In ko enkrat bom umrl …

… Bodo moj pepel posuli po hribčku. Zraven želim, da iz zvočnikov odmeva Nick Cave in Into My Arms. In potem gredo preostali prijatelji na drink ali dva. Pokadijo kako smotko tobaka, spijejo dobro kavo. To je to.

Vsak dan, preživet pod svobodnim soncem, brez prevelikih bolečin in stisk, je blagoslov Življenja samega. Redko se zahvalimo za to darilo, jemljemo ga samoumevno in hitimo. Ustavimo se za trenutek ali dva … začutimo svoje telo, vdihnimo zrak, poslušajmo zvoke okoli nas in jih res slišimo. Še smo dovolj mladi, da lahko užijemo sladkosti tega bivanja in dovolj stari, da lahko črpamo iz izkušenj preživetih dni. Na polovici nekje, če bo vse tako. Ali pa tudi ne.

Včeraj sem hitel na popoldansko kavo. Odkar me je zbil prevzetni motorist, trikrat gledam v vse smeri, ko prečkam ceste. Tudi v smeri, od koder po pravilih ne bi smel prinoreti noben objestnež. Ker se to lahko vseeno zgodi. No, hitim in nasproti mi pride mož v vozičku. Z močjo rok se poganja dalje. Jaz na poskočnih nogah, ki jih jemljem kot samoumevne. Pa niso …

Nedelja je. Dopoldne in zgodnje popoldne. Spletni strežnik glasbe mi v zvočnike servira znane melodije. Poznam skoraj vsa besedila. Celo življenje nekje memoriram te koščke idej, da lahko zraven mrmram ali zafušano pojem … Enkrat zna zahrbtna demenca pojesti vse te spominske sklade in vse bo šlo v nič. Samo nismo še tam.

Medved Pu je rekel, da bomo enkrat vsi umrli, na kar mu je Pujsek odvrnil, da je to res, vendar vse druge dni bosta živela. Dajmo živet! Ne umirajmo na obroke, ne jamrajmo nad izgubljenimi priložnostmi, ne hlepimo za materialnimi dobrinami, ki si jih neskončno želimo. Ta trenutek je vse, kar imamo in ta je dragocen kot najdražji dragulj.

Zunaj sonce kaže svojo moč in vabi stran od tipkovnice … v svet … v srečanja in avanture. V doživetja, zato bo za danes dovolj in nimam več kaj napi …