Jaz, Danijel Novak

Vsake toliko me povsem prevzame kakšna sodobna filmska stvaritev, ne zelo pogosto, pa vendar. Nazadnje sem vam pisal o Kapitanu Fantastičnem, tokrat pa sem povsem solzen odsedel po projekciji zlate palme iz Cannesa, zadnji mojstrovini Kena Loacha z naslovom Jaz, Daniel Blake. Ne jočem pogosto v kinu, tokrat me je pretresljiva zgodba povsem pribila ob sedež, predvsem zato, ker je tako zelo aktualna in resnična. Tudi za Slovenijo, ne zgolj za zapuščene delavske predele Velike Britanije.

Zniževanje resnične stopnje brezposelnosti v naši državi je laž. Številke sicer padajo, vendar ne zaradi poplave novih zaposlitev, temveč zaradi odseljevanja ljudi v tujino, prostovoljnega izpisa iz neumne evidence in seveda zaradi kazenske eliminacije, kadar iskalec prekrši katerega izmed pravil birokratskega aparata. Mogoče ste premalo aktivni v iskanju neobstoječe zaposlitve ali pa se niste udeležili katerega izmed nekoristnih seminarjev, s katerimi služijo denar zunanji izvajalci Zavoda. Važno, da se opravi čim več izobraževanj, odkljuka številko udeležencev in denarci se iz proračuna prelivajo v žepe državi ljubih izobraževalcev. Stiska nekaterih je blagoslov za druge, ki so tako dobili reden posel za Državo, in ne za ljudi.

Revščina je tukaj. Revščina je bedna. Ljudje čakajo v vrstah na hrano, na obleko, na osnovno kozmetiko. Osramočeni vlačijo domov plastične vrečke dobrin, ki bi morale biti dostopne vsem. Mnogi tega nočejo videti, delno zaradi strahu, da bodo sami enkrat v podobni situaciji, delno zaradi svoje vzvišenosti, ko so hitro pripravljeni revne ozmerjati za lenuhe, brezdelneže in pijavke. Hitro se pojavi tudi kakšen neoliberalni pridigar, ki jim razlaga, da enostavno ne znajo zajahati valov sodobnega podjetništva. Ker niso računalniško spretni, agresivni in samopromocijski. Človek lahko izgubi službo in stanovanje, vendar je najhujša izguba samospoštovanja. In slednje je tisto, kar se tudi pri nas dogaja sistemsko. Poniževanje ljudi je postala nova črna.

Slovenskega Danijela Novaka sem spoznal pred leti. Zbolel je za rakom in v času bivanja v bolnišnici je izgubil svoje bivališče. K meni je prišel dobesedno z vsem, kar je imel – podarjeno toplo jakno, v žepih pa kup papirjev, ki so dokazovali tako njegovo bolezen kot tudi krivico, ki se mu je zgodila. Potem sva pisala različne prošnje, grožnje, zahteve. Borila sva birokratsko vojno s slovensko državo, čakala na odgovore v zakonsko določenem roku, bentila nad zavrnitvami. Razlika je bila v tem, da sem imel kje živeti in bivati, on je bil na cesti. Danes je že nekaj let mrtev.

Povsem noro je, da če bi se to zgodilo danes, bi ga, povsem nemočen, napotil na Borisa Krabonjo, ki s svojo ekipo rešuje takšne brezupe. Veste, da državni organi na naslov UP-ornika napotujejo ljudi v stiski? Iniciativa petih Mariborčanov naj bi rešila slovensko revščino. Na organizacijah, kjer so ljudje plačani za pomoč, pa lahko slišite – »ni po zakonu«, »ne moremo«, »niste na pravem naslovu«, »morate počakati na odločbo«, »pojdite tja« … če tega ne doživite, boste težko verjeli. Nihče točno ne ve, koliko ljudi pri nas je v težkem položaju, vemo samo to, da jih je veliko. Zato tečejo solze, ker je njihovo samospoštovanje pohojeno.

Po novem bodo kolumne v časopisu Svet24 do vas prihajale ob ponedeljkih in danes je 6. februar 2017, seveda ponedeljek