Uresničeno življenje

Tako je bilo. Tri dni se mi je po glavi podil osnutek za kolumno z naslovom »uničeno življenje«, odziv na tragični strelski pohod. Tematika varnosti, naše družbe, odnosov, norosti in seveda bolečih posledic takšnih dejanj za mnoge ljudi. Pa vendar … ali nismo že vsega stokrat prežvečili? Kolumnist kot mrhovinar še trga na kose raztrganine ranjenih duš in nasuva soli. Mogoče tega nočem. In potem sem danes najprej srečal Gala, pa še prijateljica mi je namignila intervju, ki so ga naredili kolegi iz Ekipe24. Vreden branja. Pridemo do tega. Vsekakor se je naslov kolumne spremenil, kaj šele vsebina!

Blišč svetovnega zleta športnikov že bledi, kmalu začne žareti nov. Drugačen, mogoče celo lepši. Zaradi zahtev razvajenih gledalcev in denarja, ki vrti šport po vsem svetu, veliko manj medijsko izpostavljen. Nam pa zgodbe teh športnikov pripovedujejo povsem drugačno resnico, med drugim tudi o vrednosti naših življenj. O ceni naše roke, ki jo načeloma uporabljamo za tipkanje po telefonu in tipkovnici, jo pa jemljemo kot samoumevno, tole našo roko. Nekateri tega ne morejo trditi. Ne zdi se mi pravično, da so ruskim paraolimpijcem pavšalno preprečili udeležbo na letošnjih igrah. Njihova reakcija je bila pristna. Obupani in prizadeti so povedali, da jim njihova dejavnost pomeni vse in možnost dokazovanja z vrstniki so jim zdaj vzeli. So bili dopingirani? Ne. So državljani dežele, ki je z državno pomočjo vodila program nedovoljenih poživil za svoje vrhunske športnike. Tiste druge, ki jih pozna cel svet.

Ali poznate naše letošnje udeležence? Darko bo ponovno plaval in sicer v štirih disciplinah. Njegovi obeti za zmagovalni oder so realni. V Rio potujejo kar štirje strelci – Veselka, Franček Gorazd, Damjan in Franc. Franc bo že sedmič član paraolimpijske druščine. Dejan je naš parakajakaš, čeprav je v Pekingu nastopil še kot plavalec. Ročni kolesar Primož je pred odhodom povedal: »Vsi smo pristali na dnu, se pobrali in zdaj živimo svoje sanje«. Ni slabo, kajne? Atlet Sandi po vsej verjetnosti zaključuje zasedbo. Mogoče sem kakšno spremembo spregledal, za kar se morebitnim prizadetim opravičujem, vendar je dogodke okoli paraekipe težje spremljati. Sem že napisal zakaj.

Tvegam, da bom slišati kot prvi med enakimi Mirko. Pogosto ni na mestu, da tarnamo! To se celo z našim trenutni voditeljem strinjam. Naloženo nam je breme kot ga lahko nosimo. Lahko smo objektivni in priznamo, da so nekatera bremena težja. Skozi pripoved tistih, ki jih nosijo, se lahko veliko naučimo. Samo resnično moramo poslušati. Temu se reče slišati s srcem. Izkušnja, ki jo lahko iz tega povlečemo tudi za razrešitev lastnih dvomov in strahov, je lahko bogata. Seveda se ne meri v denarju.

Ljubomir Moravac je 19-letni slovenski nogometni vratar, ki je v prometni nesreči, v kateri sta življenje izgubila dva njegova kolega, ostal brez leve roke. Kmalu bi bil tretji na seznamu preminulih. Pa se je boril … in zmagal. Pravi, da mu šport pomeni vse in ostal bo športnik. O tem lahko preberete v intervjuju z začetka tega zapisa. Upal bi staviti, da bo leta 2020 v Tokyu zastopal naše barve. To sredo želimo srečno pot in veliko uspeha letošnji zasedbi. In tudi kakšna medalja vas čaka.

Kolumna je nastala za časopis Svet24 in je izšla v soboto 27. avgusta 2016. Paraolimpijci potujejo v Rio to sredo, 31. avgusta 2016

Foto: Damjan Žibert