Modri ekrani

Pozno zvečer hlačam proti domu. Nasproti mi prihajajo osamljeni tekači in večerni sprehajalci psov. Skozi okna sije zlovešča modra svetloba. Vsi ponovno buljijo v ekrane. Verjetno iščejo sprostitev, zabavo, odklop od vsakdana. Ponovno se zadevajo s podobami kot to počne vsak povprečni odvisnik. Šus, ugodje, mir, kriza, šus … In pred spanjem še nekaj odmerkov pogrošnega razvedrila, hahahaha, kaj počne tisti tip tam in hohoho, kako so neumni oni. Tudi sam prihajam domov poln podob, le da so drugačne. In priznam, da sem od njih zadet, le brez užitka.

V glavi se mi mešajo različne slike, iz različnih obdobij. Najprej je tukaj retrospektiva enega najboljših vojnih fotoreporterjev. Robert Capa je bil poseben lik, nenavaden cigan in borec proti fašizmom, zapeljivec in ljubimec, predvsem pa mojster fotografije. Njegov opus je poln pretresljivih slik vojne in ni čudno, da pogosto osrednjo vlogo igrajo otroški obrazi. Prestrašeni, obupani, utrujeni, ranjeni. Moški s cigareto v kotu ust nosi poškodovano in pretreseno deklico… Klik! Capa je leta 1954 stopil na protipehotno mino v Vietnamu in umrl, star komaj 41 let. Živel je intenzivno, svojo zagrenjenost zaradi nasilja v svetu je dobro skrival za masko čednega madžarskega svetovljana.

Več kot pol stoletja kasneje nastane fotografija drugega enookega. Slovenec Jure Eržen na nekem vojnem območju stisne sprožilec in tako ponovno vidimo eno in isto podobo. Vojak z malomarno odloženo cigareto v kotu ustnic skuša potolažiti jokajočega otroka, ki se je znašel sredi vojne grozote. Verjetno bi ta isti prizor lahko naslikali vojni slikarji skozi tisočletja človeške zgodovine. Vojščaki požigajo, pobijajo, uničujejo in na svojih poteh srečujejo razsute otroške duše. In krog se lahko vrti dalje – sovraštvo lahko najde novo plodno gojišče za naprej, otroci odrastejo, postanejo vojščaki v nekih drugih vojnah, srečujejo otroke …

In nazadnje se nisem mogel izogniti prizorom umirajočih zaradi plina v Siriji. Odrasli in otroci hlastajo za zrakom, borijo se za življenje. Teoretiki zarot imajo več deset razlag, kaj se je zgodilo. Mogoče bo vse skupaj dober izgovor za kakšno novo vojaško akcijo, za napenjanje mišic in povračilne ukrepe. Upam, da dobro vidite, kako vse skupaj služi le večjemu bogatenju bogatih. Več prodanega orožja, nafte in vsega drugega pomeni večje zaslužke. Vojna je posel, odličen posel. Vseeno je, kateri so beli in kateri črni, vse skupaj je zgolj igra. Igra na račun navadnih ljudi. Trupla so resnična, trpljenje ljudi je resnično, vendar se zelo redki zadržijo ob tem, že jutri nas bodo posrkale nove podobe.

Spoštujem posameznike, ki dobesedno za ceno svojih življenj prinašajo te slike. Ne mislim, da so jastrebi, ki služijo na račun nesreče drugih. Sploh ne! Menim, da so nujni kronisti časa, skrbi me le, da ob vseh vizualnih stimulacijah zelo težko pričakujemo, da se bo nekje pojavila tista usodna fotografija, tako močna in nazorna, da bomo ljudje spregledali. Ravnokar sem pogledal nazaj na povezavo o umirajočih Sirijcih, 93 milijonov ogledov. Ali to kaj pomeni? Slišati je veliko, vendar je zanemarljivo. Točno ta trenutek se veliko večja skupina ljudi, cele milijarde, lepo pridno zadeva z dnevno dozo razvedrila. Hahaha, kako dobro, hehehe, kako so čudni.

Kolumna je izšla v časopisu Svet24 in sicer v ponedeljek, 10. aprila 2017