Mali človeček

V osnovni šoli sem imel odlično učiteljico slovenščine, ki je v nas budila veselje do pisane besede, do nastopanja, do jezika. Živo se spomnim, kako nas je svarila pred preobiljem v besednem izražanju. In potem sem mnogo let kasneje poslušal svoje učitelje retorike, kako je včasih preobilje dobra govorna figura, s katero lahko poudarimo povedano. Zato si danes drznem to uporabiti v naslovu tega zapisa. Poudariti želim našo majhnost v perspektivi celega planeta, kako je moja nepomembna eksistenca pomembna zgolj v mojih očeh in mogoče zavedanju mojih najbližjih. Drugače sem samo drekec pekec na ogromnem zemljevidu. Zelo neznaten. Tega preprostega dejstva se ne zavedajo tisti, ki okoli sebe kopičijo materialne dobrine, se kopljejo v denarju in imajo v garažah po pol ducata avtomobilov. Z vidika vesolja so tudi oni navaden drekec pekec.

Yann Arthus-Bertrand je leta 2015 svetu predstavil svoj enkratni dokumentarec Human, ki vam je vsem prosto dostopen na tubi, vas pa opozarjam, da je krajša verzija dolga več kot tri ure in daljša več kot štiri. Avtor je zbral fascinantno število osebnih izpovedi ljudi celega sveta na različne tematike. Izkušnja je bila vsaj meni pretresljiva. V celoti sem se zavedel svoje nepomembnosti, razsežnosti planeta, različnosti naših kultur, grozljivega trpljenja mnogih in neverjetnih ljubezni. Film je neke vrste terapevtsko sredstvo za obujanje pristnega humanizma, spodbujanje resnične enakosti. Nora zadeva, vam rečem! Spomni pa me tudi na pomen majhnosti, tako v dejanjih kot tudi v stvareh. Grandomani našega časa se grebejo za veličino, vendar spregledajo lepoto v majhnosti.

Seveda je lahko to oguljena fraza, kako je potrebno videti pomen v majhnih stvareh, vendar človeška izkušnja skromno priča o tem, da vse skupaj ni tako iz trte izvito. Nikoli nisem bil brezdomen, bil sem pa kar nekajkrat precej brez denarja, čeprav sem imel službo pri goljufivem šefu. Šef nas ni plačeval in trije fantje v pisarni smo vsak dan postrgali nekaj tolarjev na kup in iznašli sistem preživetja, da smo jedli. Ena francoska na tri dele, 5 dek posebne in šalica kave je bil edini obrok v dnevu. Bil sem edini kadilec v firmi in seveda za čike nikoli ni bilo, pa sem seveda fehtal in včasih ves srečen nekako napraskal za škatlo. Domov sem hodil peš in gledal po tleh, če bom kje našel kakšen žeton (to je bila tista okrogla reč pred Urbano), da mi ne bi vzelo več kot dve uri. In veste, da sem ga včasih res našel! In to je bila sreča. Vendar seveda me ni srečala vsak dan in ponavadi sem klanfal čez mesto z enega konca prestolnice čisto na rob na drugi strani. Z zavistjo sem gledal vse tiste, ki so sproščeno sedeli po lokalih in srkali naročeno kavo in zraven puhali. Razlika med menoj in njimi je bila takrat 500 tolarjev, kar je pomenilo cigarete in kavo. V današnjem jeziku je to 5 evrov. Meja med bogatašem in revežem. Med potepuhom in gospodom. Zato sem še danes tako alergičen na nadute lastnike kavarn, ki preganjajo revne goste, ki so prišli samo na skodelico kave in pač niso ugledni in poštirkani.

Izkušnja zapora da človeku še malo drugačno perspektivo. Ob prestajanju hišnega zapora sem lahko vsak dan odšel do svoje pisarne, kjer se strank ni ravno trlo in z mojo gospo sva zahajala v dolgove. Vendar mi je občutek osnovne človečnosti vsako jutro dal kovanec v žepu za tisto jutranjo kavo vedno v istem lokalu na poti. Dvomim, da so točajke kdaj razumele, da moje roke niso oklepale zgolj vročega papirnate lončka temveč človečnost samo, da ne postanem bedni robot na večnem kroženju. In ko tako vežem otrobe okoli teh drobnih kamenčkov naših malih mozaikov se spomnim na končno postajo vseh nas – na smrt. V tem smo vsi enaki, mrtvi in beli. Slabe vesti polni sorodniki lahko sicer okoli nas zgradijo cel mavzolej, nosijo kilograme rož in točijo krokodilje solze ali pa nas preprosto stresejo na hribček, v resnici je povsem vseeno. Mali človeček se nekje ponovno izgubi v množici vseh bivših in spomin naj zbledi ob prihodu vseh novih. O smrti skoraj nihče noče govoriti, še ena tabu tema naše zlagane matrice, ki ji malo komično pravimo družba. Kar trdno sem prepričan, da mnogi ravno s kopičenjem nepomembnega želijo ubežati Matildi s koso. Te dni sem ujel novico, da je šel nekam za mavrico David Rockefeller, bankir iz nesramno bogate družine, ki si je privoščil vsaj 6 odprtih transplantacij srca, saj je baje želel živeti 200 let. Na tem mestu ne bom razpredal, da za mnoge ni na voljo niti ena transplantacija, pač ta mali človeček z veliko šumečih papirčkov si je želel umetno podaljševati svoje capljanje po planetu in nekaj časa je šlo. Proti naravi pa ne gre do konca. Se pa na tem mestu sprašujem ali je imel gospod dovolj srca za sočloveka? Mnogi pravijo, da ne. Torej, kaj mu pomeni še toliko nadomestnih črpalk, če center za človečnost ni deloval že od začetka?

Kar milo se mi stori ob tej ljubki človekovi želji, da bi za njim nekaj ostalo tudi po smrti. Nekakšna sled, nek zapis. Mnogim to ne uspe, redek privilegij je prihranjen le za velike genije, nas vseh drugih pa je cela armada. Naše besede, izrečene ali zapisane, so zgolj začasne, tudi dejanja pozabljena in verjetno je tako tudi prav. In prav dobro se mi bo zdelo, če boste zakurili lep ogenj tudi s tem papirjem, ki prenaša te malo zmedene misli še enega izmed malih človečkov tega planeta. Prav nič ne bo nihče jezen, včasih moramo narediti tisto, kar je najbolj nujno. Za konec samo še zgodba prijatelja Matjaža, ki se je ravno vrnil iz Združenih Trumpovih dežel. Zrel in moder mož je, ki že dolgo zahaja čez lužo in pravi, da toliko revežev na cestah še svoj živi dan ni videl. Množice pol norih in razčlovečenih vlečejo za seboj plastične vrečke imetja, dobesedno tisoči. Naša Melanija pa je pokazala prstan, ki je vreden tri milijone dolarjev. Pa razumi, kdor more! Samo malo pa sem srečen, da sem mali človeček v tej mali zahojeni deželici pod kozolcem, ker vidim, da je drugje še huje. Menim, da je nekaj takšnega želel pokazati tudi Arthus-Bertrand. Bodite srečni v malem!

Zapisek je luč sveta zagledal v Kraljih ulice maja 2017