narave nikoli ne ponovijo svojega šopirjenja na enak način. Včasih s palete vzamejo velik odmerek rdeče in ga razmažejo čez zahod, drugič nakodrajo oblake in modrino, spet kdaj sivo, zeleno, vijolično, oranžno … Nikoli isto, nikoli enako, pa vendar vedno znano in pričakovano. Sonce potone.

Zdaj strmim na vzhod in čakam. Botra Meseca ni, da bi on ugašal zvezde, zato bodo morale kar same mrkniti. 4:55. Trije utrujeni žurerji so se usedli kakih 30 metrov od mene in klepetajo. Ne motijo, niso pijano objestni in zdaj so se jim pridružile punce, pa so postali malčke bolj živahni. Še vedno je med njimi mirno, spokojno jim teče beseda in vmes le glasno zazehajo. Sumim, da bodo zgrešili nastop sonca in prej pocepali po svojih začasnih posteljah. Rokujejo se. To je slovo. Spat gredo. Sam sem buden kot zajec. Gospodična z »borderline« colliejem je prišla izza vogala. Sprehod ob obali in prvo kakanje. Doginator deluje navdušen. Moje navdušenje je prej podobno veselju tega psa kot utrujenemu zadovoljstvu žurerske družbice.

»Ej, čao«, in se razidejo.

In zdaj? 5:05. Prva temno modra barva na vzhodu med oblaki. Nič svetlobe še, le sprememba barve. Nič rdeče, nič oranžne, le noč se nepreklicno končuje. Eden od žurerjev zavije k meni in me prosi za čik. Nimam jih več, stari! Samo še puhce iz uparjalnika, žal. Fant gre. Topel veter piha lahkotno. Mislim, da se šov lahko kmalu začne, da bom potem dvignil svojo rit do trgovine, do zajtrka in potem kave pri stari gospe na trgu 1. maja. Ampak, prej želim videti vzhod!

5:10. Oblaki so na vzhodu in sonce se bo moralo izboriti skozi. Čakam. V daljavi slišim zamolkel pogovor. Verjetno dva zgodnja sprehajalca ali pozna nespečneža. In nič drugega ni slišati. Čakam. Galeb je zalajal svoj krik na levi in škržati so malo naplei svoje loke. 5.15. Čakam.

Predrag bo kmalu pokonci, da greva na kavo. Nekdo na desni šari s steklenicami in z leve prihaja gospa z mešancem na povodcu. Še en jutranji sprehod. Nebo je že kar konkretno modro, zavesa se počasi dviga – show time! 5:17. Naenkrat spopad. Dva divja mačkona sta se pred menoj stolkla na žive in mrtve. Kriki in cviljenje po mačje. Na menoj ženski glas:

»Nero! Neroooo!«

Nero ne šljivi bistveno in se klofa dalje s svojim oponentom. 5:20. Nežna modra nad obzorjem. Oblaki se umikajo, kralj prihaja. Lastnica Nera je prišla v spalni srajci po nasilnika in zdaj tolaži pretepenega tigrastega mačka. Nero pa je seveda črna mačkonasta beštija. Premirje v svetu krempljev.

5:22. Svetlo postaja. Drobna črta pastelno rumene se kaže nad Strunjanom. In zdaj končno vidim morje, ne samo, da ga slišim. Tišina. Nero z lastnico je šel. Povsem sam sem ob 5:25. Nad obzorjem je pas nežne rumene že odločen in izdaten. Če bi izbiral glasbilo za ta trenutek, potem bi tiho godel fagot. In spet »Neroo!« nad menoj, črnuhec je samo dva metra od mene in me gleda z zidka. Pošast mačja je spet ušla. 5:29. Modra na nebu je že svetla, barva morja. Nekdo kašlja. Cerkveni zvonček se je oglasil v daljavi in zadnji škržat še nekaj sporoča. Nero se je zleknil na zid na varnih 6 metrov in me še kar motri. Njegove oči so živo rumene.

5:32. Zdaj v desnem kotu točke vzhoda zaplata bele barve, z nekaj malega krem pridiha. Svetloba. Vir našega življenja. Ogromen galeb se je parkiral 15 metrov od mene na plažo in tuli. Ne, v resnici sta dva, le da je drugi bolj molčeč. Jutranji kreg zakoncev? Morje pa je bonaca. Z leve prihajajo smetarji v električnem golf avtomobilčku. Kante na obali bodo spraznili. 5:35. Prva jutranja kopalka v kratkem, belem frotirastem plaščku in natikačih zavije med skale. Se bo res namočila ali le opazovala scenosled narave? Čakam.

5:37. Zaplata bele je že večja, čez cel odsek vzhodne strani, le rdečih tonov še ni. Čakam. Smetarji se peljejo proč in kopalka se je premislila, saj se od skal že vrača v labirint piranskih uličic. 5:40 Čakam. Dva sprehajalca. Tip stiska v roki pametni telefon, bejba le hodi. Piran se zbuja. 5:42. Oblaki na vzhodu so dobili nežno rumeno-oranžno obrobo, a je še vse precej nedolžno. Prišla je smetarska cisterna, ki ni na elektriko. Dizel rohni, ko mojster s štrajfiksom čisti plažo kamenja in morske trave po včerajšnjem neurju. Sprehajalca se že vračata nazaj od obzidja. 5:45. Hrupno. Prvi komunalec čisti plažo, drugi je ravno naredil selfi sebe in vozila. Za punco? Za šefa, da res delata? Morebiti za predsednika? 5:47. Vzhod je ves svetlo moder kot barva dresov italijanske reprezentance. Azurno torej. Čakam ob 5:48, da sonce pride in grem po zajtrk. Nad pasom azurne je gmota sivih oblakov, vendar sumim, da bo dan lep, zastave pred centrom spokojno plapolajo. Smetar je nažgal čik, drugi polira stopnice, po katerih bomo čez dobre 3 ure peljali v vodo skupino Holandcev na potapljaško avanturo.

5:51. Predraga še ni iz sobe, Jerneja pa ima na voljo celo posteljo in lahko mirno sanja dalje o morskem golobu, ki so ga videli že vsi , le midva ne. Nad menoj, na zenitu je nebo povsem azurno, vse je v modri, le protagonist te predstave si očitno v garderobi še popravlja šminko in gladi gube svojega kostuma.

»Kmalu bo treba na oder gospod Sunshine, še 5 minut in bo vaša iztočnica!«

Sonce samozadostno zre v svojo podobo v morskem ogledalu in odločno strese žarke.

»Čas je!«

A na poti proti odru ga zmoti oboževalka, zvezda jutranjica iz ekipe statistov, in zaželi njegove pozornosti. Dobrohotno ji ugodi in z njo lahkotno klepeta planetarne trače.

»Ali veste, da Alfa Proksima Kasiopei, no v resnici tisti njen tretji planet levo, dobila ljudi? Reva se jih zdaj ne more znebiti že pol milijona let. Cela zgaga!«

Sonce kima in posluša. Tudi samo ima to kozmično kugo že več kot 2 milijona let in se je malo navadilo na to prevzetno sorto virusa. Nadležni ti ljudje, pa v resnici tako nemočni. Danes jih bo opeklo kakšnih 200.000 samo na tej strani planeta, v opomin. Tiste najbolj neprevidne. To je najmanj, kar lahko stori. 6:00. Čakam. Ali sonce zamuja? Nebo je pripravljeno. Mogoče kje pod plastjo oblakov že kuka kak žarek, pa ga ne vidim … Dva popotnika. Mlada in s šotorom, nahrbtniki in armafleksi. On bradat, ona nežna rdečelaska. Oba žarečih oči. Samo mimo gresta. Smetar še rohni z vodo pod pritiskom, da bo plaža čista za nove brisačkarje novega dne.

6:05. Rdeča! Oblak nad obzorjem se je bodreče odel v rdečo, torej je za njim sonce začelo svoj pohod za 11. avgust 2017, ki je petek na tej zemljepisni širini in dolžini tega planeta. Ne vidim ga še, ga pa čutim. Tu je, blizu. Spodnji robovi oblakov imajo zdaj vsi rdečo obrobo. In res je lepo. Dočakal sem. Le še žarečo kroglo uzrem in grem na zajtrk. In na kavo. 6:08. Prvi stric z ležalnikom in brisačami je pritrobental okoli vogala. In takoj za njim že drugi. Tekmujeta. Idila gre h koncu. Miru ni več. Več kot sem dobil, bi si težko želel.

6:10 in srebrno rdeča obroba je povsod. Tretji brisačkar med smetarji je že tu. Nov dan. Lep dan bo. Vedno je lep, če tako hočemo. Čakanje se je izplačalo. Glej! Tam je obris krogle. Sonce.

Piran 11. 8. 2017